Delo - Tor, 24.08.2004
V službo s kroglicami in kiji
Na odru iz rdečega satena so se poleg fantov predstavila tudi dekleta - Naslednje leto na Ptuju evropsko srečanje
-
»Žongliranje je lahko tudi odnos,« je dejal Sam Sebastian, v srajco in hlače na naramnice oblečeni ter s črnim klobukom pokriti povezovalec na srečanju žonglerjev, ki je ta konec tedna potekalo v mariborskem kulturnem centru Pekarna. Nato se je predstavil francosko-belgijski par: ona z dolgimi, svetlimi, kodrastimi lasmi in on s temnimi sta bila videti kot negativ in pozitiv. Ona je bila obrnjena proti občinstvu, on mu je kazal hrbet. Bosa in v črnih oblačilih sta svoj nastop začela kot plesno predstavo. Ko je potihnila bučna glasba, je rožnata žogica začela menjavati svoj položaj na telesu Anne Agate po nareku glasu iz zvočnika: main, main, pied, tête (fr. roka, glava, noga), nato zdrknila spet na čelo, roko, nogo.
Število žogic v rokah Anne Agate in Guya se je začelo množiti in žongliranje je bilo v polnem teku. Francozinja in Belgijec sta žonglirala drug ob drugem, drug z drugim, žogice sta si podajala kot otroka in videti je bilo, kot da sta to počela tudi z otroško lahkostjo. Žogice je Guy vrtel, tudi ko je v objemu držal svojo Anne Agate. Par je točko končal z izmeničnim metanjem desetih žogic v zrak. In čeprav sta oba zrla v svojih pet okroglih varovank, se je po napetosti vratu zdelo, da je imela Anne Agate med predstavo več treme kot njen partner. Kot je povedala pozneje, se je z žongliranjem začela ukvarjati pred štirimi leti, njen fant, ki ga je spoznala na nekem žonglerskem srečanju v Nemčiji, pa žogice meče v zrak tri leta več. »Z žongliranjem ni lahko preživeti, a zagotovo je laže, kot če bi bila glasbenika ali slikarja. Kot žongler lahko pogodbeno delaš za kakšen kabaret ali si kruh služiš na ulici. Delava v Franciji in se udeležujeva festivalov po vsem svetu, od Brazilije, Čila in Argentine do Evrope,« sta pojasnila. Da je udeležba na žonglerskem srečanju v Mariboru manjša – nastopajoče se je dalo prešteti na prste obeh rok – je po njunem povsem običajno, saj so ga priredili prvič. »Do prihodnjega leta se bo vest razširila in če bo naslednje leto Slovenija res gostila evropski festival žonglerjev, lahko pričakujete več tisoč udeležencev,« meni Guy. Od štiri do pet tisoč ljudi napoveduje tudi Borut Wenzel, direktor Pekarne magdalenske mreže, ki bo leta 2005 priredila evropski žonglerski shod na Ptuju. Letošnji festival v Mariboru, ki ga je skupaj s Pekarno magdalenske mreže organiziral Nemec slovenskega rodu Thomas Vidmar, pa je del žonglerske triade: prvo tovrstno srečanje je bilo konec junija v Wuppertalu v Nemčiji, septembra pa bo še v Budimpešti.
Premagana gravitacija
Ena največjih zvezd sobotnega večera je bila Berlinčanka Daphne Merijn, kratkolasa blondinka močnejše, a mišičaste postave, katere posebnost je, da »rada žonglira s čim manj žogicami«. Povezovalčeva napoved, ki se je sprva zdela paradoksalna, se je kmalu razkrila za resnično. Gibčno dekle je od treh žogic kmalu imelo v rokah le eno in ta je od konic prstov zdrsela po iztegnjeni roki, čez ramenski obroč proti prstom na drugi roki in spet nazaj, kot bi jo nekdo po ravnih gladkih tleh zalučal naravnost in bi se z enako hitrostjo odbila nazaj. Zdelo se je, da je gravitacija premagana. Podoben občutek so pri gledalcih zbujali tudi njeni kolegi. René Albert iz Kölna je med žongliranjem s klobukom nenehno koketiral z občinstvom. Ko mu je, tako kot že njegovim predhodnikom, pokrivalo padlo na tla, se je iz občinstva zaslišal vzklik »oh« in se hkrati razlegel smeh. Veliko smeha je v dvorano privabil tudi Bruseljčan Gregor Kiock, ki je v obleki s kravato, z očali na nosu in rjavim kovčkom spominjal na moškega iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Nastop je spremljala ustrezna glasba – charleston. Kovček je Kiock spremenil v mizico, v kateri so se skrivali pripomočki za različne trike, žongliral pa je tako s klobukom kot z zavitki toaletnega papirja.
Za urjenje možganov in koordinacijo
René Albert, ki je bil med vsemi največkrat na odru, je na koncu navdušil z metanjem in lovljenjem štirih teniških žogic in prozorne škatlice. Z rojakom iz Wuppertala, prav tako odlično izurjenim Maltejem Steinmetzem, sta žonglirala v temi. S svetlečimi kroglicami in v ritmu elektronske glasbe. Tudi tu so nekaj napak, padcev žogic na tla, pospremili z ovacijami. Po Albertovih besedah strah pred spodrsljaji po nekaj letih nastopanja izgine. »
Ko začneš žonglirati pred gledalci, nenehno trepetaš, da ti bo kaj padlo na tla. A ko premagaš začetniške zadržke, točko izvajaš toliko časa, dokler ti ne uspe,« je povedal tridesetletnik, ki se je z žongliranjem začel ukvarjati pred desetimi leti. Ko je nekoga videl pri tem početju, je bil povsem vzhičen: to je prava čarovnija! »
Žongliranja s tremi žogicami se je mogoče naučiti zelo hitro. In ko obvladaš, hočeš takoj naučiti še druge. To početje je kot virus. Priporočam ga vsem, še zlasti otrokom, ki cel dan preživijo za računalniki. Naj žonglirajo, saj bodo krepili sposobnosti obeh možganskih polovic in se urili v koordinaciji, poleg tega pa ne bodo mogli misliti na neumnosti. Kdor žonglira, ne more škoditi drugim,« je prepričan Nemec, ki je znanje nabiral na cirkuški šoli v Bristolu v Veliki Britaniji. Tudi žonglerji se delijo po zvrsteh svojega nastopanja – poznamo denimo zabavljaške žonglerje, ki med žongliranjem zbijajo šale, in športne, ki želijo v zraku obdržati čim več predmetov –, se Albert uvršča med oboje. Čez deset let si želi imeti svojo cirkuško skupino, do takrat pa bo nastopal na družinskih zabavah, zabavah podjetij, gledaliških in pouličnih festivalih.
Saša Bojc
Lollobrigida Girls, Zagreb
Afir Bafir
