Trnuljčica se le prebuja
Pred 19 leti, ko so prvi pekarnarji zasedli kompleks zgradb, so vrata nastežaj odprli različnim društvom in posameznikom in ti so v prostorih začeli ustvarjati. Zdaj pa se opazi, da je Pekarna iz nekoč odprte družbe postala zaprta skupnost, v kateri so sicer različna mnenja in različna stališča o sami zgradbi in vsebini, kar je glede na generacijske in vsebinske razlike med njimi razumljivo. Nekdanje odprtosti pa več ne opazimo, vsaj ne več v taki meri kot na začetku.
Marko Brumen pravi, da gre za pojav, ki je bolj ali manj značilen za vse skvote in avtonomne cone: "Določeni ljudje pridejo v neki tak prostor zato, da bi tam nekaj počeli, določeni pa, da bi tam bili." Po njegovih besedah gre za problem pomanjkanja notranje kontrole, nekega (ob)samoupravljanja, in poudarja, da je ta skupnost trenutno zaradi tega zaspala. Samoaktivirala naj bi se šele ob ponovni grožnji po obnovi in po napredku, ki je za Brumna razumljiva. Bolj kot na to opozarja na probleme z razpadajočimi zgradbami, za katerih zunanjost nihče ne skrbi, in probleme zaradi razpadajočega okolja, ki ga urejajo le redki posamezniki ali posamezne organizacije.
Marko Brumen pravi, da gre za pojav, ki je bolj ali manj značilen za vse skvote in avtonomne cone: "Določeni ljudje pridejo v neki tak prostor zato, da bi tam nekaj počeli, določeni pa, da bi tam bili." Po njegovih besedah gre za problem pomanjkanja notranje kontrole, nekega (ob)samoupravljanja, in poudarja, da je ta skupnost trenutno zaradi tega zaspala. Samoaktivirala naj bi se šele ob ponovni grožnji po obnovi in po napredku, ki je za Brumna razumljiva. Bolj kot na to opozarja na probleme z razpadajočimi zgradbami, za katerih zunanjost nihče ne skrbi, in probleme zaradi razpadajočega okolja, ki ga urejajo le redki posamezniki ali posamezne organizacije.
Uršula Godec
Ni komentarjev:
Objavite komentar