prestolnica kulturniških norosti
Pa kaj še?
Zastavili smo utopično in prizemljeno hkrati. A projekt, ki smo ga nadgrajevali od leta 2004 in je uspešno prebrodil tisočere čeri, ki jih moraš v tej državi vzeti v zakup, je od leta 2008 v zastoju. Naj spomnim. Evropska prestolnica kulture Maribor 2012 je s prvopodpisanim mariborskim županom Kanglerjem najprej prestala vladni preizkus, kasneje dvakrat še bruseljskega in požela soglasno odobravanje zainteresirane in splošne javnosti v Sloveniji. Janševa vlada je poskrbela za korektno izpeljan postopek, Pahorjeva vlada je zagotovila sredstva in zazdelo se je, da ni tako daleč dan, ko bo o razcvetu kulture mogoče na glas govoriti tudi v štajerski prestolnici in vzhodni kohezijski regiji. Toda največji kulturni projekt v zgodovini nove države se je začel sesipati vase. Čista energija se je tik pred slavnostno otvoritvijo praznovanja slovenske in evropske kulture zgostila v strupeni energetski napitek.
Ta hip smo tam, kjer so bile v preteklosti prestolnice v Patrasu, Corku in Liverpoolu, ki v mednarodnem okolju veljajo za slabo vodene in izvedene projekte. Na nasprotnem bregu torej, kot na primer Lille ali Linz, ki veljata za vzorčna primera dobre prakse. Avtorji kandidature smo se od samega začetka zavedali priložnosti - in nevarnosti. O tem priča obsežna dokumentacija, dostopna na spletu.
EPK Maribor je bila zasnovana kot kulturni (socialni, izobraževalni, raziskovalni), gospodarski in razvojni projekt. To je pomenilo široko soudeležbo zainteresiranih, odprtost in preglednost delovanja, učinkovito regionalno in mednarodno mreženje ter nujnost izgradnje nove (prenovljene) infrastrukture. In, ključno, pravočasno ustanovitev primernega vodstvenega, strokovnega in nadzornega modela, z imenovanjem odgovornih in zagotovitvijo finančnih sredstev za delovanje. Ekipa mariborske Kible se je zavedala tudi morebitnega črnega scenarija, predvsem dejstva, da je v igri ogromno denarja, kar v državi plenilske in sebične mentalitete ne pomeni nič dobrega. In smo tam.
Ko je Franc Kangler odstranil Kiblo in jo nadomestil z začasnim sekretariatom, ki ga je vodil direktor mariborskega Narodnega doma, Vladimir Rukavina, je vpletenim črna slutnja že dihala za ovratnik. Njun uspešni bruseljski zagovor v drugem krogu je namreč omogočil prerazporejanje namenskega denarja za EPK v matično blagajno Narodnega doma. Za nameček se je mariborska oblast odločila, da bo direktorja, po dolgotrajnem pričkanju z državo o tem, kaj bi bila (če bi bila) primerna statusno-organizacijska oblika, imenovala tudi za vršilca dolžnosti generalnega direktorja EPK. V praznem času neodločitev (in volitev) je bil že zamujen razvojni razlog projekta. Načrtovane naložbe so kot domine začele padati ena za/čez drugo. Nekatere še danes visijo v zraku, kot na primer projekt izgradnje Umetnostne galerije Maribor. Župan si v strahu, da bo izgubil državni denar, stvari, kako značilno, razlaga po domače. Da nagrajenemu madžarskemu arhitekturnemu biroju grozi z odvzemom avtorstva, meji na mednarodni škandal.
Suspenz. Na županovo osebno povabilo se lani v Maribor vrne prebežnik, gledališki režiser evropskega ranga (in Umetnik, ki je pred mnogimi leti sodeloval pri finančnem kolapsu SNG Maribor), Tomaž Pandur. Vse dobro, a obetavno presenečenje premore nekaj zloveščih pasti. Še vedno predsednik programskega sveta je svoj ugled pogojeval z gradnjo monumentalnega objekta. Sprva je šlo za center uprizoritvenih umetnosti, čez pol leta že za mariborsko kulturno središče. Kaj bi ta virtualni spomenik v realnosti sploh lahko bil, saj ga doslej poznamo le iz arhitekturne zamisli naveze Sadar-Vuga, ni jasno. Vemo le to, da "Maksa" potrjena bruseljska dokumentacija ne omenja, da je težkokategorna ideja nastala brez javnega postopka in da je, bizarno, politično in finančno že pokrita na mestni ravni. Država (ministrstvo za kulturo) se je pred kratkim sodelovanju odrekla. Razlog? Kdo ve.
Pogled nazaj. Ko me je lansko pomlad v zgodbo na daljavo povabil državni sekretar Stojan Pelko, sem ga prekinil in v isti sapi vprašal, če se morda šali. Prepričal me je z iskreno mislijo in povabilom k skupnemu reševanju tistega, kar se rešiti da. V dobri veri sem pristal, vedoč, da je mogoče zavozlani projekt speljati vsaj še v programskem delu. V istem času se je mariborske prestolnice že prijela cinična oznaka "ruralna prestolnica Evrope". Javni zavod je izvajal postopek zbiranja predlogov za leto 2010, ki bi mu le stežka pripisali postopkovno čistost. Državni in mestni politiki so bili prestižni boj za vpliv na vsebinske, naložbene in kadrovske odločitve. Lokalni ustvarjalci in producenti so bili razpenjeni. Partnerska mesta so se počutila odrinjena. Mediji so, razen redkih raziskovalnih peres, ta projekt vseh projektov še vedno obravnavali blagohotno. Prenovljeni Vetrinjski dvor(ec) pa je postal sedež javnega zavoda. Na vrat na nos, brez predhodnih datumskih usklajevanj, celo na daljavo, so se začele vrstiti seje programskega sveta, katerega član sem postal junija. Župan Kangler, trmast kot vol, je v svoji anti-ljubljanski politični veličini še vedno do konca vztrajal pri edinem možnem kandidatu za generalnega direktorja. Človeku, ki se nikoli ni odpovedal dvojni direktorski funkciji in je bil do januarja letos v nedvoumnem navzkrižju interesov. Razpisa za generalnega ni in ni bilo, vmes je pač imenoval poslovno direktorico Heleno Hvalec in v začasno bitko poslal Aleša Novaka v vlogi v.d. programskega direktorja. Svojega uradnika. Narobe svet.
Ali so Kanglerja pri kadrovanju vodila slepa lokalpatriotska čustva, ne morem zatrditi v celoti. Kajti primer Mariborčana Petra Tomaža Dobrile-Pecota, vodilnega motorja zmagovalne kandidature, ki se je dvakrat javil na razpis za generalnega direktorja, je dovolj poveden. Volilno-mandatna komisija Mestne občine Maribor ga je namreč obakrat, po mojem mnenju protipravno, izločila iz nabora predlaganih kandidatov. Brez obrazložitve. Prvič, četudi je izpolnjeval vse razpisne pogoje, tako, da je v predhodno mnenje svetu in programskemu svetu poslala najprej dva kandidata, prvega, že imenovanega zaupnika, in nenavadno, bržčas zaradi sugestij državnih politikov, Igorja Teršarja. Oba sta januarja letos dobila negativno mnenje programskega sveta in nastal je rompompom, ki je svoj vrhunec dosegel z znamenitim kanglerizmom, da namreč On pa že ne bo sprejel odstopa Njega s položaja. Res, kaj takega svet še ni videl. Internega akta zavoda, ki ga je sprejel njegov mestni svet, pa tudi ne. Umik Rukavine sicer spoštujem. Ali so bila njegova dejanja v funkciji odgovorne osebe nekorektna, poslovno vprašljiva ali celo nezakonita, pa naj razišče svet zavoda in izredna revizija poslovanja, ki naj jo nemudoma naročijo javne oblasti. Da Peco nima sreče, pa četudi je čistokrvne pasme, je lahko na lastni koži občutil tudi v drugem poskusu. Ponovno ga niso pripustili, tokrat zato, ker se ni udeležil razgovora s komisijo (čeprav jih je obvestil, da je na službeni poti, in je zaprosil za nadomestni datum). Postopkovna šlamparija? Mislim, da ne. Nova županova izbira, v.d. glavne direktorice Suzana Žilič Fišer, zdaj čaka na potrditev v mestnem svetu. (Imenovali so jo v četrtek, op.ur.) Končno se je le zgodilo. Zaželimo ji srečo.
Zadnja seja, ki sem se je udeležil, je bila januarja letos. Razširjena ekipa na čelu s programskim direktorjem Mitjo Čandrom, ki se trudi kakovostno in pravočasno speljati vsaj tiste programe in projekte, ki so realno izvedljivi, je bila v svojih predstavitvah prepričljiva in samozavestna. Zvenelo je svetovljansko, energično in optimistično. In potem sem čakal in čakal. In bral in bral. In se čudil in čudil. Svetovalne pogodbe s Pandurjevo firmo. Vprašljive investicije. Madžari. Zasebni projekti v imenu javnosti. Vodenje javnih naročil mimo predpisov in brez učinka. Nepoznavanje internih aktov zavoda in razmerij v upravi ter med drugimi akterji. Nesposobnost komuniciranja z javnostmi. Neplačevanje sodelavcev. Likvidnostni mrk. Obravnava poslovnega poročila ter programa dela in finančnega načrta z enomesečno zamudo. Pa kaj še?!
Simon Kardum je bivši član programskega sveta EPK Maribor 2012
Ni komentarjev:
Objavite komentar