Umetniška prostorska postavitev Izza imeni
Koroška cesta je ena tistih ulic v mestu Maribor, na katerih pročelja hiš zrcalijo razmerja meščanov do kulture, umetnosti, zgodovine, mesta in kar je še tovrstnih metaforičnih konceptov, s katerimi si razlagamo družbeno realnost dejansko in simbolno. Ta pročelja nič ne skrivajo in ne pometajo pod pragove. So takšna, kakršno je stanje izza fasad - razpadajoče, vlažno in posledično gostoljubno za progresivno življenje kolonij plesni.
Saj ne, da ne bi razumeli nujnosti sprememb in morebitnih odločitev o preusmeritvi ključnih točk mesta, ampak Koroška cesta je vendarle še vedno pomembna ulica, po kateri meščan ali obiskovalec dosežeta reprezentančne mestne objekte in vsebine. Čeprav se razmere v okolici počasi spreminjajo, tako med Lutkovnim gledališčem, obljubljeno novo mestno galerijo in Glavnim trgom, nad katerim smo sicer prisiljeni pripirati oči zaradi "neposrečenosti" (novoletne dekoracije ter vsakokratnih, bolj oziroma manj v mesto sodečih prireditev), je vmes še vedno Koroška cesta, ki tudi še v letu 2011 sameva v obilici zanemarjenih lokalov. Prav na tej ulici se kljub številnim obljubam prostori za umetnost vztrajno zapirajo - tako Odprti atelje in galerija grafitarjev ter street artistov, če omenim le najnovejša dogajanja.
Le tu in tam kdo izmed posameznikov ali majhnih skupin, običajno umetnikov, investira svoje znanje, delo, trud in z "vsebino" naseli katerega izmed prostorov. A je prepuščen samemu sebi, da le redno plačuje najemne obveznosti Mestni občini Maribor. Vendar prej ko slej odide. In na mestni občini vedo, da "neprofitniki" ne bodo zmogli ostati in aktivno delovati, saj je kljub investiciji v delu, željah in izvajanju raznolikih taktik najemnino potrebno plačati, pa čeprav meščanom ponujajo umetnost in kulturo. Občina s takšnim ravnanjem kontinuirano ohranja razpadajoče stanje "Koroške", z eno ali dvema novima najemnima pogodbama na leto ter eno ali dvema prekinjenima, pač toliko, da mine čas in se ljudje zaposlujejo do uresničitve tistih vizij, ki bodo, ko bodo udejanjene, Koroško cesto spremenile v ulico ateljejev, majhnih galerij, knjigarn, rezidenčnih prostorov. Nekoč.
Umetnica Nataša Berk (ob sodelovanju z že prepoznavnim alter egom, Mojco Lešnik, kuratorko in organizatorko) je samoiniciativno, v lastni organizaciji in izvedbi, omenjeno dolgoletno vizijo uresničila v prostorih na Koroški cesti 18. Vzpostavila je ulico z več galerijami, razstavnimi in ateljejskimi prostori, prodajalno. V galerijah in umetnosti namenjenih prostorih se z umetniškimi, oblikovalskimi, kreativnimi deli predstavlja več kot štirideset imen. Izza imen so posamezniki, umetniki, ustvarjalci, kreativci, živeči in delujoči (danes ali nekoč) v Mariboru in skoraj vsi tudi že zagotovo kdaj na Koroški cesti.
Otvoritveno dogajanje je s prepletom govorov, predstavitev, koncertom kulminiralo v množičnosti publike, ki se je drenjala na ulici in v prostorih ter razpravljala o tem, da ne more verjeti, koliko "nas" je! Ali pa, kot že tolikokrat doslej, diskutirala o temeljnem vzroku Maribora kot nevzpodbudnega okolja za umetniško delovanje: a je res prekletstvo, ki še vedno traja od preganjanja Židov?
Predstavljena umetniška dela v celovitem, na dogodku in prostorski postavitvi temelječem projektu, od instalacij, fotografij, objektov, zvočnih in video del, celostnih predstavitev opusov, so iz kuratorskega vidika korektno pripravljena. Osrednja razstava je v največji galeriji, ki se navezuje na koncept "bele kocke" kot sinonim najprestižnejših in reprezentačnih razstavnih prostorov evropskih mest. Vsak sodelujoči predstavlja eno umetnino, te so, v sorazmerju z razpoložljivim prostorom, manjših dimenzij.
Za umetniško delovanje Nataše Berk je odločilna prav konstrukcija prostorov in ambientov, ki jih bodisi uprizori kot instalacije s svojstveno estetiko vključenih predmetov, bodisi povabi k sodelovanju druge umetnike (tako tudi njen prostor projekt Čajnašop ob mariborski tržnici, ki je hkrati njena avtorska, redno spreminjajoča se umetniška instalacija, ki pa vključuje tudi dogodke, razstave drugih umetnikov). Tokrat je s konceptualno zasnovo in izvedbo uresničila kompleksen projekt s številnimi sodelujočimi. Okvir lastnega razstavnega termina in prostora je razširila s predstavitvijo umetnikov, delujočih v mestu, se izognila neposredni problematizaciji produkcijskih pogojev na področju umetnosti ter se osredotočila na predstavitev obstoječe umetniške produkcije ter vzpostavila platformo, namenjeno interakciji sodelujočih. Smisel in vrednost projekta je, v sozvočju z uvodno umestitvijo te kratke kritiške refleksije, v vedno obstoječem upanju in še eni uresničitvi "modela", "prototipa", kako bi se zadev lahko lotili tudi iz mestno strukturnega vidika. A vprašanje ostaja (še vedno) odprto: kdo je tisti, ki še upa in predvsem, kaj je tisto, s čimer se upanje napaja?
Kdo in kaj
Umetniška prostorska postavitev Izza imeni. Sodelujoči: Saimot, Nika Autor, Matej Modrinjak, Lucija Smodiš, Jernej Žumer, Petra Kapš, Dualik, Veli Silver and Amos Angeles, IAL-irrigator:(vs):b.a.N.g., Aleksandra Blagojević, Lorenka Stropnik, Borut Popenko, Iztok Maroh, Jana Fak/Mala , Bernard Brečko, Tapiwa Chapo, son:DA, Beno Masten, Mirjana Rukavina, Matej Jarc, Polona Poklukar, Ivo, Dušan Dobiaš, Peter Tomaž Dobrila, Nataša Berk, Ana Pečar, Teoson, Urška Babuder, Jasna Kozar, Miricota (Mira Strnad), Nadja Dodlek, Blanka Kefer, Miha Ciglar, Splinter, Creactive Bastards, Miha Presker.
Konceptualna zasnova kuratorke in selektorke Mojce Lešnik in umetnice Nataše Berk, bivša Galerija Pekmez na Koroški cesti 18 v Mariboru, do 23. marca 2011.
PETRA KAPŠ
Ni komentarjev:
Objavite komentar