Vse se je začelo v garaži!
Tudi rock'n'roll.
9.10.2010 20:11:15Darwin je govoril o evolucijski teoriji, včeraj, ki je nosil ime petek in številke 8.10.2010, so v Gustafu (Pekarna) šli še veliko dlje, pravzaprav na čisti začetek – v garažo.
Seveda ne govorim o nastanku človeške vrste, ampak po najboljšem izumu, ki ga premore ta pokvarjen svet – rock'n'roll! Že samo ime festivala Garage Explosion, nam da jasno vedeti, da smo preučevali tisto najbolj pristno in meni najbolj ljubo obliko rock'n'rolla, garažni rock'n'roll, katerega korenine segajo daleč nazaj v leto 1963, ko je postal popularen v Ameriki in Kanadi, čeprav takrat še ni bil uradno priznan, kot ločen glasbeni žanr, zato tudi ni nosil posebnega imena. Šele v poznih sedemdesetih je nekaj glasbenih kritikov v tem žanru prepoznalo povezanost s punkom, ki se je takrat preigraval le po garažah in zakotnih klubih. Tako je ta nova, bolj surova in udarna zvrst rock'n'rolla končno dobila ime – garažni rock'n'roll, ki bi po neki teoriji lahko veljal za jedro vsega, saj je veliko dobre glasbe in bendov nastalo prav v garažah.
In ker je evolucijo najbolje preučevati v njenem naravnem okolju je bila dvorana Gustaf v Pekarni več kot odlično prizorišče za takšen festival. Pravzaprav je letošnji festival, ki je že šesti po vrsti, ponudil največ doslej. Kot »glavni garažisti« večera so namreč nastopili The Morlocks iz Los Angelesa, po Darwinovi teoriji klasični enoceličarji, ki veljajo že skoraj za utelešenje, legendo garažnega punka. Od njenih prvotnih članov deluje le še frontman Leighton Koizumi, a tudi ta zasedba ima za sabo že dobrih deset let neumornega koncertiranja in dve izdani plošči. Leta 2007 je izšla avtorska »Easy Listening Fot The Underachiever,« tokratni nastop na festivalu pa sledi pravkar izdani »The Morlocks Play Chess,« na kateri so The Morlocks priredili dvanajst klasikov založbe Chess Records iz Chicaga, ki je v petdesetih letih 20. stoletja izdajala plošče bluesovskih in rockovskih velikanov, kot so Chuck Berry, Bo Didley ali pa Howlin' Wolf. The Morlocks so tako na najboljši možen način izkazali spoštovanje do nekaj najpomembnejših ustvarjalcev v zgodovini rock'n'rolla, zimzelenčkom na plošči pa nadeli svežo in še udarnejšo podobo, ob kateri zasrbi v petah. Srbeče pete sem ob njihovem nastopu le stežka kotroliral, saj se zaradi želje po čim boljših koncertih fotografijah nisem smel preveč poplesavat.
Frontman Leighton, ki je mešanica Joeya Ramonea in Micka Jaggerja je oder izkoristil za izvedbo udarnega rock'n'rolla v popolnem transu, kar je množico pod odrom še dodatno podžigalo. Zanimivo je, da so tudi pri nas začeli uporabljati politiko iz tujine in »glavni« bend večera na oder napotili v drugi polovici festivala in ne čisto na koncu. To vidim, kot dobrodošlo spremembo, saj si na večjih festivalih, kjer nastopa veliko bendov, na koncu že pošteno zmatran in nikakor ne moreš več tako uživati, kot uro ali dve nazaj. Pravzaprav se je v drugi polovici zame in moj okus, festival šele prav začel.
Pred očeti garažnega rock'n'rolla so nastopili še Barley Modern (Slo), Šmajser (Srb), My Buddy Moose (Hr) in Nero Burns (VB/Slo), ki so svojo pristnost in totalen »undeground« dokazali z nastopom na posebnem stranskem odru, ki to sploh ni bil, saj je skupina igrala, kar med množico. To je bilo naravnost fantastično, saj ti je njihov »voodootrashabillybeatpsychosisdeathrayrocknroll« (lažjo predstavo - gre za prepletanje vplivov punkabillya 50-ih, garažnega punka 60-ih in punk rocka 70-ih) zlezel pod naježeno kožo, ki se je počutila kot del benda…seveda ji je sledil tudi um.
Zelo so me navdušili tudi DMT iz Novega Sada, ki delujejo že petnajst let. Nastopili so za legendarnimi The Morlocks, prav tako na stranskem odru med publiko in nam v ušesa izstrelil oster rock'n'roll v srbskem jeziku, dozorelim pod vplivom Ramones, New Bomb Turks in The Devil Dogs. Navdušen, da je festival šele v drugi polovici ponudil oster, udaren in neusmiljen rock'n'roll, sem čakal še na zadnje dejanje evolucije rock'n'rolla, ilirskobistrške Diego, ki ob celjskih God Damn It Boys veljajo za enega največjih upov mlajše rockovske scene v Sloveniji, pa čeprav s prekinitvami delujejo že vse od leta 2006. Gre za skupino, ki praktično živi in diha v legendarnem klubu MKNŽ, zato je zrelost njenega glasbenega ustvarjanja nedvomno tudi posledica bogatih izkušenj in neprecenljivega stalnega stika z najboljšim, kar se potika po svetovnem rock'n'roll podzemlju. Fantje so z umazanim punk'n'rollom zaključili festival, ki ga morda v »Kanglerjevi« prenovljeni Pekarni ne bo več. Si predstavljate festival garažnega rock'n'rolla v sterilno čisti, zastekljeni stavbi s sveže pleskanimi belimi stenami? Jaz ne!
Matej REGENT
Matej REGENT
Ni komentarjev:
Objavite komentar