Gregor Kosi: V mariborski alternativi premalo samorefleksije in kritične teorije
24. avgust 2010 | Objavljeno v Intervju
pogovarjal se je Bojan Šuštar
Direktor nevladne organizacije Pekarna magdalenske mreže Gregor Kosi si želi v mariborski alternativni kulturi več samorefleksije in kritične teorije. Kot je povedal za STA, pogreša tudi boljšo povezanost centrov alternative. Glede prihodnjega razvoja alterkulture v Mariboru je Kosi optimist, od projekta EPK 2012 pa si ne obeta trajnostnih učinkov.
Mariborska alternativna kultura je dosegla enega od vrhuncev v prvi polovici 90. let, ko je dobila prostore in finančno podporo s strani občine. Po besedah Kosija je pozneje vse skupaj postalo dokaj samoumevno. “Alternativa se je zato znašla pred vprašanjem, na kakšen način se lahko reflektira, saj ni bilo več dovolj, da si drugačen. Sedaj verjetno ni čas vrhuncev, temveč zgolj ohranjanja nekega prostora in borbe za nove prostore.”
Najbolj razvita področja alternative v Mariboru so po Kosijevih besedah koncertna dejavnost, plesna scena in vizualna umetnost. “Premalo pa je kritične teorije. Zmeraj se govori, da Maribor nima te tradicije. Sedaj imamo Filozofsko fakulteto, obenem pa bi bilo treba znotraj alternativnih krogov narediti nekakšno parafakulteto. Pri nas sicer to skušamo s Šolo politične pismenosti, a ima glede na situacijo v družbi, na situacijo v Mariboru, absolutno premajhen odziv.”
Kosi opozarja, da samo v kompleksu Pekarna deluje 40 različnih subjektov, ki so prisotni tudi na drugih lokacijah v Mariboru. “Zelo cenim tudi to, kar počne Plesna izba Maribor. Sedaj se prebuja Kino Udarnik, svoje pa počne tudi Kibla. Zame je zelo pomembno, koliko so ti centri alternative skupnostno naravnani in koliko alternativne družbenosti so sposobni proizvajati.”
Ena od največjih pomanjkljivosti je po Kosijevem prepričanju prav premajhna povezanost centrov mariborske alternative. “Slaba povezanost je odsev oblastniških strategij. Z oblastjo je namreč mogoče tudi barantati. In dokler med nami ni zavesti, da gre za nekaj skupnega in da smo na isti strani, tako dolgo je treba govoriti o različnih alternativah. Alternativa kot enotni označevalec je tako ali tako postal preživet s tem, ko smo zamenjali sistem. Želim si, da bi sodelovali in si zaupali,” je dejal.
Po njegovih besedah so vprašanja pomanjkanja sredstev, prostorov in kadrov v primeru alternative vselej odprta. “Teh zagat se je mogoče lotiti na kar nekaj načinov. Ena od možnosti je, da zelo dobro naštudiraš sistem in tistim, ki razdeljujejo denar, dokažeš, da s priviligiranjem določenih skupin, ljudi in institucij, ne zadovoljujejo javnega interesa. Druga možnost je civilnodružbeni pristop, kjer sta med drugim na voljo množičnost in etika.”
Kot pravi, občina in država sicer imata posluh za alternativno kulturo, vendar je tega posluha premalo. “Če sta občina in država sposobni spoznati, da se lahko ta višek kreativnosti v končni fazi tudi implementira v sistem, proti kateremu sicer alternativa nastopa, lahko imata od tega zelo veliko. Znotraj alternativne kulture se namreč za zelo majhen denar zelo veliko proizvaja.”
Kosi pri odnosu občine in države do alterkulture pogreša strategijo razvoja družbe. “Alternativa ni samozadostna in ne sme biti nekaj robnega, zgolj toliko da obstaja.” Po njegovih besedah se alternativa tako v Mariboru kot v Ljubljani sooča s podobnimi pogoji in možnostmi. “V obeh primerih se je treba samoorganizirati in stvari bodisi zahtevati, ali pa jih spočeti. Specifika mariborske situacije je manjko samorefleksije, manjko kritične teorije in slabša povezanost z uradnimi institucijami.”
“Občutek podrejenosti v odnosu do institucionalne kulture je načeloma v glavah, ampak se vedno znova pokaže tudi kot realen, ko vidiš rezultate financiranj. Pri tem niti približno ne gre za primerljive zadeve. Ločenost in nivojskost obstaja v praksi, nikakor pa na njo ne pristajamo. Obe paradigmi sta pravzaprav enako normalni, enako specifični in enako pomembni,” poudarja.
Pekarnarji so, tako Kosi, že na začetku pokazali željo po vključenosti v projekt Evropska prestolnica kulture 2012. Razvili so koncept Surova energija. “Naš interes je, vključenost pa je seveda popolnoma odvisna od tistih, ki projekt peljejo,” je dejal.
“Evropska prestolnica kulture se nezadržno bliža. Bojim se, da bodo v končni fazi naredili klasičen oblastniški manever, to je, da se bodo pipice odprle, da bo pač nekdo nekaj naredil, toliko da bo zadoščeno samopodobi. Vse ostalo, vključno s trajnostnimi učinki, pa bo popolnoma nepomembno oziroma nerealno,” je kritičen Kosi. Glede aktualne polemike okoli Centra uprizoritvenih umetnosti pa meni, da je bil postopek, s katerim je mariborska mestna politika potrdila center, “grozljiv”.
Prenova kompleksa Pekarna v sodoben kulturni center po njegovem prepričanju poleg prednosti prinaša tudi nekatere dileme, saj se postavlja vprašanje, koliko se bodo producenti alterkulture “skastrirali” s tem, ko bodo dobili “predobre” pogoje in se bo spremenil specifični pekarniški ambient. Kot pravi, so pekarnarji glede razvoja mariborske alternative “že po naravi optimisti in obenem obilno naivni, kar se tiče sveta”. Sam verjame, da se bo produkcija razširila in da se bo skupnostni ideal s tem, ko bo na voljo dobra infrastruktura, okrepil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar