Drobtinice kulturnih novic
Marko A. Kovačič in Prometejeve iskre v Galeriji Kapelica...
V razstavišču Hladilnica mariborske pekarne razstava Nine Šullin...
Če ste v aktualnem novoletnem vzdušju reciklirano občutljivi in razpoloženi, se lahko v Galeriji Kapelica ob 21. uri udeležite predstavitve projekta Marka A. Kovačiča z mitološko obarvanim naslovom Prometejeve iskre. Projekt se osredotoča na problem reciklaže, ki se vsebinsko navezuje na Kovačičeve pretekle projekte, kot sta Civilizacija Plastosov in Izgubljeni horizont. Več o pomenu reciklaže in njeni tokratni ambientalni konstrukcijski postavitvi nam je zaupal sam avtor:
Če vam novoletno popotovanje nameni ogled štajerske prestolnice, si lahko ob 20. uri ogledate interaktivno razstavo Nine Šulin, kjer bodo lahko obiskovalci sami izlivali svoja čustva v besedi in sliki. O namenu in vsebini razstave nam je podrobneje pojasnila avtorica:
Kulturne novice pripravil Mitja
torek, december 29, 2009
torek, december 15, 2009
Predstava Kovček, Dostop.si, 14.12.2009
Predstava Kovček
13. decembra smo v dvorani Gustaf spremljali dva popotnika. Odvijalo se je gledališko potovanje z naslovom Kovček, ki je s svojim sporočilom dalo misliti prav vsem obiskovalcem.
V GustafTeatru se že nekaj časa trudijo, da bi v Mariboru ponudili dodaten prostor za spodbujanje gledališča. Obisk je sicer zaenkrat še majhen, vendar se povečuje. Letošnja sezona se počasi že približuje h koncu, in sicer jo bodo zaključili to nedeljo, 20. decembra, s predstavo Most na krvi, ki jo vsekakor ne smete zamuditi.
Posebnost Gustafteatra je tudi način pobiranja vstopnine, in sicer obiskovalci imamo na voljo plačilo določene vstopnine ali pa prostovoljni prispevek. Odločitev, kaj bomo izbrali, je prepuščena nam, s tem pa želijo dati možnost obiska predstav tudi tistim, ki morda ne morejo odšteti veliko denarja za vstopnino. Verjamejo, da vsak obiskovalec razume, da v pripravo predstave igralci vložijo veliko dela, in tako namenijo vsaj evro ali dva kot prostovoljni prispevek.
Gledališko potovanje Kovček je predstava, ki je nosila globoko sporočilo. Duša, samota, žalost, usoda, meja in podobne besede so povzročile, da je celotna dvorana ob zavedanju, da gre za današnje stanje v družbi, osupla. V vlogi popotnikov sta se nam predstavila Suzana Grau in Gašper Jarni, ki sta s svojo izrazitostjo in intimnostjo povzročila, da so dlake stale pokonci prav vsem v dvorani.
Gledališka predstava je nastala po literarni predlogi Atomski vek Mateja Bora, ki kljub temu, da je nastala že leta 1957, postaja vedno bolj aktualna. Nam so se še posebej vtisnile v spomin naslednje besede: »Vsepovsod sam beton in železo, samo železo in beton, in niti toliko zemlje, ki rodi rože in ptice, da bi našel grob za ptico in zasadil rožo nanj.«
Več o Gustafteatru in predstavi Kovček pa si oglejte v videu.
13. decembra smo v dvorani Gustaf spremljali dva popotnika. Odvijalo se je gledališko potovanje z naslovom Kovček, ki je s svojim sporočilom dalo misliti prav vsem obiskovalcem.
V GustafTeatru se že nekaj časa trudijo, da bi v Mariboru ponudili dodaten prostor za spodbujanje gledališča. Obisk je sicer zaenkrat še majhen, vendar se povečuje. Letošnja sezona se počasi že približuje h koncu, in sicer jo bodo zaključili to nedeljo, 20. decembra, s predstavo Most na krvi, ki jo vsekakor ne smete zamuditi.
Posebnost Gustafteatra je tudi način pobiranja vstopnine, in sicer obiskovalci imamo na voljo plačilo določene vstopnine ali pa prostovoljni prispevek. Odločitev, kaj bomo izbrali, je prepuščena nam, s tem pa želijo dati možnost obiska predstav tudi tistim, ki morda ne morejo odšteti veliko denarja za vstopnino. Verjamejo, da vsak obiskovalec razume, da v pripravo predstave igralci vložijo veliko dela, in tako namenijo vsaj evro ali dva kot prostovoljni prispevek.
Gledališko potovanje Kovček je predstava, ki je nosila globoko sporočilo. Duša, samota, žalost, usoda, meja in podobne besede so povzročile, da je celotna dvorana ob zavedanju, da gre za današnje stanje v družbi, osupla. V vlogi popotnikov sta se nam predstavila Suzana Grau in Gašper Jarni, ki sta s svojo izrazitostjo in intimnostjo povzročila, da so dlake stale pokonci prav vsem v dvorani.
Gledališka predstava je nastala po literarni predlogi Atomski vek Mateja Bora, ki kljub temu, da je nastala že leta 1957, postaja vedno bolj aktualna. Nam so se še posebej vtisnile v spomin naslednje besede: »Vsepovsod sam beton in železo, samo železo in beton, in niti toliko zemlje, ki rodi rože in ptice, da bi našel grob za ptico in zasadil rožo nanj.«
Več o Gustafteatru in predstavi Kovček pa si oglejte v videu.
petek, december 04, 2009
Prvi manifest Surove energije v luči evropske prestolnice kulture 2012 - Večer, 04.12.2009
Prvi manifest Surove energije v luči evropske prestolnice kulture 2012
Surova energija ni projekt ekonomske miselnosti, ki si boleče prizadeva ustvariti skupno - eno samo kulturno identiteto in na ta način prikriti svoje bistvo, da je v njej politike kot javnega rezoniranja le toliko, kot je v neoliberalnem globalnem interesa po zadevah skupnega in skupnosti. Surova energija ni niti projekt, ker ni enkratno dejanje ali storitev korporativistične logike, ki želi svojo logiko kupimprodama naseliti v še zadnja nedotaknjena, periferna, avtonomna ali enostavno ne(s)poznana področja. Surova energija ni parazit, ki bi se napajal ali skrival v abstraktni poplavi ene evropskosti, naj gre za krilatice o "naprednosti", "konkurenčnosti", "dialogu", "posebnosti", "drugačnosti", "tradiciji" ali kakšno drugo novodobno politično ezoteričnost v smislu raznih "sproščenosti", "odprtosti", "samozavestnosti", "zgodb o uspehu", "dodani vrednosti", "medkulturnosti", "vzdržnosti" in kar je še milozvenečih izrazov iz zakladnice bruseljske zaveze, ki prikrivajo naravo izkoriščanja še ne do konca izžetih polj človeške produkcije - v tem primeru kultur(n)e.
Surova energija ne podlega odrešeniški vlogi kulture ali umetnosti, še manj, ko je ta razglašena od domačih gospodov in obilno podprta s strani velikih institucij in njihove sodobnoumetnostne mašinerije, kjer se avtorstvo razume kot skupek odnosov pokroviteljstva in samopodrejanja v razmerju med institucijo in nekom, ki bi rad samo delal, ustvarjal in se izražal, pri čemer mu za vse drugo na tem svetu ni mar. Avtor, ki se odreka aktivni vlogi v procesu omogočanja, interpretiranja in (so)financiranja svojega delovanja, je avtor le toliko, kot je objekt njegove prakse in konec koncev tudi on sam žanrsko umestljiv v predalčke trendovskih tokov. Slednje zmeraj določajo potrošniški slogi množic z različnimi kupnimi močmi ter preživetvene strategije institucij; drugače se pač zgodi, da je avtor "neprepoznaven", "nejasen", s "premalo referencami" ali "strokovnimi objavami". Surova energija tako ni začaran krog podeljevanja (nad)legitimnosti v obliki "umetnosti", "kulture" ali že kakšnega lažnega občega blagra odnosom in dejavnostim, ki ne želijo podlegati kriterijem javnega, transparentnosti, preverljivosti, napredne kritike, opolnomočenja, neprofitnosti, nečesa, kar bi lahko imenovali civilna kultura, v nasprotju z neoliberalno kulturo. Surova energija ni drugo ali tretje ime za deli in vladaj, kjer tisti pri koritu poberejo največji kos pogače in potem dobrohotno razdeljujejo drobtinice med rajo, ki se potem veselo združi, da bi ob očetovem nagovoru malce potožila nad stanjem sveta, ki jim, oh groza, ne omogoča, da bi delali, samo delali, ker bi pač radi delali, ustvarjali in se izražali. Surova energija ni niti pričakovanje in razglabljanje o tem, ali se bo kaj izcimilo iz bahaške velikopoteznosti in medsebojnih zakulisnih izigravanj vpletenih akterjev, saj je že vnaprej jasno, da se bo nekaj izcimilo, kot se pač zmeraj nekaj izcimi, ko se v igro vrže in zmeša velike vsote in velike interese. Surova energija je odločenost, da ravno vpričo omenjenih značilnosti izcimka Surova ne bo privolila v vlogo kolateralne škode, opazovalca ali tihega kritika, ki v kavarniškem zavetju razdeljuje modrosti o pravičnostih, pristojnostih in drugih lepotah iz razsvetljenskega arzenala. Surova energija je odločenost, da prizadevanja za transparentnost in skupnost ter politiko - kultura je itak le njen del - peljemo javno in vsebinsko utemeljeno, zato je najprej treba razkrinkati uradni diskurz, ki prikriva bistvo projekta: ekonomizacijo kulture in kulturizacijo ekonomije, pri čemer bi moralo biti vsakomur jasno, kaj tovrstni proces pod diktaturo profita pomeni. Naslednji korak bi moralo biti reflektiranje kriterijev (vrednot, če vam je ljubše), ki jih nosilci omenjenega procesa za družbeno realnost pomenijo. Razkorak med ugotovljenimi dejstvi in možnim bi moral opogumiti in prepričati še takega omahljivca. In to je prestolnica kulture, kot jo potrebujemo. Za začetek je lahko evropska.
AGD Gustaf, Amore Mio, Coma Stereo, 2:DL, Hiša Galerija, MISC Infopeka, Nina Bulatovix, Pekarna - magdalenske mreže, Radio Ivan, SolarPulseMusic, Trak47, Vortex Magnolia, Za živali!, Zofijini ljubimci
Surova energija ne podlega odrešeniški vlogi kulture ali umetnosti, še manj, ko je ta razglašena od domačih gospodov in obilno podprta s strani velikih institucij in njihove sodobnoumetnostne mašinerije, kjer se avtorstvo razume kot skupek odnosov pokroviteljstva in samopodrejanja v razmerju med institucijo in nekom, ki bi rad samo delal, ustvarjal in se izražal, pri čemer mu za vse drugo na tem svetu ni mar. Avtor, ki se odreka aktivni vlogi v procesu omogočanja, interpretiranja in (so)financiranja svojega delovanja, je avtor le toliko, kot je objekt njegove prakse in konec koncev tudi on sam žanrsko umestljiv v predalčke trendovskih tokov. Slednje zmeraj določajo potrošniški slogi množic z različnimi kupnimi močmi ter preživetvene strategije institucij; drugače se pač zgodi, da je avtor "neprepoznaven", "nejasen", s "premalo referencami" ali "strokovnimi objavami". Surova energija tako ni začaran krog podeljevanja (nad)legitimnosti v obliki "umetnosti", "kulture" ali že kakšnega lažnega občega blagra odnosom in dejavnostim, ki ne želijo podlegati kriterijem javnega, transparentnosti, preverljivosti, napredne kritike, opolnomočenja, neprofitnosti, nečesa, kar bi lahko imenovali civilna kultura, v nasprotju z neoliberalno kulturo. Surova energija ni drugo ali tretje ime za deli in vladaj, kjer tisti pri koritu poberejo največji kos pogače in potem dobrohotno razdeljujejo drobtinice med rajo, ki se potem veselo združi, da bi ob očetovem nagovoru malce potožila nad stanjem sveta, ki jim, oh groza, ne omogoča, da bi delali, samo delali, ker bi pač radi delali, ustvarjali in se izražali. Surova energija ni niti pričakovanje in razglabljanje o tem, ali se bo kaj izcimilo iz bahaške velikopoteznosti in medsebojnih zakulisnih izigravanj vpletenih akterjev, saj je že vnaprej jasno, da se bo nekaj izcimilo, kot se pač zmeraj nekaj izcimi, ko se v igro vrže in zmeša velike vsote in velike interese. Surova energija je odločenost, da ravno vpričo omenjenih značilnosti izcimka Surova ne bo privolila v vlogo kolateralne škode, opazovalca ali tihega kritika, ki v kavarniškem zavetju razdeljuje modrosti o pravičnostih, pristojnostih in drugih lepotah iz razsvetljenskega arzenala. Surova energija je odločenost, da prizadevanja za transparentnost in skupnost ter politiko - kultura je itak le njen del - peljemo javno in vsebinsko utemeljeno, zato je najprej treba razkrinkati uradni diskurz, ki prikriva bistvo projekta: ekonomizacijo kulture in kulturizacijo ekonomije, pri čemer bi moralo biti vsakomur jasno, kaj tovrstni proces pod diktaturo profita pomeni. Naslednji korak bi moralo biti reflektiranje kriterijev (vrednot, če vam je ljubše), ki jih nosilci omenjenega procesa za družbeno realnost pomenijo. Razkorak med ugotovljenimi dejstvi in možnim bi moral opogumiti in prepričati še takega omahljivca. In to je prestolnica kulture, kot jo potrebujemo. Za začetek je lahko evropska.
AGD Gustaf, Amore Mio, Coma Stereo, 2:DL, Hiša Galerija, MISC Infopeka, Nina Bulatovix, Pekarna - magdalenske mreže, Radio Ivan, SolarPulseMusic, Trak47, Vortex Magnolia, Za živali!, Zofijini ljubimci