Ob 15. obletnici zasedbe Pekarne
Ob 15. obletnici "zasedbe" so Pekarnarji in situ uprizorili javno manifestacijo. Umetnost je zanihala skoz več ovojnic mesta. Zagotovo se bo njen zven jačal naprej v času in široko po prostoru. Kritično in aktivno s pozivom k sestopu s (samo)slepilnih prevar večnih obljub o civilni družbi in ozaveščenem posamezniku ter izstopu iz kolektivne ravnodušne obnemoglosti. Angažirano in drzno. Provokacija kot edukacija, subverzivno zrcalo mestnim aparaturam in ljudem, ki jih (samo)upravljajo ter v ogledalu prepoznavajo svoje naličje.
Ob "obeležitvi" poudarjam umetniško komponento dogodka, pretkanega s političnostjo izjav in kritičnimi vsebinskimi implikacijami. Do mestnih struktur upravljanja in odločanja, do drugih in do lastnih (preteklih) vizij in načinov delovanja. Realno stanje Pekarne kot ključnega generatorja socialne, kulturne, umetniške formacije in prostorske platforme je kljub njeni trdoživosti in odločenosti delovati za "javnost" obsojeno na vedno vnovično argumentacijo pomembnosti obstoja in razvoja. Kljub angažiranosti akterjev v samo obstojnejše prakse delovanja in pogoje produkcije je, vsaj s strani mestne kulturne politike, če Maribor kaj takšnega premore, kljub velikim naporom Pekarnarjev še vedno depriviligiran (ne)partner. Pekarna je v zadnjem času postala priročna za medijsko prikazovanje kulturne ozaveščenosti oblastnikov. Mestna politika se z njo kiti in diči, skozi medije obljublja, da se bo s premišljeno prenovo Pekarne in zagotovitvijo konstruktivnih produkcijskih pogojev pokazala kot vredna in demokratičnega posluha sposobna, kot to pač zahteva današnji čas. A ozadje odločanja in odločitve so še vedno daleč v zaledju, javnost ni seznanjena z dejstvom, ali je cesar nag ali ne. Pekarnarji, in ne samo oni, tudi vsi akterji, ki delujejo sedaj morebiti že predolgo na robu, vztrajajo v boju za ohranitev in nadgradnjo "kulturne in umetniške ponudbe". Vse to in še več se je zgostilo v strukturaciji in izvedbi petkovega dogajanja v Pekarni.
Pevsko govorniška akcija Gregorja Kosija, razpeta med skupini Trak 47 in Nina Bulatovix, je bila še posebej prodorna in aktualna. Ob omenjenem v Traku 47 še izvrstna glasbena intervencija Andreja Hrvatina in video slikarstvo v živo Katje Hrvatin Jazbec. Osrednja prezenca je veljala Kosiju, njegova (avto)refleksivna, kritična ter mestoma (samo)ironična vsebina in gesta izrekanja je učinkovala toliko bolj ob vlogi, ki jo zavzema v sedanji konstelaciji Pekarne. Njegovo besedno združevanje intimnih osebnih fragmentov in korespondiranje s politično situacijo, stereotipi lokalnega okolja, (samo)ironizacijo vizionarjev in revolucionarjev, odločenih, da spremenijo svet, je ostro ter bistroumno šililo telo javnosti. Osebno je politično, skoz zareze v intimno in javno. Kako predreti balon inercije posledic urejevalcev vsakdana, njihove samopašnosti in prefinjenih blokad drugačnosti, odrte družbe, kritično mislečih?
Hruparski nastop Nine Bulatovix je bil navzven kričav, navznoter pa oster nagovor kulturno političnega vsakdana in samoumevnosti sprejemanja zatečenega stanja. Glasnik Gregor Kosi je z vztrajnim ponavljanjem neposredno naslavljal tiste, ki modelirajo vsakdanjo stvarnost drugim. Jure Lavrin (bobni, vokal) in Marko Šimec (bas), preostala člana omenjene skupine, sta do skrajnost zgostila zvočnost koncerta. Glasba je skupaj z besedo še enkrat uprizorila potenciale umetnosti. Slovenska umetniška scena za svoja poimenovanja rada sega v državno, tudi kulturno politiko. Nina Bulatovix je, tako kot Janez Janša, aktualna in navdihujoča v lokalnem okolju, le da je morebiti Nina, za razliko od Janeza, za odtenek bolj poetična.
Obletnica ni bila namenjena sproščanju zainteresirane množice in praznovanju, ki se lahko hitro potopi v samopozabo in zadovolji z ugotovitvijo, da "nekaj pa še vedno je". Bila je neposredna in direktna agitacija, naslovljena zbrani publiki, mestnim in državnim oblastem. Špranja, ki jo je do sedaj morebiti zapolnjevala pasivnost, strah pred tem, da se izgubi še tisto, kar je preostalo na razpolago, strah pred aktivnim izražanjem lastnih mnenj in uresničevanjem vizij, se je s petkovo manifestacijo razprla skozi umetnost. Ključno je, da dogodek ni papirnati zmaj. Kritična in politična umetnost se danes namreč bori z (nemočjo) besede. Kako namreč teorijo transponirati v prakso? Kako besede udejanjiti v realnem? Petkov dogodek je eden izmed načinov.
Neposredna in direktna agitacija, naslovljena zbrani publiki, mestnim in državnim oblastem
Sveža, udarna dikcija in pester spored. Pekarna je aktivnejša in znova no.1 mb sociokultsfere.
OdgovoriIzbrišiKulturo v Pekarno,
kmete v Duplek.
Vse najboljše in še na mnoga petnajstletja.