JOSIP ROTAR, AKTIVIST
Nekega poletnega popoldneva se je na dvorišču Pekarne v Mariboru dogajala zanimiva predstava. V nasprotju z vsemi drugimi kulturnimi predstavami je bila ta posebna po tem, da so v njej igrali policisti. Začela se je tako, da so pripadniki posebne policijske enote v terenskem vozilu znamke Tuareg zapeljali na dvorišče. V oči so jim takoj padli trije srednješolci, ki so sedeli na klopi majhnega parka v pekarniškem kompleksu. Policisti so začutili priložnost, da lahko na ozemlju svobodne kulturne cone izvedejo performans (beri: demonstracijo moči). Vozilo se na presenečenje vseh prisotnih ni ustavilo na parkirišču, temveč je zapeljalo čez visok robnik, direktno do klopi, kjer so sedeli mladeniči. Iz terenca so pozersko poskakali robokopi in skoraj fetišistično prežaklali dečke, ki so si tisto popoldne krajšali s kajenjem marihuane. Performans policijskega znanja in opreme je deloval zastrašujoče prezirljivo, saj je poteptal simbol svobodnega prostora v mestu. Najprej je poteptal park, namenjen izključno pešcem, nato pa še Pekarno, kjer je vsak neurgenten in nedogovorjen obisk policije razumljen kot provokacija.Podoben performans, z veliko bolj tragičnim koncem in daljnosežnimi posledicami, se je v začetku decembra zgodil na trgu svobodne, boemske in alternativne četrti Eksarhija v Atenah. Običajno sobotno popoldne, ki se je prevešalo v večer, je na ulice privabilo mladino, ki se na tistem trgu zbira vsak konec tedna. Za mnoge mladeniče so ulice in trgi te četrti drugi dom. Ko je policist v domnevni samoobrambi, iz strahu ali zanalašč streljal v mladoletnega Alexandrosa, to za mnoge več niti ni bilo pomembno, saj so se frustracije, ki so se počasi kopičile skozi leta, v trenutku prelile čez rob. Bes in nasilje sta se razlegla po vsej Grčiji in nas spomnila na že pred kratkim videne podobe francoskih predmestij, kopenhagenskih četrti in ostalih ulic evropskih mest. Nenadni izbruh nasilja v Grčiji se ni zgodil zgolj zaradi umora mladeniča, šlo je za veliko več. Francoska predmestja so pred tremi leti eksplodirala med drugo generacijo priseljencev predvsem zaradi zablokirane socialne mobilnosti. Aktivist in profesor Andrej Kurnik je mnenja, da marginalizacija in getoizacija nista več rezervirana samo za priseljence in njihove potomce, temveč so ji vse bolj podvrženi tudi srednješolci in študenti večinskih populacij. Dokaz za to je recimo bolonjska reforma visokega šolstva, po kateri šole in univerze vedno bolj postajajo represivne institucije, ki preko hierarhiziranja, selekcioniranja in izključevanja oblikujejo bodočo delovno silo.Koliko mladih diplomantov se lahko danes nadeja uspešne zaposlitve? Koliko zaposlitev je takih, ki mladim omogočajo zadovoljstvo in osebno rast? Kje so poleg tega še ostali dejavniki - socialna varnost, garancije, predvidljivost? Odprt dostop do znanja, ki širokemu krogu prebivalstva omogoča napredovanje po družbeni lestvici in osebno srečo, je temeljna predpostavka sodobne družbe. Do tega niti malo samoumevnega dejstva, po katerem so vsakemu prebivalcu odprte možnosti za izobrazbo, so privedli dolgotrajni in težki delavski boji generacij pred nami. Elitam je družba znanja v napoto. Izobražene ljudi je težje pahniti v odnose odvisnosti. Elite nam vsiljujejo sistem vrednotenja, zasnovanega izključno po kapitalistični logiki. Zato generacijam mladih, brezposelnih, priseljencev, prekernih ostane zgolj degradacija, razvrednotenje, negotovost, ponižanje, izključitev, getoizacija...Da bi omogočili pobeg iz tega geta, je treba videti celotno sliko. Mediji so pri poročanju o uporu grške mladine govorili kot o spopadu skrajnih anarhistov s policijo. Ne gre za vprašanje politične pripadnosti umorjenega Alexandrosa, ampak za to, da si z njim skupno usodo delijo množice mladih, brezposelnih, študentov, priseljencev, dijakov in delavcev po vsem svetu. Vsak od nas je lahko žrtev državnega terorja: poteptan, ponižan, pretepen, ustreljen, razvrednoten... Tisti, ki v pouličnih nemirih vidijo zgolj divjanje mladoletnih huliganov in vandalov in jim ne pripisujejo globljega političnega pomena, se motijo enako kot tisti, ki ulično nasilje prepoznavajo kot edino prakso reševanja problemov. Največ, kar lahko naredimo, je, da poskušamo takšne probleme razumeti kot željo mladih ljudi po spremembah na bolje - izhodu iz geta.Če obstaja samo ena, vsiljena, sivo-povprečna, dolgočasna realnost, ni pa možnosti, da bi kot posameznik v neki sredini izoblikoval novo, srečnejšo realnost, potem ti je lahko jasno, da živiš v getu. Vedno več ljudi čuti potrebo po kakršnikoli povezanosti in svobodnem delovanju, ki ne potrebuje nenehnega nadzora represivnih organov, lastnikov kapitala ali drugih za človeško bedo zainteresiranih organizacij.Marca bo dve leti, odkar je občinska oblast v Gornji Radgoni tamkajšnji mladini odvzela prostore mladinskega kluba. Realnost mladih v majhnih krajih je povečini takšna, da za njih avtonomni prostori srečevanja ne obstajajo. Zato obstaja večja verjetnost, da se prijatelji za vedno porazgubijo. Edina možnost srečevanja v javnosti so gostilne in komercialno usmerjeni klubi sumljive kakovosti. Oblast sicer obljublja nov mladinski center, vendar nikakor ne brezpogojno, temveč pod pogoji, ki jih narekuje gerontokratska oblast. Dokler bodo elite s podporo represivnih organov po nepotrebnem vznemirjale mladino in ji odrekale pomembne družbeno priborjene pridobitve prejšnjih generacij, bodo mladi čutili frustracije. Nobena kriza ne more biti izgovor za getoizacijo in nikakor ne morejo biti šibki tisti, ki bodo posledice krize plačevali. Dokler bodo mladi v Evropi ostajali prezrti, brez pravih možnosti, da dozorijo v samostojne in odgovorne posameznike, bodo ulice še dalje priča preslikavam teh nezadovoljstev.Antonio Negri pravi, da je Evropa način življenja. Na nas je, da skupni življenjski in družabni prostor prilagodimo svojemu načinu življenja. To pomeni še več svobodnega prostora za mlade: nikakor se ne moremo zadovoljiti z getom, ampak moramo zahtevati cela mesta. Zgradimo Evropo kot način življenja, onkraj geta, ki nam ga vsiljujejo.
JOSIP ROTAR
Nekega poletnega popoldneva se je na dvorišču Pekarne v Mariboru dogajala zanimiva predstava. V nasprotju z vsemi drugimi kulturnimi predstavami je bila ta posebna po tem, da so v njej igrali policisti. Začela se je tako, da so pripadniki posebne policijske enote v terenskem vozilu znamke Tuareg zapeljali na dvorišče. V oči so jim takoj padli trije srednješolci, ki so sedeli na klopi majhnega parka v pekarniškem kompleksu. Policisti so začutili priložnost, da lahko na ozemlju svobodne kulturne cone izvedejo performans (beri: demonstracijo moči). Vozilo se na presenečenje vseh prisotnih ni ustavilo na parkirišču, temveč je zapeljalo čez visok robnik, direktno do klopi, kjer so sedeli mladeniči. Iz terenca so pozersko poskakali robokopi in skoraj fetišistično prežaklali dečke, ki so si tisto popoldne krajšali s kajenjem marihuane. Performans policijskega znanja in opreme je deloval zastrašujoče prezirljivo, saj je poteptal simbol svobodnega prostora v mestu. Najprej je poteptal park, namenjen izključno pešcem, nato pa še Pekarno, kjer je vsak neurgenten in nedogovorjen obisk policije razumljen kot provokacija.Podoben performans, z veliko bolj tragičnim koncem in daljnosežnimi posledicami, se je v začetku decembra zgodil na trgu svobodne, boemske in alternativne četrti Eksarhija v Atenah. Običajno sobotno popoldne, ki se je prevešalo v večer, je na ulice privabilo mladino, ki se na tistem trgu zbira vsak konec tedna. Za mnoge mladeniče so ulice in trgi te četrti drugi dom. Ko je policist v domnevni samoobrambi, iz strahu ali zanalašč streljal v mladoletnega Alexandrosa, to za mnoge več niti ni bilo pomembno, saj so se frustracije, ki so se počasi kopičile skozi leta, v trenutku prelile čez rob. Bes in nasilje sta se razlegla po vsej Grčiji in nas spomnila na že pred kratkim videne podobe francoskih predmestij, kopenhagenskih četrti in ostalih ulic evropskih mest. Nenadni izbruh nasilja v Grčiji se ni zgodil zgolj zaradi umora mladeniča, šlo je za veliko več. Francoska predmestja so pred tremi leti eksplodirala med drugo generacijo priseljencev predvsem zaradi zablokirane socialne mobilnosti. Aktivist in profesor Andrej Kurnik je mnenja, da marginalizacija in getoizacija nista več rezervirana samo za priseljence in njihove potomce, temveč so ji vse bolj podvrženi tudi srednješolci in študenti večinskih populacij. Dokaz za to je recimo bolonjska reforma visokega šolstva, po kateri šole in univerze vedno bolj postajajo represivne institucije, ki preko hierarhiziranja, selekcioniranja in izključevanja oblikujejo bodočo delovno silo.Koliko mladih diplomantov se lahko danes nadeja uspešne zaposlitve? Koliko zaposlitev je takih, ki mladim omogočajo zadovoljstvo in osebno rast? Kje so poleg tega še ostali dejavniki - socialna varnost, garancije, predvidljivost? Odprt dostop do znanja, ki širokemu krogu prebivalstva omogoča napredovanje po družbeni lestvici in osebno srečo, je temeljna predpostavka sodobne družbe. Do tega niti malo samoumevnega dejstva, po katerem so vsakemu prebivalcu odprte možnosti za izobrazbo, so privedli dolgotrajni in težki delavski boji generacij pred nami. Elitam je družba znanja v napoto. Izobražene ljudi je težje pahniti v odnose odvisnosti. Elite nam vsiljujejo sistem vrednotenja, zasnovanega izključno po kapitalistični logiki. Zato generacijam mladih, brezposelnih, priseljencev, prekernih ostane zgolj degradacija, razvrednotenje, negotovost, ponižanje, izključitev, getoizacija...Da bi omogočili pobeg iz tega geta, je treba videti celotno sliko. Mediji so pri poročanju o uporu grške mladine govorili kot o spopadu skrajnih anarhistov s policijo. Ne gre za vprašanje politične pripadnosti umorjenega Alexandrosa, ampak za to, da si z njim skupno usodo delijo množice mladih, brezposelnih, študentov, priseljencev, dijakov in delavcev po vsem svetu. Vsak od nas je lahko žrtev državnega terorja: poteptan, ponižan, pretepen, ustreljen, razvrednoten... Tisti, ki v pouličnih nemirih vidijo zgolj divjanje mladoletnih huliganov in vandalov in jim ne pripisujejo globljega političnega pomena, se motijo enako kot tisti, ki ulično nasilje prepoznavajo kot edino prakso reševanja problemov. Največ, kar lahko naredimo, je, da poskušamo takšne probleme razumeti kot željo mladih ljudi po spremembah na bolje - izhodu iz geta.Če obstaja samo ena, vsiljena, sivo-povprečna, dolgočasna realnost, ni pa možnosti, da bi kot posameznik v neki sredini izoblikoval novo, srečnejšo realnost, potem ti je lahko jasno, da živiš v getu. Vedno več ljudi čuti potrebo po kakršnikoli povezanosti in svobodnem delovanju, ki ne potrebuje nenehnega nadzora represivnih organov, lastnikov kapitala ali drugih za človeško bedo zainteresiranih organizacij.Marca bo dve leti, odkar je občinska oblast v Gornji Radgoni tamkajšnji mladini odvzela prostore mladinskega kluba. Realnost mladih v majhnih krajih je povečini takšna, da za njih avtonomni prostori srečevanja ne obstajajo. Zato obstaja večja verjetnost, da se prijatelji za vedno porazgubijo. Edina možnost srečevanja v javnosti so gostilne in komercialno usmerjeni klubi sumljive kakovosti. Oblast sicer obljublja nov mladinski center, vendar nikakor ne brezpogojno, temveč pod pogoji, ki jih narekuje gerontokratska oblast. Dokler bodo elite s podporo represivnih organov po nepotrebnem vznemirjale mladino in ji odrekale pomembne družbeno priborjene pridobitve prejšnjih generacij, bodo mladi čutili frustracije. Nobena kriza ne more biti izgovor za getoizacijo in nikakor ne morejo biti šibki tisti, ki bodo posledice krize plačevali. Dokler bodo mladi v Evropi ostajali prezrti, brez pravih možnosti, da dozorijo v samostojne in odgovorne posameznike, bodo ulice še dalje priča preslikavam teh nezadovoljstev.Antonio Negri pravi, da je Evropa način življenja. Na nas je, da skupni življenjski in družabni prostor prilagodimo svojemu načinu življenja. To pomeni še več svobodnega prostora za mlade: nikakor se ne moremo zadovoljiti z getom, ampak moramo zahtevati cela mesta. Zgradimo Evropo kot način življenja, onkraj geta, ki nam ga vsiljujejo.
JOSIP ROTAR
Ni komentarjev:
Objavite komentar