Nikakor ni simpatično, da Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, ki organizira festival Lent in Festival Maribor, sočasno vodi poseben sekretariat pri županu za Evropsko prestolnico kulture. In tako zdaj človek, ki vodi Narodni dom (kjer so se pokrivali z daljšo odejo, kot je v resnici sešita), skupaj z županom deli proračunski denar za EPK, kjer ima glavno besedo, je te dni povedal Tone Partljič, predsednik sveta Borštnikovega srečanja.
Foto: Jaka Adamič
Res je, kar se v Mariboru dogaja z EPK in kulturo nasploh, ni prav nič simpatično. In četudi se je po meni potem, ko sem na problem kolizije interesov Vladimirja Rukavine opozorila že avgusta, vsul plaz besnih obtožb, se problem lokalnega kulturnega veljaka v Mariboru vsak dan bolj zaostruje. Vladimir Rukavina je bil pred dobrim letom in pol član komisije ministrstva za kulturo, ki je odločala o kandidaturah različnih slovenskih mest za organizacijo enoletne prireditve, imenovane Evropska prestolnica kulture 2012. EPK je seveda predstavljal velik izziv za tekmujoče občine, saj je zmagovalki obetal močan kulturni preboj s pomočjo občinskih, državnih in evropskih sredstev. Sestava komisije je bila zato še posebno občutljiva reč, in dejstvo, da sta bila v njej dva kulturnika, Vladimir Rukavina in Mitja Rotovnik, ki sta imela kot direktorja največjih kulturnih ustanov v »svojih« mestih zelo močen interes za zmago le-teh, je že takrat upravičeno zmotilo Celjane, ki so se na to sestavo pritožili. Začasno sta oba zato odstopila, na koncu pa vendarle odločala.
Že ob izboru sem zapisala, da je bila mariborska kandidatura, ki jo je vložila Kibla, kvalitetna, a za tiste, ki poznajo situacijo, neuresničljiva, saj bi morala imeti za uresničitev popolno podporo ne le občine Maribor, ampak tudi vseh ostalih, ki jih je projekt zajel. Te podpore Kibla niti do takrat ni imela. Odtlej še manj.
Po razglasitvi Maribora za kandidata bi moralo namreč mesto promptno začeti s tistim delom priprav, ki jih projekt nalaga lokalni skupnosti, to pa je vzpostavitev organizacije in koordinacije, priprava dokumentov za gradnjo novih zmogljivosti itn. Župan Kangler ni naredil nič, nastopila je blokada, ki je trajala vse do letošnjega poletja. Po zamujenem letu in pol se je mesto končno zganilo, vendar ne v smeri Kible oziroma Petra Tomaža Dobrile, ki je projekt pripravil in ves čas opozarjal, da je treba začeti delati, ampak je iz rokava potegnilo – Rukavino. Istega Rukavino, ki je sedel v komisiji, je imenovalo za začasnega vodjo sekretariata EPK. Ker se Kangler požvižga na kolizijo interesov in je po njegovem Rukavina očitno edini kulturni menedžer v mestu. No, Rukavina ima veliko dela. Narodni dom, ki ga vodi, organizira dva največja festivala v mestu, Lent in Festival Maribor. Kar ni enostavno. Letos se mu je pri denarju zapletlo že pri Lentu, še bolj pa, kot se je pokazalo te dni, pri Festivalu Maribor. Enostavno je porabil več, kot je imel, menda zato, ker so mu nekje nekaj obljubili, pa ne dali. Toda rešitev je bila na dlani: njegovo izgubo, ki znaša kar 390 milijonov evrov, je občina včeraj brez zadržkov pokrila iz proračuna EPK. To je torej tista nesimpatična reč, o kateri govori Partljič. Rukavina je tako pri isti zadevi že drugič v navzkrižju interesov, tokrat je na položaju, ko ustvarjeno izgubo iz enih projektov pokriva z denarjem za druge. »Predloga dofinanciranja Festivala Maribor iz postavke EPK začasni sekretariat EPK ni nikoli obravnaval. (…) Poleg tega nismo nikoli obravnavali porabe že odobrenih sredstev za EPK za programe Festivala Lent v letu 2008,« pravi Dobrila.
Ups. Ne le Festival Maribor, tudi Lent je Rukavina brez vednosti vpletenih že podprl s tem novim, priročnim virom, ki ga je dobil v upravljanje. No, kot pravi sam: »Mestna občina je naša ustanoviteljica in mora poskrbeti za izvajanje naših programov. Nismo je prosili, da nam dofinancira Festival Maribor prek postavke EPK. Vendar se mi to ne zdi sporno, če bo to izpeljala tako. Pomembno je namreč, da imamo dogodek za najzahtevnejše goste.«Ob prvem stavku se gotovo srečno orosi oko vsakemu direktorju javnega zavoda v tej državi: juhuhu, nismo vedeli, da to, da te občina ustanovi, pomeni, da mora kriti vse tvoje izgube! Ob drugem stavku se oko orosi javnosti: kako lepo, še prosili jih niso, pa je rebalans občinskega proračuna že poskrbel za njih. Ob tretjem stavku, da takšno pretakanje ni sporno, pa v hud jok planejo tisti, ki v Mariboru skrbijo za tiste bolj ne-najzahtevnejše goste, ki jim je občina namenila manj ali celo nič, na primer Pekarni, Literi, Dialogom in drugim. Kajti to, da mesto z rebalansom preliva denar iz EPK v Rukavinove izgube, pač pomeni, da bo nekje nekomu vzel. Pardon, je že vzel. Manjšim, neodvisnim kulturnim producentom, ki že tako in tako životarijo. Strategija nekoliko spominja na Jankovićevo, tudi ta je ob zmanjšani državni podpori mestu najprej odvzel denar neodvisnim. In jim še vse do danes ni v celoti povrnil, kar jim je odvzel, četudi so se dovolj odločno uprli. Bodo mariborski akterji zmožni uspešnega protesta in ali ima Kangler vsaj toliko kulturne inteligence kot Janković?Kakšna je torej velika kulturna vizija gospoda Kanglerja? S čim misli očarati Evropo 2012? »Pripeljal bom Madonno,« je menda nekje izjavil. Madona, pomagaj, res, če je to kultura, ki jo misli ponuditi, naj tudi Jožef pride na pomoč! Človek ne loči industrije od kulture, človek ne razume bazičnih pojmov tega, zaradi česar je inštitut EPK sploh nastal, čemu je bil namenjen: spodbujanju sodobne umetnosti, povezovanju umetnosti in družbenih gibanj, medevropskemu sodelovanju, razvoju novih urbanih kulturnih struktur, trajnostno naravnanim kulturno-ekološkim projektom... Ne v prvi vrsti obstoječim velikim kulturnim dogodkom, ampak inovativnim raziskavam od »spodaj«, ne (ameriškim) zvezdam, ampak programom za pozabljene segmente prebivalstva in občinstva (otroci, mladostniki, hendikepirani, starostniki). Ne fraki in fotografiranje mestnih in kulturnih veljakov, ampak kultura za prebivalce mesta – končno.
Namesto tega pa – kako je že kolegica z Večera poročala iz Bruslja, kjer je Rukavina ubranil kandidaturo? »Dostojanstveno in avtoritarno.« Kje je v tej zgodbi dostojanstvo, ne vem, a z drugim terminom je vsekakor izvrstno zadela mariborska dogajanja.
Tanja Lesničar - Pučko
Ni komentarjev:
Objavite komentar