torek, oktober 28, 2008

Zofijina bodica: Šola politične pismenosti - Pekarna


Društvo za razvoj Humanistike - Zofijini ljubimci

Šola politične pismenosti

PEKARNA

Obiskovalci te strani so seveda že seznanjeni s tem, da Zavod Pekarna in Inštitut za etiko v sodelovanju z Zofijinimi ljubimci vsako sredo v dvorani Gustaf, pod skupnim nazivom »Šola politične pismenosti«, pripravljajo srečanja vseh, ki se tako ali drugače zanimajo za družboslovje. Srečanja potekajo praviloma tako, da nekdo, bodisi izmed organizatorjev bodisi vabljen gost, pripravi neko temo, seznani prisotne z nekaterimi dejstvi in s svojim mnenjem, nato pa se udeleženci lotijo razprave. Do sedaj sta bili obe opravljeni srečanji ne le zadovoljivo obiskani, ampak sta se skoraj težko končali. Razpravi sta bili namreč nadvse živahni in zanimivi.

Minulo sredo (22. oktobra '08) je bila v sklopu javne tribune na sporedu tema, ki se je nanašala neposredno na Pekarno. Gost je med drugimi bil sam župan MO Maribor, g. Kangler, skupaj z nekaterimi svojimi sodelavci.

Beseda je, le kako bi mogla drugače, tekla o tem, kakšno usodo namenja temu okolju, ki je resda last MO Maribor, uporabljajo pa ga številne večje ali manjše skupine bolj ali manj mladih ali vsaj po srcu mladih ljudi in ga polnijo s številnimi vsebinami. Slednje lahko spravimo v različne predale. Največji pa gotovo polnijo vsebine, ki jih lahko brez lažne skromnosti poimenujemo »alternativna« kultura.

Že izraz »alternativna« je neustrezen.

Sam menim, da ne obstaja neka kultura in nato neka druga, njej nasprotujoča kultura. Obstaja samo kultura. In to kultura, ki ima lahko zelo različne, celo nasprotujoče si sporočilne vrednosti in tem ustrezne izrazne oblike.

Za kulturo, kakršna se ustvarja v Pekarni, bi lahko rekli le, da se v nekem smislu še išče. Ne toliko v smislu sporočilne vrednosti kot v načinu izražanja.

In takšna, iščoča se kultura pač še ni uveljavljena. Zato pa je pogost dokaj drugačna od tiste, ki je pač imela že dovolj časa, da se je uveljavila in jo zato okolje pojmuje kot Kulturo.

V tem smislu jo lahko potemtakem imenujemo tudi alternativna, drugačna.

Drugačna ne le v morebiti še ne dodelanih izraznih oblikah kot zlasti v svoji posebni sporočilni vrednosti. Kritičnosti. Takšni kritičnosti, ki je uveljavljena Kultura ne premore več oziroma je še ne premore.

In zato je zagovornikom Kulture lahko takšna iščoča se in kritična »nova« kultura tudi nekakšen kamen spotike, da ne rečem vir tesnobe. Tesnobe, ki izvira iz strahu pred konkurenco. Ta strah pa izvira iz spoznanja, da so ustvarjalci Kulture morda že nekoliko okosteneli, da niso več sposobni najti novih ciljev, torej novih okoliščin, vrednih kritike. In da niso le nevešči porajajočih se izraznih oblik, ampak slednjih morebiti niti ne razumejo več. Kako bi jih lahko potemtakem odobravali?

In kje je sedaj politika, o kateri naj bi se opismenjevali?

V razpravi o Pekarni vendar.

Ne uvodni pogovor ne kasnejša razprava se namreč nista niti dotaknila ne kulture (v Pekarni) in ne Kulture uveljavljenih ustvarjalcev.

Pogovor se je brezplodno vrtel okoli Pekarne in njene prihodnosti.

Temeljno vprašanje, ki je bila nekakšna rdeča nit vsega dogajanja, se je nanašalo na to, ali bo MO Maribor izpolnila svojo obljubo, da bo celotno Pekarno obnovila in uredila; tudi sedaj ne samo nerešena ampak povsem zanemarjena vprašanja pravne urejenosti.

In, še bolj pomembno, kaj se bo dogajalo s sedanjimi in bodočimi ustvarjalci in kakšne bodo njihove možnosti v obljubljenih prenovljenih prostorih in v okviru pričakovane pravne ureditve.

Na nobeno od teh temeljnih vprašanj ne župan, ne njegovi sodelavci ne razpravljavci iz vrst sedanjih uporabnikov teh prostorov niso dali zadovoljivega odgovora!

Zaradi vsega tega se sedaj poleg znanih vprašanj porajajo številna nova, pa tudi teorije.

In sedaj smo končno pri politiki. Vedo, ki se ukvarja z verjetnostmi in možnostmi in iskanjem najustreznejših rešitev za večanje ugodnejših verjetnosti in uporabo najprimernejših možnosti.

Seveda pa pri navedenih opravilih politike ni odveč iskanje definicij, za koga je katera verjetnost ugodna in komu bo najprimernejša možnost koristila.

Tako v primeru Pekarne lahko tako rekoč nemudoma naštejemo vsaj tri skupine občanov našega mesta, katerih temeljni interesi so lahko, ne pa nujno, nasprotujoči si ali pa se celo prepletajo.

Prvo skupino sestavljajo sedanji uporabniki Pekarne, katerih cilji so sicer podobni, ne pa enaki.

Njihov temeljni cilj je, da bi Pekarna ostala namenjena temu, čemur je sedaj. Namreč mladim ustvarjalcem, ki z večjim ali manjšim potencialom uresničujejo svoja poslanstva.

Med njimi so skupine, ki jih obnova prostorov ne prizadela in ki tudi zaradi urejenega pravnega stanja ne bi utrpele nikakršnih omejitev. Obstajajo pa tudi skupine, ki bi jim obnovljeni in s tem zelo verjetno dražji prostori krepko ali popolnoma onemogočili delovanje v njih. Pa tudi skupine, ki v pravno urejenem okolju nikakor ne bi mogle ustvarjati tako, kot to želijo in znajo oziroma, kot to od njih pričakujejo uporabniki njihovih stvaritev.

Če namreč uporabimo prej grajan izraz »alternativna« kultura, lahko naslednjo trditev zapišemo kot aksiom: pravno urejene alternative preprosto ni. Ko je alternativa pravno urejena, preprosto preneha biti alternativa in postane institucija, torej nekaj vsakdanjega. Tudi in zlasti, kadar gre za kulturo.

Da povzamem: Uporabniki Pekarne se načeloma strinjajo z dejansko potrebno obnovo prostorov, če zaradi tega le-ti ne bodo nič dražji. Nekateri se ob tem lahko strinjajo tudi z ureditvijo pravnih razmer, drugim pa takšno urejanje vse prej kot ustreza.

V razpravi le skromno omenjena in ne posebej imenovana interesna skupina (pri čemer na tem mestu ni pomembno, ali ima ta skupina tudi pravno obeležje zainteresirane stranke) so stanovalci bližjih stanovanjskih hiš, ki jih, upravičeno ali ne, motijo in vznemirjajo tiste dejavnosti Pekarne, o katerih ne moremo reči, da se trudijo za zmanjševanje v okolje posredovanih decibelov katerega koli izvora že. Njihov interes je vsekakor ukinitev vsaj teh dejavnosti oziroma preselitev le-teh v Gobi ali Kalahari.

Najbolj različne interesa v zvezi s Pekarno pa ima seveda MO Maribor, katere trenutni župan, resda prvi, ki se s Pekarno sploh ukvarja, kot pravi politik seveda nikakor ni hotel z besedo na dan, ampak je vehementno trdil, da se MO trudi zgolj za uresničitev že davno danih obljub, da se bodo obravnavani prostori obnovili in da se bodo pravna razmerja uredila. In da ob vsem tem MO nima niti najmanjšega namena ukvarjati se z vsebinami. Te naj bi ostale prepuščene uporabnikom obnovljene Pekarne.

Pri tem kajpak hote zamolči dejstvo, da tako tehnična obnova kot urejanje pravnih razmerij nujno, hote ali nehote, vpliva tudi na vsebine.

To nikakor ne pomeni, da izpolnitvi teh nalog Pekarna v novi obleki in z novim statusom ne bo imela. Tudi tega ne pomeni, da teh vsebin ne bodo določali njeni uporabniki. Pomeni pa, da se sedaj še ne more vedeti, kdo pravzaprav bodo bodoči uporabniki in s kakšnimi vsebinami bodo zapolnili ta prostor.

Tudi prikazani načrt družbenih vsebin, ki naj bi jim bili namenjeni posamezni mestni predeli in v katerem je območje Pekarne za vselej predvideno izvajalcem neprofitnih kulturnih dejavnosti, ne daje sedanjim Pekarnarjem nobenih zagotovil, da bodo ostali tukaj kjer so, z možnostmi kakršne imajo. Da o morebitnih bistvenih izboljšavah teh možnosti ne govorimo.

Tudi tako imenovane neprofitne dejavnosti niso nujno subvencionirane. Pogosto se tudi od njih zahteva, da se preživljajo same. To lahko pomeni, da najemnine, ki jih bodo uporabniki obnovljenih prostorov morali plačevati za to uporabo resda ne bodo dobičkonosne. Bodo pa dovolj visoke (za mnoge torej previsoke), da bodo poleg kritja stroškov delovanja omogočile izbranemu upravitelju tudi dokaj udobno življenje. In mu, ne glede na sedanja govorjena zagotovila enega od kandidatov, da bo svoboda ustvarjalcev ostala nedotaknjena, dajala tudi dokaj veliko moč selekcioniranja. To pa kajpak ne pomeni nič drugega, kot posreden, če že ne neposreden vpliv na vsebine. Po načelu, v praksi prikazanem tudi na tem srečanju, da je pač šef tisti, ki pove, kdo, kaj in koliko oziroma kako sme povedati.

Ob obljubljenem zagotavljanju okoliščin, ki bodo omogočale svobodno ustvarjanje sedanjih in bodočih sodelavcev raznih pekarniških skupin, kar je vsekakor tudi eden izmed dolgoročnih interesov MO, mora le-ta vsekakor vsaj v opaznem obsegu poskrbeti tudi za zadovoljitev druge skupine občanov, omenjene tudi v tem zapisu: tistih, ki si želijo nekaj več miru. Doseganje tega cilja nedvoumno zahteva neposredno poseganje v vsaj nekatere izmed sedanjih vsebin. Tiste namreč, ki imajo težave z omejevanjem omenjenih decibelov.

Občina pa ima, pa naj župan to prizna ali, v ognji še kar nekaj interesnih želez. Med njimi velja vsekakor omeniti predvsem naraščajočo lakoto po polnjenju proračuna.

Bolj kot je človek lačen, nižja je njegova morala (le nikoli resnično lačen človek lahko iskreno trdi, da raje umre, kot da bi kradel!).

In zakaj to pravilo ne bi veljalo tudi za institucije, recimo občino? Da občinski proračun ne omogoča izvajanja niti vseh nujnih, kaj šele vsaj dela samo želenih nalog, je tako ali tako vsakomur znano dejstvo, ki seveda ne velja le za MO Maribor, ampak dobesedno za vsako občino, za našo in vse druge države in celo za Cerkev. Niti ona, ob vsem bogastvu, ki ji ga očitajo, ne more narediti prav vsega, kar si želi.

Zato, četudi župan v tem hipu te zamisli mogoče ne pojmuje prednostno, utegne svoje mnenje spremeniti, ko se bo obnova Pekarne načrtovala. Nekako v smislu: kaj pa če bi v te objekte vložili še kak evro ali dva več, jih uredili nekoliko bolj, kot je nujno, nato pa bi se z izbranim upravnikom dogovorili, da bo v ta sedaj bleščeči objekt pripustil le tiste vsebine, ki sicer ne bodo ustvarjale omembe vrednega dobička, donosne pa bodo vendarle dovolj, da bodo lahko plačevale tolikšno najemnino, da bo iz nje tudi občina nekaj zaslužila.

Konec koncev neprofitnost uporabnikov še ne pomeni neprofitne občine.

Pekarnarji vseh dežel – združite se!

(In mislite politično!)

Branko Gerlič

Ni komentarjev:

Objavite komentar