Krasni novi svet Europarka
"O, moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame, ko vino brcne pamet v rit, ko se mu duša vžge ...," tako o "dometu" kulturnega nivoja v mestu že nekaj časa prepeva kritik na daljavo Zoran Predin. Provincialnost in malomeščanstvo pa sta lahko geografski pojem ali stanje duha. Vse bolj se zdi, da Maribor živi slednje. Tudi po dogodkih tega tedna, ki napovedujejo padec zadnje trdnjave nekomercialne, neinstitucionalne, nemainstrimovske kulture in zabave pa tudi nekaterih socialnih in izobraževalnih dejavnosti.
V času tranzicije, v začetku 90. let prejšnjega stoletja, je mesto doživelo marsikaj. Po vodi so splavali številni industrijski giganti, kar je ljudi (pri)sililo v iskanje novih možnosti za preživetje. Razmere pa so rodile tudi izvirni in svojevrsten urbani fenomen, prostor druženja, Kulturni center Pekarno. Pa smo v mestu preživeli tudi klinično smrt in se po mukah in težavah prebudili iz kome. V krasnem novem svetu Europarka. V času, ko se razvoj in veličina mesta merita po številu avtomobilov s hrvaškimi, madžarskimi ali avstrijskimi registrskimi tablicami avtomobilov na parkiriščih nakupovalnih središč.
In če je bila Pekarna ob svojem rojstvu azil za emancipatorna, a pacifistična gibanja, je v "novem" svetu rabila kot alternativa uniformni kulturi nakupovalnih središč in vzorcu potrošniške družbe. Izmed vseh proizvodnih sektorjev je kultura pač tista, kjer so učinki najtežje izmerljivi. Še posebno, če je pred njo beseda alternativna, ki že v štartu nakazuje neko drugo možnost. Največkrat tisto, sicer povsem legitimno, a brez denarja, ki pa vselej kot največjo vrednoto časti avtonomijo. In zato, posledično, vedno tudi je brez denarja, s katerim bi, denimo, končno uredila razmere v bivši vojašnici ob Magdalenskem parku.
Po petnajstih letih obljub junija kar nismo mogli skriti presenečenja - obetajo se boljši časi, idejna zasnova za prenovo dejansko obstaja. Poletje se je poslovilo in sonce je odneslo idealizem. Denarja za obnovo Pekarne ni, ponujamo selitev v nove prostore, je zadnje sporočilo mesta. Že, že, ampak, če preseliš nekaj dreves, je to še isti gozd? MKC, kot smo ga poznali v sedanjih prostorih rektorata mariborske univerze, je s selitvijo za vedno utonil v mrak.
Ne glede na trud strokovnjakov in do neke mere mestnih oblasti, je postalo jasno, da razvoj mesta narekuje kapital. V zadnji epizodi getoizacije mladih aktivistov na obrobje mestnega jedra po vsej verjetnosti nepremičninski lobiji, ki so nedavno pozidali sosesko v bližini. Investitorji, ki kupujejo razmeroma poceni zemljišča in jih s pozidavo dražje prodajo. Svoboda pa je s kapitalom vedno skregana.
URŠKA KEREŽI
ekipa, nadam se da necete preseliti u europark. ovo je izvrstan prostor i iskreno vam zelim da uspijete u obnovi. samo nastavite sa super poslom.
OdgovoriIzbrišiGoran, Zagreb