GLOSA
ČASI SO PAČ TAKŠNI
večer, 13.10.2008

- Se bo­ste uprli?
- Uprli?Ka­ko le?
- Recimo ta­ko, da bi se vsi v Pekarni zmenili in jo za­res za­seda­li, da ne bi odšli iz nje, če bi vas ho­teli preseliti, da bi zbira­li podpise ali kaj po­dobnega.
- Ne bi šlo, ko pa šefi v njej vlečejo vsak na svo­jo stran. Odneham. Očitno se je aktivna in pa­sivna pekarnarka vda­la v uso­do, da se lahko kar mimo­grede zgo­di, da bo izginil mariborski “subkulturni center“, ki mu zlepa ni najti primerja­ve. Saj, mo­go­če bi mo­ral na­da­ljeva­ti, a bi se ji - in njenim prija­teljem tudi-najbrž zdelo za ma­lo, če bi jim zdaj neki starček so­lil pa­met. Če bi jim recimo go­vo­ril: “Odsta­vite, na­ženite skrega­ne šefe. Ti bi se, vsaj neka­teri, z občino najbrž kar z veseljem po­ga­ja­li o preselitvi. In se že videli v no­vih, svetlih, toplih pisarnah, v ka­terih bi bili ob najdražje ra­čunalnike prislo­njeni črni po­slovni kovčki, vsa­kega petnajstega pa dobili nekaj tisoč evrov pla­če. In ča­ka­li, da jih opa­zi ka­ka stranka in jih kot perspektiven ka­der na na­slednjih volitvah uvrsti na eno od kandidatnih list. Zahtevajte, da pridejo župan in njego­vi uradniki v Pekarno po­gledat, ka­ko slika­te, dela­te predsta­ve, prireja­te koncerte, se za­ba­va­te. Pa v Bukvarno jih peljite, ne bo jim ško­dilo. Če je treba, se skupaj z njimi na­pijte. Pa tudi če ne, ker se bi njim najbrž zdelo, da se to ne spo­do­bi, jim lepo po­vejte, da no­čete konča­ti kot Klub mla­dih, kot MKC, da naj po­mislijo, kaj je na­sta­lo iz ŠOUM. Seveda se do­bro pripra­vite, da jim bo ja­sno, da niste nobene ovce. Ko bo župan verjetno rekel, da bi on že bil za to, da osta­nete, ampak da se za­ra­di hrupa prito­žujejo so­sedje v no­vozgra­jenih blo­kih, a da bo problem rešil v splošno za­do­voljstvo, se nikar ne zmedite. Najprej po­uda­rite, da je živelaPekarna, kakršna je zdaj, že zdavnaj, preden so pričeli v bližini gra­diti prvi blok. In če bo­ste že pri blo­kih in hrupu. Vpra­šajte ga, ka­ko je mo­go­če, da so vsa­kem od njih v pritličju go­stinski lo­ka­li, da jih je polna tudi so­sednja ulica; in da so se v njih go­to­vo stepli večkrat kot v Pekarni, ki da mo­ti. Sploh veliko spra­šujte. Recimo: ali bo zemlja, na ka­teri sto­ji Pekarna, res za velik denar pro­da­na za gradnjo no­vih blo­kov? ‘Naj bi tu mo­go­če celo zra­sel vaš nebo­tičnik, go­spod Kangler?‘ tudi po­ba­rajte. Lahko se zgo­di, da po­go­vor po­sta­ne tudi bolj gla­sen, oster, s kakšno grožnjo za­činjen. Po­tem sa­mo mirno po­vejte, da ste mno­gi pekarnarji že vo­livci in da bo­do to čez dve leti tudi mlajši. Vmes pa kar na­prej ponavljajte:‘Sicer pa ta­ko ne gremo ven!‘ “Ma­lo mi je žal, da ji vsega tega nisem rekel. Ampak, saj vemo, ona in mi in vi: šo­la, služba, sta­no­va­nje, ka­riera... Ča­si so pač takšni.
Mirko Lorenci