Pekarna Press

08. 12. 2011, totimaribor.si - Animateka drugič v Mariboru

2012-01-19T09:12:00.001+01:00

Animateka drugič v Mariboru

Objavljeno: 08.12.2011 , Avtor: Martina Lunder

Mednarodni festival animiranega filma Animateka ,se letos takoj po koncu že osme ljubljanske izvedbe, drugič seli tudi v Maribor.

V mestu ob Dravi bo festival gostoval od 12. do 18. decembra. Štajersko prestolnico bo animiral z zanimivimi pred dogodki, 28 projekcijami animiranih filmov in razstavo Koyaa v kinu Udarnik, mednarodno delavnico animiranega filma v Vetrinjskem dvoru in spremljevalnimi dogodki v dvorani Gustaf v Pekarni. Ključna programska novost letošnje Animateke v Mariboru je tekmovalni program Mali Slon, ki bo v Udarniku potekal od 14. do 16. decembra. Komisija v sestavi Olga Bielanska, Miha Horvat in Domen Rupnik bo izbirala najboljšo otroško animacijo v treh starostnih skupinah Mini, Midi in Maxi.

»Animatično sodelovanje med Mariborom in Ljubljano je od samega začetka zasnovano razvojno in v smislu izmenjave znanj, praks ter izkušenj. Tokrat vam bomo predstavili že precej bogatejšo edicijo s pomembno programsko novostjo. Tekmovalni program Mali Slon bo predstavljal animirane filme otroške produkcije, večinoma nastale na delavnicah animiranega filma za otroke in mlade. Malega Slona želimo v prihodnjih letih razvijati v samostojno festivalsko enoto, ki bo postala mednarodna referenčna točka na tem področju,« je na tiskovni konferenci povedal producent mariborske izvedbe iz Društva za razvoj filmske kulture Rene Puhar.

Rene Puhar (Foto: Zavod Udarnik)

Otvoritev festivala, v ponedeljek, 12. decembra ob 17. uri, bo v znamenju enega najbolj priznanih slovenskih animatorjev Kolje Sakside. Slednji bo na razstavi v Udarniku predstavil nastajanje prve slovenske animirane stop motion serije Koyaa. Ob tej priložnosti bo Udarnik v nekdanji menjalnici odprl tudi nov prostor, namenjen stripu, filmu in literaturi. Otvoritvena premiera festivala bo španski animirani celovečerec Chico in Rita, pred in med uradnim festivalskim dogajanjem pa bo Animateka v Mariboru postregla še s šestimi celovečerci. Delavnico animiranega filma v Vetrinjskem dvoru bo v vodila mednarodno priznana ustvarjalka Maya Yonesha iz Japonske. Udeležba je brezplačna, prijavite pa se lahko do 9. decembra na hana.repse@animateka.si.

V okviru mariborske Animateke se bosta predstavila tudi partnerska festivala Stoptrik (Mednarodni festival stop motion animacije Maribor) in VAFI iz Varaždina. Spremljevalni glasbeni program z večerom videospotov Podoba Glasba, zabavo in animirano avdio-vizualnim koncertom ŠKM Bande bo v petek in soboto, 16. in 17. decembra potekal v Gustafu v Pekarni. Za celotno dogajanje od 2. do 18. decembra si lahko na blagajni v Udarniku zagotovite izredno ugoden festivalski paket za 15 €, ki vključuje tudi katalog festivala.

Maribor - weltoffen und kulturfreudig

2012-01-19T09:09:00.001+01:00

Culture hub: Maribor, Slovenia - The Guardian, 30.12.2011

2012-01-03T22:37:00.003+01:00

Culture hub: Maribor, Slovenia

Why has the pretty riverside city of Maribor in Slovenia been selected as European capital of culture 2012? We join its creative crowd to find out

Jonathan Knott
guardian.co.uk, Friday 30 December 2011 22.45 GMT
Article history

Maribor, Slovenia’s second city, near the Austrian border. Photograph: Stefan Cioata/Getty Images/Flickr Open

"The biggest jazz stars came to Maribor in the 1980s," reminisces the drinker sitting beside me in KGB, a bar and cabaret venue in Maribor, Slovenia's second city. The legendary US bassist Reggie Workman married a woman from Maribor, she adds, "because of course you had the parties afterwards".

It isn't hard to imagine such glamour in this former wine cellar: it is cosy and wood-panelled, a candlelit space that hosts live performances from experimental theatre to classic blues (the joke with the name KGB is that the initials stand for "culture and music den" in Slovene).

Maribor has long been known for avant-garde jazz, but this is by no means the only area in which the city made its name. The KGB bar (Vojasniski Trg 5, +386 2252 3077)was recommended to me by Zoran Predin, a Mariborian singer-songwriter whose new-wave band, Lacni Franz (Hungry Franz), achieved fame across Yugoslavia in the 1980s for its cryptic barbs against the communist regime. Predin now lives in Ljubljana but retains a loyalty to his home city. He says its position near the Austrian border and its status as a major industrial centre opened it up to diverse influences and encouraged creativity – earning it the nickname "little Liverpool".

"We could watch Austrian TV channels and cross the border to buy things, which was not possible in the capital," says Predin. "And we were nearer to Zagreb."

The architecture of the old centre (including the Rathaus) attests to Maribor's pre-first world war history as a predominantly Austro-Hungarian town. But the fact that a third of these buildings are now unoccupied tells another story – of the city's post-industrial decline since the break-up of Yugoslavia. The idea of building a new creative economy was behind the decision to award Maribor European capital of culture status for 2012 (along with Guimarães in Portugal).

Eclecticism is still evident in Maribor's cultural life, and not just at KGB. The annual Lent festival (festival-lent.si/en), with a main stage on the bank of the Drava river, is one of the biggest in the Balkans (attended by 600,000 people last year) – James Brown and Stéphane Grappelli have been among past headliners. Maribor also hosts a festival of classical music (2011.festivalmaribor.si/en/festival), the Borstnikovo (theatre) festival (borstnikovo.si/en) and its Kibla cultural centre (kibla.org/en) focuses on contemporary multimedia art.

All Maribor's major galleries, bars, and music venues are in easy walking distance of each other. And if you do tire you can always stop at one of the upmarket cafes on Poštna Ulica for a craft beer or gourmet coffee – or at Bosnian restaurant Bašcarsija (bascarsija.si/index.php/en/resstrant) for cevapcici (spicy sausages served with bread). Overlooking the city are the mountains of the Pohorje Massif (home to the biggest ski resort in Slovenia), and – fittingly for a region that has been making wine since Roman times – innumerable vineyards can be found in the surrounding green hills. The world's oldest vine (400 years old) grows outside a small wine museum and tasting centre on the Drava (tinyurl.com/oldvinemaribor), and the Vinag wine cellar (vinag.si) holds 5.5m litres of wine within its 3km of tunnels.

Maribor, Slovenia. Photograph: Walter Bibikow/Getty Images

The pedestrianisation of a large square this year has helped to smarten up the city centre. And although other ambitious plans have been shelved due to financial and political difficulties, it is perhaps in keeping with Maribor's historic spirit that regardless of these problems, an underground, largely independent cultural scene is thriving.

One of the most exciting contemporary developments is Pekarna (pekarna.org), an alternative cultural centre in a former military bakery and storage facility, which was occupied by a coalition of artists, intellectuals and activists as soon as the Yugoslav army abandoned it after Slovenia won independence in 1991. Now publicly owned, but still independently operated, Pekarna (the word means bakery) comprises several clubs, a large secondhand bookshop, a hostel, and Gustaf Hall, which hosts philosophical discussions and around 150 music performances a year.

"It's any music that is original and sincere, of all genres," says manager Mitja Huplic, who also runs a series of improvised concerts called Mariboring (mariboring.blogspot.com) in Gustaf Hall. He says Slovenia's alternative music scene is in good health (though he got no funding from the Maribor 2012 project), and that this small country's cultural offerings can rival those of major European cities. Slovenia's size, he adds, has encouraged an integrated scene. "You have similar places in London and Berlin, but here they are all over the country. There are about 50 places like Pekarna, even in small villages."

The village of Trate, half an hour to the north and right on the Austrian border, was once a mecca for alternative musicians, while a punk band called Indust Bag used to hold gigs in a cellar under a castle in the southern village of Metlika. As well as Pekarna and KGB, independent music venues in Maribor itself include Satchmo's jazz bar (jazz-klub.si) and Huda Kava cafe (2-12 Poštna Ulica).

At Pekarna, I attend an open recording session for a musical collective, Sportbilly Krši Embargo, in Gustaf Hall. The brick walls are painted blood-red, there are leather sofas, detached rows of auditorium seating, a few beer cans and a saucepan of mate tea. Mariboring gigs can attract audiences of up to 50, but now there are just three or four – and one, it turns out, is the pianist, called Nejc, who leaves with Huplic to fetch the keyboard from his house.

"He is 15 or 16 years old. He writes his own music," whispers Huplic. "There was some problem with his parents about whether he could stay out this late."

After the gig, we head to the unofficial headquarters of Maribor's creative crowd, tiny Tildo's bar (Slomškov Trg 13), on a central, tree-filled square.

"You can meet different kinds of people here: musicians, actors, doctors, welders – but everyone is on the same level," says Srdjan Trifunovic, 32. He is a member of a volunteer team who last year reopened Kino Udarnik (zavodudarnik.wordpress.com), one of four defunct 1930s cinemas in Maribor, to screen independent films.

For a city of its size, Maribor seems to have a barely comprehensible number of festivals. But maybe it's because everyone knows each other that festivals sprout up.

"If you have an idea and three friends, you have a festival," says Ziga Brdnik, 26, who also worked on the cinema project.

There's a similar vibe at Velenje, one of five "partner towns" that will jointly hold the capital of culture title with Maribor. Next year it will hold a brass band performance 150m underground in an old coal mine. Velenje also hosts an annual Pippi Longstocking festival (festival-velenje.si), and Novo Mesto, another partner town, has jazz festival Jazzinty (jazzinty.com).

"Every Slovenian musician that is even a little bit close to jazz has been a part of Jazzinty," says Jure Dolinar, programme manager. 'There is jazz in Ljubljana too, but there the places are very trendy. In Maribor it is still pure.'

• EasyJet (easyJet.com) flies from Stansted to Ljubljana, two hours by train or car from Maribor, from £34. For information on Maribor 2012, see maribor2012.info, and for the city, see slovenia.info

Večer: Dnevna soba za gostujoče tuje umetnike

2011-12-06T11:45:00.003+01:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Večer - Pred mariborsko občino ...

2011-11-13T23:12:00.001+01:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Protestna ptičja hišica in sveče zoper Kanglerjev odnos do nevladnikov

2011-11-13T23:08:00.003+01:00

Originalna povezava:
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042487141

VIDEO: Mariborski "alternativci" nezadovoljni z vodenjem občine

2011-11-11T21:14:00.001+01:00

Originalna povezava:
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2011111105708494

EPK: zdaj prošnja vladi za vsaj poldrugi milijon

2011-11-10T20:43:00.001+01:00

Originalna povezava:
http://www.delo.si/kultura/dediscina/epk-zdaj-prosnja-vladi-za-vsaj-poldrugi-milijon.html

Večer : Alternativci napovedujejo upor pred mariborsko borzo - občino

2011-11-05T22:26:00.001+01:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

"Mlade pitajo s pomijami, mi pa vsako leto prinesemo tortice!"

2011-10-20T16:07:00.000+02:00

Originalna povezava:
http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5698913

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Kako Metelkovo in Pekarno rešiti pred propadanjem?

2011-10-19T16:53:00.001+02:00

S konference "proti demenci" v Mariboru

Originalna povezava:
http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/kako-metelkovo-in-pekarno-resiti-pred-propadanjem/268748

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Konferenca kontra demenca: "Nevladniki" povzdignejo glas

2011-10-19T14:19:00.002+02:00

Originalna povezava:
http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/konferenca-kontra-demenca-nevladniki-povzdignejo-glas/268635

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Konferenca kontra demenca

2011-10-16T23:40:00.001+02:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Kastriranje kulture

2011-10-15T23:35:00.001+02:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Vse manj denarja (in upanja) za Pekarno

2011-10-12T01:04:00.002+02:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Ali nadzorne kamere v Pekarni ožajo prostor svobode in zasebnosti?

2011-10-11T00:41:00.004+02:00

Originalna povezava:

http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/ali-nadzorne-kamere-v-pekarni-ozajo-prostor-svobode-in-zasebnosti/268135

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Prenovljena Pekarna bo zamudila Evropsko prestolnico kulture

2011-10-10T15:59:00.002+02:00

Originalna povezava:

http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042478934

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Večer - Druženja Zofijinih ljubimcev

2011-10-07T21:45:00.002+02:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Večer - "Apolotični mladi? Kje pa!"

2011-10-05T14:29:00.005+02:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Maribor in čas smo predvsem ljudje

2011-09-13T14:09:00.027+02:00

Originalna povezava:
http://www.maribor2012.info/index.php?ptype=8&menu=0&&id=442&Pid=708&echosub=1

Klikni na sliko, da vidiš članek!

StopTrik - Animacija, stara kot sam film, s čarobno močjo oživljanja predmetov

2011-08-26T20:00:00.002+02:00

Originalna povezava:

http://www.rtvslo.si/kultura/film/animacija-stara-kot-sam-film-s-carobno-mocjo-ozivljanja-predmetov/264895

Klikni na sliko, da vidiš članek!

StopTrik - kombinacija resničnosti in iluzije

2011-08-24T21:05:00.003+02:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

StopTrik - Stoptrik filmski festival je pred vrati

2011-08-23T21:15:00.005+02:00

Originalna povezava:

http://www.totimaribor.si/2011/08/stoptrik-filmski-festival-je-pred-vrati/

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Hladilnica požar

2011-08-18T20:00:00.004+02:00

Originalna povezava:

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2011081805674596

Klikni na sliko, da vidiš članek!

GuestRoom Maribor ne počiva

2011-08-01T17:18:00.000+02:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

MariBAJK najboljši mladinski projekt

2011-07-29T15:33:00.007+02:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Posneto v Gustafu

2011-07-14T18:52:00.005+02:00

http://www.radiostudent.si/article.php?sid=28443

Pa videli nismo nič

2011-06-30T17:33:00.003+02:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

SobaZaGoste le v Mariboru

2011-06-30T17:09:00.008+02:00

Klikni na sliko, da vidiš članek!

Festival prostovoljstva v Mariboru 2011 - evropa.gov.si

2011-05-19T14:13:00.000+02:00

Festival prostovoljstva v Mariboru 2011

Sporočamo vam, da se mesto Maribor s »Festivalom prostovoljstva v Mariboru 2011« tudi v letošnjem letu pridružuje praznovanju Mednarodnega dneva prostovoljstva mladih. Festival organizira mreža lokalnih prostovoljskih organizacij »Prostovoljstvo v Mariboru«, ki jo koordinira Mladinski-informacijsko svetovalni center INFOPEKA (Pekarna-magdalenske mreže).

Festival, v okviru katerega se bo izvajalo več aktivnosti, bo potekal med 18. in 24. majem, v tem času pa vas bodo na različnih lokacijah v mestu s plakatov narejenih prav za ta dogodek, pozdravljali prostovoljke in prostovoljci organizacij članic mreže.

Vljudno vas vabimo, da se udeležite osrednje in hkrati otvoritvene prireditve festivala, ki bo potekala v sredo, 18. 5. 2011, od 12:00 do 17.00 (v primeru dežja se dogodek prestavi na četrtek, 19. 5.) na Slovenski ulici in na Grajskem trgu. Zgradili bomo »Prostovoljsko mesto«, mesto solidarnosti, sočutja, strpnosti, potrpežljivosti…, mesto, kjer smo pripravljeni prisluhniti drug drugemu, pokazati dobro voljo, uporabiti svojo iznajdljivost in ustvarjalnost v dobrobit sočloveka in skupnosti. Mimoidočim bomo osebno predstavili programe in projekte, prostovoljske aktivnosti in dosežke in jih povabili, da se skupaj z nami podajo skozi interaktivne igre in se preizkusijo ali imajo v sebi tiste kvalitete in značilnosti, ki odlikujejo prostovoljce.

Uspešni posamezniki bodo pridobili listino meščana »Prostovoljskega mesta«, ki jim ga bo izročila županja »Prostovoljskega mesta«.

Prav tako vas vabimo, da se udeležite okrogle mize z naslovom »Položaj prostovoljstva v neoliberalni družbi«, ki je namenjena kritičnemu preudarku vloge prostovoljstva v današnji družbi in bo potekala v torek, 24. maja ob 17h v dvorani Gustaf, Kulturni center Pekarna. Gostje okrogle mize bodo: Vanda Remškar – Pirc, vodja Službe za nevladne organizacije pri Ministrstvu za javno upravo RS, dr. Marta Gregorčič, sociologinja, Karolina Babič, filozofinja in Primož Jamšek, Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva.

Veselimo se vaše morebitne udeležbe na obeh prireditvah, v priponki pa vam pošiljamo vabilo s celotnim programom festivala.

S spoštovanjem,

»Prostovoljstvo v Mariboru« in Pekarna-magdalenske mreže

Festival prostovoljstva v Mariboru - RTS, 17.05.2011

2011-05-19T13:55:00.003+02:00

Festival prostovoljstva v Mariboru
Maribor · 17. 5. 2011 · Janićijević Melina

Maribor se s Festivalom prostovoljstva tudi letos pridružuje vseslovenskemu dogodku, ki že vrsto let poteka po različnih slovenskih krajih. Festival, ki v našem mestu poteka že četrto leto, organizira mreža lokalnih prostovoljnih organizacij. Število teh se je v primerjavi z lani povečalo za 10, kar je dokaz, da se prostovoljstvo pri nas odloča čedalje več ljudi.

Program festivala, ki bo potekal med 18. in 24. majem, bo tudi letos pester, obljubljajo organizatorji. Prostovoljsko delo bodo predstavili brezposelnim, za bodoče prostovoljce pa bodo izvedli tudi usposabljanje. Osrednja in hkrati otvoritvena prireditev bo potekala jutri na Slovenski ulici in Grajskem trgu.

Maribor je za en dan dobil novo županjo - Večer, 19.05.2011

2011-05-19T13:49:00.002+02:00

Maribor je za en dan dobil novo županjo

V okviru Festivala prostovoljstva v Mariboru 2011 je včeraj za en dan zaživelo Prostovoljsko mesto, ki ga je vodila županja Tadeja Dobaj iz Zveze prijateljev mladine; v naslednjih dneh sledi še več zanimivih in poučnih dogodkov

(Sašo Bizjak)

Tudi medgeneracijsko druženje je lahko kreativna oblika prostovoljstva.

Od včeraj pa vse do torka, 24. maja, bo v Mariboru potekal že peti Festival prostovoljstva. Z njim se mreža lokalnih prostovoljskih organizacij Prostovoljstvo v Mariboru, povezuje in koordinira jo Mladinski informacijsko-svetovalni center (MISC) Infopeka, Pekarna-magdalenske mreže, pridružuje vseslovenski akciji praznovanja in zaznamovanja prostovoljskega dela. Osrednja prireditev, ki jo organizira Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva, se bo sicer zgodila v Ljubljani v ponedeljek, 23. maja, med 20. in 25. majem pa bo v okviru Evropskega leta prostovoljstva Slovenijo obiskala tudi Evropska karavana prostovoljstva.

Namesto klasičnih stojnic delavnice

Festival se je v Mariboru uradno odprl včeraj opoldne z osrednjo prireditvijo Prostovoljsko mesto. "Gre za kombinacijo socialnih, ustvarjalnih in interaktivnih iger, ki so se jih mimoidoči lahko udeležili in ugotovili, ali imajo kvalitete, ki so potrebne za dobrega prostovoljca," je pojasnila Urška Breznik, koordinatorica festivala. "Dobili so tudi potni list, s katerim so potovali po mestu. Če so zbrali potrebno število žigov, jim je županja Prostovoljskega mesta podelila listino o meščanstvu," je še razlagala.

Za sodelovanje "v mestu" se je odločilo 25 organizacij, ki so se na čim bolj interaktiven način predstavljale mimoidočim. "S tem ko se lahko ljudje dejansko udeležijo aktivnosti, dobijo približno sliko tega, s čim se ukvarja prostovoljska organizacija," še pravi Breznikova in dodaja, da je namen dogodka promocija prostovoljskega dela in pridobivanje novih prostovoljcev.

Med ponosnimi meščani Prostovoljskega mesta (teh je bilo več deset) so se znašle vse generacije, mnogi med njimi so se s prostovoljskim delom tako ali drugače srečali že prej. "Udeležujem se delavnic v centru Infopeke," je povedal Dejan Iskrovič, "vendar še nisem prepričan, če bi želel postati tudi prostovoljec." Pri izvedbi omenjenega dogodka so v okviru projekta Občinski uslužbenci in mladi skupaj na delu! s prostovoljskim delom pomagali tudi zaposleni na mariborski občini.

Medvedja usluga širši družbi?

V petek, 20. maja, med 11. in 13. uro se bo na Zavodu RS za zaposlovanje Maribor odvila še predstavitev prostovoljskega dela brezposelnim, pri čemer organizatorji poudarjajo, da ne gre za težnjo po usmerjanju brezposelnih v prostovoljsko delo, ampak zgolj za prikaz, kako lahko prostovoljstvo razširi socialno mrežo. "V tem času, ko je, sploh v našem mestu, veliko brezposelnih in jih veliko živi na robu, si lahko preko prostovoljstva vsaj psihološko izboljšajo življenje in pridobijo nova znanja," meni Breznikova. Dan kasneje, v soboto, 21. maja, bo v Domu ustvarjalnosti mladih v Razlagovi 16 potekalo usposabljanje za prostovoljce in prostovoljke na teme medgeneracijsko sodelovanje, ustvarjalne tehnike in socialne veščine. Pričetek je ob 9. uri.

Zaključek festivala bo v torek, 24. maja, ob 17. uri, ko se bo v dvorani Gustaf Kulturnega centra Pekarna odvila okrogla miza na temo Položaj prostovoljstva v neoliberalni družbi. "Festival je namenjen predvsem organiziranemu prostovoljstvu, treba pa je povedati, da je danes prisotnega tudi veliko neorganiziranega," k temu dodaja Gregor Kosi, direktor zavoda Pekarna - magdalenske mreže. Tudi zato je letos prvič organizirana omenjena okrogla miza, ki se loteva kritičnega pogleda na idejo prostovoljstva in obenem odpira vprašanje, ali prostovoljstvo pravzaprav ne opravlja dela, ki bi ga moral nekdo drug. "In s tem dela medvedjo uslugo širši družbi in rešuje kožo državi oziroma lokalnim oblastem," zaključi Breznikova.

(Sašo Bizjak)

Mladi preko prostovoljstva spoznavajo nove ljudi, izpopolnjujejo svoja znanja in pridobivajo nove veščine.

TADEJA ŠKERJANC

Spoznali bodo kreatorje mladinske politike - Večer, 10.05.2011

2011-05-16T11:58:00.002+02:00

Spoznali bodo kreatorje mladinske politike

Uslužbenci Mestne občine Maribor in mladi so se na včerajšnjem uvodnem srečanju v prostorih Mladinskega informacijsko-svetovalnega centra Infopeka na Trgu revolucije 9 dogovorili o sodelovanju v projektu Občinski uslužbenci in mladi skupaj na delu! Mladinske mreže MaMa. Potekal bo v okviru Festivala prostovoljstva v Mariboru, ki ga pripravlja MISC Infopeka v sredo, 18. maja, v centru mesta, in sicer z namenom spoznavanja in promocije prostovoljskega dela med občinskimi uslužbenci, ki pri svojem delu prihajajo v stik z mladinskimi centri, mladinskimi organizacijami in mladimi. Ta dan bodo skupaj prostovoljsko delali in na zaključnem srečanju ocenili uspešnost projekta, zastavili pa tudi temelje sodelovanja v prihodnje. "Menimo, da projekt daje mladim priložnost, da spoznajo občinske uslužbence, ki vplivajo na mladinsko politiko na lokalni ravni. Predstavili jim bodo svoje potrebe in ideje, občinski uslužbenci pa bodo prišli v neposredni stik z mladimi in jim lahko predstavili svoje poglede na mladinsko politiko ter skozi skupno delo izmenjali izkušnje in znanja," je pomen in koristi za skupnost in prostovoljce predstavila Dolores Šegina, vodja MISC

Tadeja Toplak

KRATK STIK - Bad-ass-news, 27.03.2011

2011-05-03T15:31:00.006+02:00

Sladki, sladki gobci!

Četrtek 21. 4. 2011
Gala Hala
Nina Bulatovix (Gregor Kosi, Jure Lavrin, Marko Širec / special apperance: Marko Lavrin)

Nina Bulatovix je, no ja, kako naj rečem, je zapleteno in čudno bitje. Vsekakor njena nevsakdanja drža ne zmanjšuje njenega zanimivega in posebnega značaja. In njena čudnost, z enako lahkoto bi lahko pripisal čutnost, je očarljiva. Je prekleto edinstveno, pa čeprav črpa iz tisoč in enega jezera kvalitetne glasbene pripovedi, bitje treh očetov, treh bratov, treh stvariteljev. Srečala sva se dvakrat, a vseeno imam občutek kot da se poznava že leta. Verjemite, nisem edini. Je zapeljivka, tista prava femme fatale, ki vas bo uročila, držala in vam vseeno ponudila zadovoljiv, a prehiter konec. Ni je dovolj. No, pa naj iz okornih hvalospevov preidem na konkretne besede.
Nino sem nedavno že predstavil na kratkem stiku, z balado Ti boš govorila, jaz bom sprehajal, v neslavni rubriki S.M.S. Aaahh! Nazaj Nina, nazaj. Prejšnji četrtek se nam je zopet razgalila, tokrat v Gali hali v ediciji Domorodnih četrtkov (PS: Gala, vsa čast zanje!).
Kot že omenjeno, se nam je Nina razgalila in nam v vsej svoji lepoti je ponudila nekaj novosti. Predvsem to, da so v dveh pesmih (Topla voda, in eni še povsem novi, ne spomnim, se da bi jo kakorkoli poimenovali), dodali Marka Lavrina na kitari. Kaj naj rečem? Bulatovixovo je užitek gledati ravno zaradi njene nepredvidljivosti. V svojih živih nastopih je venomer dovoljšna mera improvizacijskega poetičnega "spok-a-worda" s strani Captain Beefheart navdušenca, ki s pridigarskim, trans zamaknjenim, govorom pridiga zbrani raji. In niso to vedno besede, stvar je v interpretaciji. Gregor je tu izjemen. Izjemna je njegova stroga drža, in telesna gestikulacija, ki jo lahko brezsramno primerjamo s Curtisovim epilepsi plesom, ter njegova jeza, ki me, v primeru ko nosi majico brez rokavov, spomni na Promoža Habiča. Ko sem ravno pri jezi, je prav da omenim jezno mastne bass linije, ki so prava mala mojstrovina izpod prstov, kreativnega Marka Širca, ter bobnanje, za katerega boste že po prvem komadu mislili, da ni nikakor možno, da se v takšnem tempu in energiji nadaljuje skozi celoten koncert. Hja, prejetno presenečeni se znate zastrmeti v Jureta Lavrina, ki ob divjem, na trenutke pa še kako čutnem bobnanju, pridigarju Kosiju pomaga polniti vokalni prostor z nečim, za kar v intervjuju sam pravi "da so zgolj kriki tistega, kar čuti v danem trenutku".
Edino kar sem v četrtek malce pogrešal je genijalen klarinetni vložek pri Ljudski pesmi, ki kar nekako ne zazveni enako močno, kot to stori na GustafHits kompilaciji.
Če strnem domorodni četrtek v zgolj stavek ali dva, je Nina Bulatovix tisti logični odgovor skeptikom, ki kurcajo, da Slovenija nima punka. Da Slovenija nima jeznih in inovativnih bendov. Ne ne, nikakršen velik domoljubnež nisem, je pa vseeno prekleto lepo videti, če se izrazim po galahalino, domoroden bend z idejo, smislnom in hrbtenico. Gobci, ne me jebat, gobci! Sladki, sladki gobci!

Fotografije: Tina Ščavničar - več

Video: Jure Lavrin - več

Danes v Pekarni Feri Lainšček, nato še veganska večerja - Večer, 21.04.2011

2011-04-22T11:19:00.000+02:00

Danes v Pekarni Feri Lainšček, nato še veganska večerja

V sklopu projekta Slovenščina na maturi 2011 in pod okriljem 14. slovenskih dnevov knjige bo danes ob 14. uri Pekarno Magdalenske mreže obiskal pisatelj Feri Lainšček. Pogovor z avtorjem bo v dvorani Gustaf, kjer si lahko ob 20. uri privoščite tudi vegansko večerjico, ob kateri bodo člani društva Za živali! predstavili doslej najcelovitejšo študijo o vplivu prehrane na zdravje, takoimenovano Kitajsko študijo, ki je pred kratkim izšla v slovenskem prevodu.

V Pekarni pa bo pestro tudi jutri, ko bodo v Gustafu v organizaciji Marš kluba nastopili hrvaški Cojones in domači Mana. Vabljeni!

Igor Selan

Pekarna gosti roadfestival Up in Smoke - Večer, 16.04.2011

2011-04-18T13:40:00.001+02:00

Pekarna gosti roadfestival Up in Smoke

Mariborski radio študent (MARŠ) in Pekarna magdalenske mreže v ponedeljek, 18. aprila, ob 20. uri vabita na festival newyorške založbe Tee Pee, Up in Smoke. V Pekarni bo mogoče prisluhniti nastopom stoner rock legend Atomic Bitchwax, vzhajajočim newyorškim zasedbam Naam in Mirror Queen ter Kanadčanom Quest For Fire.

Igor Selan

Spešl filing - Spekter, april 2011

2011-04-18T13:33:00.002+02:00

Maribor se pripravlja na priliv gostujočih umetnikov - MMC RTV Slo, 17.04.2011

2011-04-18T13:26:00.003+02:00

Maribor se pripravlja na priliv gostujočih umetnikov

Projekt Soba za goste

V novem mladinskem hotelu, ki naj bi ga odprli letos poleti v okviru mariborskega kulturnega centra Pekarna, bo del sob rezerviranih za gostujoče umetnike.

Tako imenovana rezidenčna platforma, ki je trenutno v nastajanju, naj bi zaživela leta 2012 v času EPK-ja in tako še dodatno odprla mesto tujim ustvarjalcem.

Gre za projekt Pekarne Magdalenske mreže, ki je lani na zavod Maribor 2012 - EPK prijavila projekt Soba za goste. Njegov cilj je vzpostaviti rezidenčno platformo, ki je Maribor še nima, medtem ko je v drugih evropskih mestih že stalnica.

"Ideja je, da se vzpostavi kakovostna rezidenčna platforma, ki bo umetniku nudila ne le prostor za bivanje, ampak tudi drugo podporo," razlaga producentka Katja Kos. To želijo doseči z vzpostavitvijo koordinatorja, ki bo vodil postopke dodeljevanja stanovanj in skrbel za financiranje, hkrati pa nudil rezidenčnim ustvarjalcem informacijsko podporo. "Že zdaj ni malo umetnikov, ki pridejo v Maribor. A mesto jih ne vidi, ker ni vzpostavljenega komunikacijskega orodja oziroma sistema, ki bi jih povezal z domačimi akterji," je dejala.

Hkrati so mariborske institucije pri privabljanju umetnikov iz tujine zdaj prepuščene same sebi. "Mi želimo zdaj z neko zunanjo točko povezati vse te institucije in jim nuditi kvalitativno selekcijo, da se res usmerjeno izbira ustvarjalce, ki pridejo," je povedala Kosova. Umetnik, ki pride v Maribor, bo tako lažje delal za različne institucije.

Vsaj tri tedne za raziskovanje Maribora
Najprej ciljajo na hostel Pekarna, ki ima v zgornjem nadstropju predvidenih osem sob za rezidenčne umetnike. Tam bi lahko umetniki bivali najmanj tri tedne, s čimer želijo po besedah Kosove preprečiti, da bi postali hotelski servis. "Le tako se lahko umetnik poveže z mestom," je dejala.

Kulturne ustanove iniciativo pozdravljajo
Po pogovorih z glavnimi akterji na področju kulture v Mariboru so v Pekarni Magdalenske mreže zaznali presenetljivo veliko želja po sodelovanju, kar dokazuje, da mesto takšno platformo res potrebuje. Nekatere institucije, kot je na primer Lutkovno gledališče Maribor, imajo sicer lastne zmogljivosti za gostujoče umetnike, a so kljub temu zainteresirane za sodelovanje v platformi, saj je tako umetnik svobodnejši, lokalne institucije pa dobijo nove ideje, nove poglede na umetnost in ne nazadnje nove vsebine.

Izmenjava umetnikov
Umetniške rezidence bi polnili na podlagi dveh razpisov. Na prvega bodo lahko mariborske institucije prijavile tuje ustvarjalce, ki jih želijo gostiti v mestu. Drugi razpis pa bo namenjen mednarodnim partnerjem, ki bi želeli napotiti ustvarjalce iz svoje države v Maribor po načelu recipročnosti. "S tem bi zagotavljali tudi našim umetnikom možnost odhoda v tujino," je poudarila Kosova.

Podporo med drugim pričakujejo tudi od ministrstva za kulturo, kjer imajo po besedah Kosove po novem predvidena sredstva za rezidenčne programe v Sloveniji, saj se očitno zavedajo, da ti manjkajo.

A. J.

Velika, pa tudi manjša mesta zahodnega sveta ustanavljajo in vzdržujejo ustvarjalne, še posebej pisateljske rezidence. Razlogi so različni: bogatenje kulturne ponudbe mesta, radodarnost in kozmopolitska odprtost, ki pogosto naleti na recipročnost v državah, od koder prihajajo gostujoči avtorji, želja po povečanju pretoka novih idej ter spodbujanju kreativnosti, še posebej takšne, ki pušča pečat mestu, v katerem nastaja. V Ljubljani so rezidenčni center Cankarjeva (na sliki) odprli oktobra lani. Foto: JSKD

Oblike rezidenčnih centrov so najrazličnejše: v Stuttgartu imajo Akademie Schloss Solitude, cel grad, posvečen štipendijam za vse umetniške zvrsti. V Bruslju se posvečajo predvsem pisateljem in jih poskušajo uveljavljati v tamkajšnji 'sceni'. Imajo založbo in knjigarno, prirejajo festivale in vzdržujejo tri pisateljske rezidence. V Iowi so podobne institucije organizirane pod okriljem univerze

Navdihujoče nadaljevalno usposabljanje za prostovoljce - prostovoljstvo.org, 11.04.2011

2011-04-13T13:50:00.002+02:00

Navdihujoče nadaljevalno usposabljanje za prostovoljce

11.04.2011

Objavil: MISC INFOPEKA

V soboto, 2. aprila 2011, je bila izvedeno 7-urno nadaljevalno usposabljanje za prostovoljce MISC INFOPEKA. Naš voditelj je bil Jaka Kovač, sodelavec Slovenske filantropije, Združenje za promocijo prostovoljstva, zraven pa je bila tudi naša mentorica, Urška Breznik.

Ob 9.30 smo štartali polni energije, navdušenja in pričakovanj. Zbralo se nas je res veliko prostovoljcev! Najprej smo imeli vajo, s katero smo se med seboj spoznavali v parih, preko pogovora. Potem pa celi skupini predstavili našega sogovornika. Tako smo izvedeli veliko novega, zanimivega, kar še nismo vedeli drug od drugem. Vsak je tudi povedal, kaj si želi od samega srečanja. Željam je bilo ugodeno, saj smo pridobili nova znanja, zvedeli še več o pasteh prostovoljstva, bili na svežem zraku, dobro jedli in se zabavali. Bil je krasen, sončen dan in kaj je boljšega, kot se odpraviti v bližnji park. Tam smo izvedli dve dobri vaji. Prva je bila voditi slepca in biti tudi sam voden (oči smo imeli pokrite s trakom blaga), druga pa da smo se vživeli v različne vloge. Jaz sem se vživela v vlogo osebe, ki je stara 75 let, brez telesnih hib in poročena. Bile pa so še vloge, da si prostitutka, homoseksualec, brezposeln, samohranilka, okužen z aidsom…Ob teh dveh vajah smo spoznavali svoje karakterne lastnosti, soočeni pa smo bili s predsodki, stereotipi, ki so prisotni v družbi do prej omenjenih vlog, v katere smo se vživljali. Naše sobotno druženje smo nadaljevali v prostorih Infopeke, kjer smo govorili še o prostovoljstvu (zakaj smo se odločili zanj, kaj dobimo z njim in kaj dajemo). Po vseh vajah, razmišljanjih, svežem zraku se je zelo prileglo dobro vegansko kosilo, ki ga je za nas pripravila Urška. V drugem delu našega usposabljanja za prostovoljce smo se lotili priprave lastnega projekta. Razdelili smo se v 4 skupine. Sama razdelitev v skupine mi je bila zelo zanimiva. Namreč postavili smo se v vrsto po barvi oči od najsvetlejših do najtemnejših. Ta vaja ima poleg tega, da je dobra za razdelitev posameznikov v skupine tudi funkcijo, da se gledamo v oči. Potem pa smo šli na delo. Mi smo si izbrali prostor zunaj pri mostu. V skupini smo bili štirje člani. Naredili smo načrt priprave delavnice na temo stereotipov. Pomembno je, da smo pri tej nalogi spoznali, kaj vse vsebuje projekt in kakšno vlogo smo prevzeli v skupini. Projekte smo tudi predstavili ostalim, tako da smo skupaj iskali še nove možnosti za izboljšanje projekta ali pa smo za kaj ugotovili, da bo treba drugače izpeljati. Torej še vedno je tako, da več glav več ve! Predstavljeni projekti so bili zanimivi, aktualni in predvsem naši. Ko sedaj refleksiram vso sobotno dogajanje vidim, da smo počeli ogromno. Namreč poleg vsega omenjenega smo še imeli več vaj sprostilnih, akcijskih in pro-contra, (igra dlan, palec, predsednik-bodyguard, in tekanje okoli izbranih oseb), ki so od nas terjale, da smo hitri, potrpežljivi, sproščeni, empatični, iznajdljivi, razmišljajoči in s srcem pri stvareh. Domov sem odšla vesela, polna energije, ker sem se družila s soprostovoljci v zanimivih igrah, dejavnostih, delala na osebni rasti, dobro jedla in pila, ter izvedela več o pripravi projekta in prostovoljstvu.

Natalija Počivalšek

Obvladaj stres - Večer, 13.04.2011

2011-04-13T13:23:00.001+02:00

Obvladaj stres

Mladinski informacijsko-svetovalni center (MISC) Infopeka v okviru cikla Moje zdravje - moja odgovornost pripravlja dve brezplačni delavnici, Obvladam stres in Zmagaj motnjo hranjenja. Prva delavnica bo ponudila obilo uporabnega znanja za vsakodnevno soočanje in premagovanje stresa na področjih dela, doma, izobraževanja, osebne rasti in v medsebojnih odnosih, naučiti se bo mogoče uporabnih sprostitvenih tehnik, sporočajo iz Infopeke. Delavnica, ki bo danes, v sredo, s pričetkom ob 15. uri v prostorih MISC Infopeka na Trgu revolucije 9, je namenjena vsem zainteresiranim. Vodili jo bosta Suzana Petek in Anja Ferk.

Delavnica Zmagaj motnjo hranjenja pa je informativno-doživljajskega značaja in je namenjena vsem, ki so preko vaj pripravljeni spoznati občutke ujetosti v začarani krog motenj hranjenja in se naučiti nekaj preprostih, a učinkovitih socialnih metod za pomoč sebi ali osebi z motnjo hranjenja. Ta delavnica bo v sredo, 20. aprila, od 15. ure.

Jasmina Cehnar

O kavi Nikaragve - Večer, 09.04.2011

2011-04-13T13:20:00.000+02:00

O kavi Nikaragve

V prostorih Pekarne Magdalenske mreže na Koroški cesti 18 v Mariboru bo v ponedeljek, 11. aprila, ob 18.30 predavanje svetovnega popotnika Nara Petroviča z naslovom Nikaragva - zakaj ne pijem kave. Predavatelj, ki ga v Sloveniji poznamo tudi kot pisatelja in prevajalca, ki popularizira naravni način življenja, je preživel mesec dni v deželi, znani po dobri kavi, domov pa tudi iz tega dela sveta prinaša nekaj dobrih izkušenj in zgodb. Ob fotografijah bo predstavil čudovite ekološke permakulturne projekte, ki nastajajo na otoku Ometepe, saj Petrovič pravi, da v idiličnem okolju vulkanskega otoka sredi jezera kar vro navdihujoče aktivnosti. Zgodbe iz daljne Nikaragve bo popestril s čudovitimi fotografijami. Vstopnine ni.

Tadeja Toplak

Pa kaj še? - Dnevnik, 02.04.2011

2011-04-08T17:04:00.001+02:00

prestolnica kulturniških norosti

Pa kaj še?

sobota, 02.04.2011 Tekst: Simon Kardum

Zastavili smo utopično in prizemljeno hkrati. A projekt, ki smo ga nadgrajevali od leta 2004 in je uspešno prebrodil tisočere čeri, ki jih moraš v tej državi vzeti v zakup, je od leta 2008 v zastoju. Naj spomnim. Evropska prestolnica kulture Maribor 2012 je s prvopodpisanim mariborskim županom Kanglerjem najprej prestala vladni preizkus, kasneje dvakrat še bruseljskega in požela soglasno odobravanje zainteresirane in splošne javnosti v Sloveniji. Janševa vlada je poskrbela za korektno izpeljan postopek, Pahorjeva vlada je zagotovila sredstva in zazdelo se je, da ni tako daleč dan, ko bo o razcvetu kulture mogoče na glas govoriti tudi v štajerski prestolnici in vzhodni kohezijski regiji. Toda največji kulturni projekt v zgodovini nove države se je začel sesipati vase. Čista energija se je tik pred slavnostno otvoritvijo praznovanja slovenske in evropske kulture zgostila v strupeni energetski napitek.

Ta hip smo tam, kjer so bile v preteklosti prestolnice v Patrasu, Corku in Liverpoolu, ki v mednarodnem okolju veljajo za slabo vodene in izvedene projekte. Na nasprotnem bregu torej, kot na primer Lille ali Linz, ki veljata za vzorčna primera dobre prakse. Avtorji kandidature smo se od samega začetka zavedali priložnosti - in nevarnosti. O tem priča obsežna dokumentacija, dostopna na spletu.

EPK Maribor je bila zasnovana kot kulturni (socialni, izobraževalni, raziskovalni), gospodarski in razvojni projekt. To je pomenilo široko soudeležbo zainteresiranih, odprtost in preglednost delovanja, učinkovito regionalno in mednarodno mreženje ter nujnost izgradnje nove (prenovljene) infrastrukture. In, ključno, pravočasno ustanovitev primernega vodstvenega, strokovnega in nadzornega modela, z imenovanjem odgovornih in zagotovitvijo finančnih sredstev za delovanje. Ekipa mariborske Kible se je zavedala tudi morebitnega črnega scenarija, predvsem dejstva, da je v igri ogromno denarja, kar v državi plenilske in sebične mentalitete ne pomeni nič dobrega. In smo tam.

Ko je Franc Kangler odstranil Kiblo in jo nadomestil z začasnim sekretariatom, ki ga je vodil direktor mariborskega Narodnega doma, Vladimir Rukavina, je vpletenim črna slutnja že dihala za ovratnik. Njun uspešni bruseljski zagovor v drugem krogu je namreč omogočil prerazporejanje namenskega denarja za EPK v matično blagajno Narodnega doma. Za nameček se je mariborska oblast odločila, da bo direktorja, po dolgotrajnem pričkanju z državo o tem, kaj bi bila (če bi bila) primerna statusno-organizacijska oblika, imenovala tudi za vršilca dolžnosti generalnega direktorja EPK. V praznem času neodločitev (in volitev) je bil že zamujen razvojni razlog projekta. Načrtovane naložbe so kot domine začele padati ena za/čez drugo. Nekatere še danes visijo v zraku, kot na primer projekt izgradnje Umetnostne galerije Maribor. Župan si v strahu, da bo izgubil državni denar, stvari, kako značilno, razlaga po domače. Da nagrajenemu madžarskemu arhitekturnemu biroju grozi z odvzemom avtorstva, meji na mednarodni škandal.

Suspenz. Na županovo osebno povabilo se lani v Maribor vrne prebežnik, gledališki režiser evropskega ranga (in Umetnik, ki je pred mnogimi leti sodeloval pri finančnem kolapsu SNG Maribor), Tomaž Pandur. Vse dobro, a obetavno presenečenje premore nekaj zloveščih pasti. Še vedno predsednik programskega sveta je svoj ugled pogojeval z gradnjo monumentalnega objekta. Sprva je šlo za center uprizoritvenih umetnosti, čez pol leta že za mariborsko kulturno središče. Kaj bi ta virtualni spomenik v realnosti sploh lahko bil, saj ga doslej poznamo le iz arhitekturne zamisli naveze Sadar-Vuga, ni jasno. Vemo le to, da "Maksa" potrjena bruseljska dokumentacija ne omenja, da je težkokategorna ideja nastala brez javnega postopka in da je, bizarno, politično in finančno že pokrita na mestni ravni. Država (ministrstvo za kulturo) se je pred kratkim sodelovanju odrekla. Razlog? Kdo ve.

Pogled nazaj. Ko me je lansko pomlad v zgodbo na daljavo povabil državni sekretar Stojan Pelko, sem ga prekinil in v isti sapi vprašal, če se morda šali. Prepričal me je z iskreno mislijo in povabilom k skupnemu reševanju tistega, kar se rešiti da. V dobri veri sem pristal, vedoč, da je mogoče zavozlani projekt speljati vsaj še v programskem delu. V istem času se je mariborske prestolnice že prijela cinična oznaka "ruralna prestolnica Evrope". Javni zavod je izvajal postopek zbiranja predlogov za leto 2010, ki bi mu le stežka pripisali postopkovno čistost. Državni in mestni politiki so bili prestižni boj za vpliv na vsebinske, naložbene in kadrovske odločitve. Lokalni ustvarjalci in producenti so bili razpenjeni. Partnerska mesta so se počutila odrinjena. Mediji so, razen redkih raziskovalnih peres, ta projekt vseh projektov še vedno obravnavali blagohotno. Prenovljeni Vetrinjski dvor(ec) pa je postal sedež javnega zavoda. Na vrat na nos, brez predhodnih datumskih usklajevanj, celo na daljavo, so se začele vrstiti seje programskega sveta, katerega član sem postal junija. Župan Kangler, trmast kot vol, je v svoji anti-ljubljanski politični veličini še vedno do konca vztrajal pri edinem možnem kandidatu za generalnega direktorja. Človeku, ki se nikoli ni odpovedal dvojni direktorski funkciji in je bil do januarja letos v nedvoumnem navzkrižju interesov. Razpisa za generalnega ni in ni bilo, vmes je pač imenoval poslovno direktorico Heleno Hvalec in v začasno bitko poslal Aleša Novaka v vlogi v.d. programskega direktorja. Svojega uradnika. Narobe svet.

Ali so Kanglerja pri kadrovanju vodila slepa lokalpatriotska čustva, ne morem zatrditi v celoti. Kajti primer Mariborčana Petra Tomaža Dobrile-Pecota, vodilnega motorja zmagovalne kandidature, ki se je dvakrat javil na razpis za generalnega direktorja, je dovolj poveden. Volilno-mandatna komisija Mestne občine Maribor ga je namreč obakrat, po mojem mnenju protipravno, izločila iz nabora predlaganih kandidatov. Brez obrazložitve. Prvič, četudi je izpolnjeval vse razpisne pogoje, tako, da je v predhodno mnenje svetu in programskemu svetu poslala najprej dva kandidata, prvega, že imenovanega zaupnika, in nenavadno, bržčas zaradi sugestij državnih politikov, Igorja Teršarja. Oba sta januarja letos dobila negativno mnenje programskega sveta in nastal je rompompom, ki je svoj vrhunec dosegel z znamenitim kanglerizmom, da namreč On pa že ne bo sprejel odstopa Njega s položaja. Res, kaj takega svet še ni videl. Internega akta zavoda, ki ga je sprejel njegov mestni svet, pa tudi ne. Umik Rukavine sicer spoštujem. Ali so bila njegova dejanja v funkciji odgovorne osebe nekorektna, poslovno vprašljiva ali celo nezakonita, pa naj razišče svet zavoda in izredna revizija poslovanja, ki naj jo nemudoma naročijo javne oblasti. Da Peco nima sreče, pa četudi je čistokrvne pasme, je lahko na lastni koži občutil tudi v drugem poskusu. Ponovno ga niso pripustili, tokrat zato, ker se ni udeležil razgovora s komisijo (čeprav jih je obvestil, da je na službeni poti, in je zaprosil za nadomestni datum). Postopkovna šlamparija? Mislim, da ne. Nova županova izbira, v.d. glavne direktorice Suzana Žilič Fišer, zdaj čaka na potrditev v mestnem svetu. (Imenovali so jo v četrtek, op.ur.) Končno se je le zgodilo. Zaželimo ji srečo.

Zadnja seja, ki sem se je udeležil, je bila januarja letos. Razširjena ekipa na čelu s programskim direktorjem Mitjo Čandrom, ki se trudi kakovostno in pravočasno speljati vsaj tiste programe in projekte, ki so realno izvedljivi, je bila v svojih predstavitvah prepričljiva in samozavestna. Zvenelo je svetovljansko, energično in optimistično. In potem sem čakal in čakal. In bral in bral. In se čudil in čudil. Svetovalne pogodbe s Pandurjevo firmo. Vprašljive investicije. Madžari. Zasebni projekti v imenu javnosti. Vodenje javnih naročil mimo predpisov in brez učinka. Nepoznavanje internih aktov zavoda in razmerij v upravi ter med drugimi akterji. Nesposobnost komuniciranja z javnostmi. Neplačevanje sodelavcev. Likvidnostni mrk. Obravnava poslovnega poročila ter programa dela in finančnega načrta z enomesečno zamudo. Pa kaj še?!

Simon Kardum je bivši član programskega sveta EPK Maribor 2012

Zgrajen Maks in razpadajoča Pekarna? - Večer, 26.03.2011

2011-04-05T11:40:00.003+02:00

Zgrajen Maks in razpadajoča Pekarna?

V Pekarni se sprašujejo, ali bo župan Kangler izpolnil obljubo glede celovite obnove tega kulturnega centra ob Magdalenskem parku; Hladilnica in Lubadar naj bi bila končana prihodnje leto, usoda Gustafa in MC-ja za zdaj ni znana

Marko Vanovšek

Na območju Pekarne za zdaj pri obnovi najbolje kaže upravni stavbi, medtem ostali objekti še čakajo.

Med načrtovanimi investicijami v proračunu Mestne občine Maribor (MOM) je pričakovano tudi Pekarna z dvema zgradbama, Hladilnico in Lubadarjem. A je celovita obnova, ki jo je obljubil župan Franc Kangler, na vse bolj trhlih tleh, kajti denarja za dvorani Gustaf in MC v letošnjem proračunu ni. "Župan Kangler je izrecno obljubil, da bo Pekarno obnovil v celoti. Tak je bil dogovor, ko smo pristali na obnovo po posameznih fazah. Z vidika gradbenih del je po našem mnenju do konca leta 2012 realno, da se obnovijo vsi objekti razen najzahtevnejšega, dvorane Gustaf. Vprašanje pa je, ali bo MOM tak projekt želela in ga bila tudi sposobna izpeljati," razmišlja Gregor Kosi iz Odbora za Pekarno.

Evropska sredstva za Hladilnico in Lubadar

Na vprašanje, ali bo prenova izpeljana v celoti, kot je bilo obljubljeno, nam iz službe za stike z javnostjo MOM niso jasno odgovorili. Postregli so zgolj s pojasnili projektne pisarne MOM, ki bdi nad investicijo, ti pa so nam dali bolj ali manj znana dejstva in številke. Investicijski program za prenovo kulturnega centra v štirih fazah je mestni svet potrdil konec leta 2009, trenutno pa skupna vrednost prenove znaša 8 milijonov evrov. V letošnjem proračunu mestna občina predvideva 450 tisoč evrov tako za Hladilnico kot Lubadar, od tega zneska v obeh primerih pričakujejo po 280 tisoč evrov iz državne blagajne.

MOM je namreč z obema projektoma kandidirala na razpisu Regionalni razvojni program in pridobila večino sredstev. Ker pa pri EU projektih velja načelo zalaganja sredstev, poudarjajo v projektni pisarni, mora "občina zagotoviti celotno vrednost projekta v občinskem proračunu, nato pa po opravljenih delih in izvedenih izplačilih izvajalcev na ministrstvo postopoma pošilja zahteve z vso dokumentacijo. Ko jih ministrstvo pregleda in opravi tudi kontrole na terenu, sredstva povrne občini."

Upravna stavba junija letos

Kljub temu prispevku mora občina zagotoviti denar še sama. V projektni pisarni, kjer predvidevajo zaključek obeh investicij v letu 2012, so nam odgovorili, da bo za Lubadar občina dala skupno nekoliko manj kot pol milijona evrov, za Hladilnico pa 300 tisoč evrov. Kako bo z denarjem za opremo teh zgradb, za zdaj ni znano. Predinvesticijska zasnova je namreč starejša, kot je bila prijava na omenjeni razpis vladne službe za regionalni razvoj, v njej pa ni bila všteta cena opreme, čeprav bi morala biti, kar pomeni, da bo denar zanjo morala odšteti občina.

Za zdaj najbolje kaže upravni stavbi Pekarne, čeprav so na zadnji seji mestnega sveta potrdili novelacijo investicijskega programa, po kateri bo prva faza obnove, to je preoblikovanje upravne stavbe v mladinski hotel, dražja za 19 odstotkov. Nina Arsenovič, direktorica MKC, ki bdi nad to izvedbo, pravi, da se je prenova povečala "iz naslova nakupa notranje in IKT-opreme". Skupna vrednost projekta je zdaj 1,9 milijona evrov. "Za časovno izvedbo projekta to ne pomeni nič, saj smo že v času novelacije IP pripravili ponovno javno naročilo. Še vedno predvidevamo dokončanje vseh del v juniju 2011. V upravni stavbi bodo imeli prostore programi, ki so pred prenovo delovali v KC Pekarna in bodo s svojim programom upravičili delovanje v prenovljenih prostorih, upravni del MKC Maribor in mladinski hotel."

Politična volja "skregana z javnim interesom"?

V prenovljeni stavbi pa mesta ne bo našlo 20 bendov, ki so tam pred prenovo vadili, pravi Borut Wenzel iz Odbora za Pekarno. Prav zato je pomembno, da je prenova celovita in da v drugih stavbah tisti, ki prostora sedaj več nimajo, tega najdejo. Ali bo tako, za zdaj ni jasno, kajti v projektni pisarni zgolj pravijo, da je "objekt Gustaf v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja, medtem ko je za MC gradbeno dovoljenje že pridobljeno".

Gregor Kosi pričakuje, da se bo MOM ponovno intenzivneje in bolj operativno posvetila procesu prenove. "A ne bi bilo simptomatično, če bi na koncu 2012 imeli v enem letu sprojektiran in zgrajen Maks, ob njem pa še vedno razpadajočo Pekarno, čeprav načrti za njeno obnovo obstajajo že nekaj časa? S tem bi se znova potrdilo, da sta politična volja in javni interes skregana."

PETRA ZEMLJIČ

Na piedestal: Nina Bulatovix - RtvSlo Val202, 30.03.2011

2011-04-05T11:37:00.000+02:00

Na piedestal: Nina Bulatovix
30. mar '11 ob 22:30

Gostja zadnje oddaje Na piedestal v mesecu marcu bo skupina Nina Bulatovix s prvencem »Nina Bulatovix«. Člani skupine Nina Bulatovix – skupina deluje od leta 2009 - so: Gregor Kosi (glas), Jure Lavrin (bobni), Marko Širec (bas). »Nina Bulatovix je koncept, ki manjku daje telo.« – pravijo člani skupine. »Nina je hitrost, je krik nezadovoljstva, je nalaganje, gestikuliranje, zavijanje z očmi, prekršek na terenu, je parnost dob, enostavnost, punk, je bas in boben in vokal v enem, nikakor Jim Morrison, je pa odgovor neke kulturne scene, nekega časovnega obdobja, nekega zavzemanja, nekega mišljenja, nekega boja, nekega življenja, je krneki. Za nekaj. Za nekoga. Vsi smo hlapci svojih gospodarjev in gospodarji na drug(ačen) način - hlapcev je mnogo (terosti). Vsi mi smo Nina Bulatovix! Če hočemo ali ne. Priznamo ali ne. Govorimo ali ne. Mislimo ali ne. Štopamo ali ne.«

Prvenec »Nina Bulatovix« je koncertni prvenec – osem avtorskih skladb je bilo posnetih na festivalu Scena v Mariboru aprila 2010.

Tri avtorske skladbe, uvrščene na kompilacijo »Gustaf Hits vol.010«, pa je Nina Bulatovix posnela septembra 2010 v Gustafu Pekarne Magdalenske mreže v Mariboru.

Obe plošči sta izšli 17. decembra lani in sta na voljo brezplačno na internetu. O glasbi, konceptu, ustvarjanju v pogovoru s člani tria Nina Bulatovix v oddaji »Na piedestal« z Jolando Fele – v sredo, 30. marca 2011, ob 22:30 na Valu 202.

Gverilska vrnnitev Maršala Tita - Večer, 01.04.2011

2011-04-01T14:55:00.001+02:00

Od druženja do okoljskih akcij - Večer, 28.03.2011

2011-03-29T13:54:00.002+02:00

Od druženja do okoljskih akcij

Veliko različnih prireditev v okviru druge vseslovenske akcije Dan za spremembo

Igor Napast

Sajenje češenj pred Domom pod gorco - dr. Zdenka Čebašek Travnik, Milan Mikl, Franc Kangler in Jelka Kolmanič

Dnevu za spremembe, akciji Slovenske filantropije, združenja za promocijo prostovoljstva, s katero spodbujajo prostovoljstvo med ljudmi - predvsem zavedanje, naj se ljudje sami aktivirajo in postanejo dejavni za spremembo v svetu, ne pa nanjo zgolj čakajo - so se v soboto pridružile različne prostovoljske organizacije v 20 slovenskih mestih.

V Mariboru so na aktivnosti vabile tako organizacije, povezane v lokalno mrežo Prostovoljstvo v Mariboru v okviru Mladinskega informacijskega centra Infopeka, kot mariborska mestna občina, ki je k prostovoljstvu na sobotni dopoldan želela pritegniti občinsko politiko in upravo, javna podjetja in zavode. Odzvalo se je nekaj mestnih svetnikov, uslužbencev na občini in upravni enoti, direktorjev in drugih, zaposlenih v javnih podjetij, ter seveda vrh mestne občine na čelu z županom.

Gotovo najbolj pisana je bila množica prostovoljcev v lokalni mreži prostovoljstva pri delu v doživljajskem igrišču v Betnavskem parku, ki ga upravlja društvo Center za pomoč mladim - ograjo so barvali od pet-, šestletnih otrok do najstnikov in odraslih, grabili so in na velik kup spravljali odpadlo listje, čas pa so našli tudi za igro in zabavo. Prostovoljci iz Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor so med tem poskrbeli, da prav nihče ni ostal lačen: med drugim so pripravili cesarski praženec, za katerega so porabili sto jajc.

Prostovoljci, ki jih je k akciji spodbudila občina, so čistili grafite na transformatorskih postajah v Melju in na Lentu (v podhodu nad tržnico je po drugi strani v sodelovanju z ZPM Maribor in s Studiom 39 potekala grafitarska delavnica, v okviru katere so grafitarji dajali novo podobo podhodu); nekaj jih je odšlo v azil za živali, spet drugi so pod vodstvom predstavnika Srednje gradbene šole, ki je tudi donirala barve, barvali igrala na otroškem igrišču ob Pekrskem potoku (predvideno je bilo tudi barvanje igral v Magdalenskem parku, a so prijavljene od tam "premaknili" na prvo lokacijo), še zlasti obiskana pa je bila prireditev v Domu pod gorco, kjer je župan Franc Kangler skupaj z varuhinjo človekovih pravic Zdenko Čebašek Travnik in s podžupanoma Milanom Miklom in Janezom Ujčičem zasadil pet češenj. Med stanovalce Doma pod gorco so prvič prišli tudi prostovoljci iz društva Tačke pomagačke, ki s svojimi psi obiskujejo stanovalce v domovih; v svojo prostovoljsko delo bodo vključili tudi najmlajši mariborski dom za starejše občane.

TATJANA VRBNJAK

Dan za spremembe - RTV Slovenija, marec 2011

2011-03-29T13:49:00.003+02:00

Dan za spremembe - prispevek RTV Slovenija

http://tvslo.si/predvajaj/dan-za-spremembe/ava2.100757553/

REPORTER MILAN - Porušili Titov kip v Pekarni

2011-03-22T17:28:00.000+01:00

REPORTER MILAN - Porušili Titov kip v Pekarni

http://www.reportermilan.eu/wp-content/uploads/porusili-titov-kip-v-pekarni-93.mp3

Največja prostovoljska akcija - TotiMaribor.si, 21.03.2011

2011-03-22T17:23:00.002+01:00

Največja prostovoljska akcija

Avtor: Sašo Branilovič

To soboto, 26. marca, bo po vsej Sloveniji potekala prostovoljska akcija Dan za spremembe. V sklopu priprav na akcijo se je v Mariboru odvil seminar o prostovoljstvu.

Največ prostovoljstva se odvija v nevladnem sektorju. Po besedah Tjaše Arko, predstavnice Slovenske filantropije – Združenja za promocijo prostovoljstva, vsak prostovoljec to delo opravlja glede na svoje vrednote. “Prostovoljstvo ni le dajanje, ampak tudi zapolnjevanje samega sebe. Pristop, kjer prostovoljci pri svojem delovanju v ospredje postavljajo druge, je lahko zgrešen, saj se le-ti hitro izčrpajo,” je pojasnila Arkova.

Ena od oblik prostovoljskega dela je tudi nudenje učne pomoči (Foto: Sašo Branilovič)

Prostovoljstvo temelji na štirih načelih, in sicer, da se delo opravlja brez pričakovanja materialnih koristi, da gre v osnovi za svobodno odločitev, da gre za delo in da se to delo opravlja za druge oziroma za splošno javno korist. V Sloveniji je najbolj razvito in razširjeno prostovoljno gasilstvo, drugače pa je sama narava prostovoljstva zagotavljanje nadstandardnih storitev. Slednje pomeni, da mora uradna institucija, naprimer bolnišnica, zagotoviti osnovne storitve, medtem ko prostovoljci skrbijo za tisto, kar ta institucija ne poskrbi.

Prostovoljstvo v Mariboru je predstavila Urška Breznik, predstavnica Mladinskega informacijsko – svetovalnega centra (MISC) Infopeka. “Področje delovanja prostovoljcev je zelo široko. V MISC Infopeka med drugim preko prostovoljcev nudimo brezplačno učno pomoč. Tu ne gre le za gole inštrukcije, ampak se vzpostavi prijateljstvo med prostovoljcem in tistim, ki inštrukcije potrebuje. Prav tako izvajamo projekta Pekarna dobiš – daš in Maribajk,” je pojasnila Breznikova.

Dan za spremembe v Mariboru

V okviru akcije Dan za spremembe bodo v Mariboru potekale aktivnosti znotraj mreže Prostovoljstvo v Mariboru, ki deluje pod okriljem MISC Infopeka. Že v sredo, 23. marca, bodo pod koordinatorstvom Doma Danice Vogrinec potekale družabne in ustvarjalne delavnice v domu na Pobrežju in na Taboru.

V soboto se bo odvilo čiščenje in urejanje doživljajskega igrišča v malem Betnavskem gozdu, medtem ko bodo prostovoljci Salezijanskega mladinskega centra Maribor stilsko preobrazili prostore svojega centra.

Mreža »Prostovoljstvo v Mariboru« se pridružuje Dnevu za spremembe 2011 - evropa.gov.si - 21.03.2011

2011-03-22T17:19:00.001+01:00

Mreža »Prostovoljstvo v Mariboru« se pridružuje Dnevu za spremembe 2011

Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva že drugo leto koordinira vseslovenski Dan za spremembe, ki ga obeležujemo 26. 3. 2011. Dan za spremembe je namenjen prostovoljskim akcijam za pozitivne spremembe v lokalnih skupnostih.

Organizacije, ki se ukvarjajo s prostovoljskim delom, prostovoljke in prostovoljci želijo javnost nagovoriti, da naredi na ta dan pozitivno spremembo v svojem življenju in se vključi v prostovoljske aktivnosti. Promocija prostovoljskih vrednot med vsemi generacijami je še posebej pomembna v letošnjem Evropskem letu prostovoljstva 2011. Med drugim sta cilja leta ozaveščanje javnosti o pomenu prostovoljstva v družbi in spodbujanje nagrajevanja in priznavanja prostovoljskih aktivnosti. Spodbujanje razvoja prostovoljstva in prostovoljskih organizacij namreč pomembno prispeva k zniževanju revščine, višji zaposljivosti prebivalstva, razvoju demokracije ter spodbujanju aktivnega prebivalstva.

Dnevu za spremembe se pridružujejo tudi prostovoljske organizacije povezane v lokalno mrežo »Prostovoljstvo v Mariboru«.

Skupne prostovoljske aktivnosti mreže v namen obeležitve tega dne bodo:

- v sredo, 23. 3. 2011, bodo na pobudo in pod koordinatorstvom Doma Danice Vogrinec potekale družabne in ustvarjalne delavnice v enotah doma na Pobrežju in Taboru. Nekatere aktivnosti za stanovalce doma bodo izvajali prostovoljci organizacij v mreži, nekatere pa bodo stanovalci in prostovoljci pripravili skupaj. Kontaktna oseba aktivnosti je Mirjana Schaluer, (mirjana.schlauer[@]danica-vogrinec.si, 031 366 308 begin_of_the_skype_highlighting 031 366 308 end_of_the_skype_highlighting);

- v soboto, 26. 3. 2011, bo na pobudo in pod koordinatorstvom Društva Center za pomoč mladim potekalo čiščenje in urejanje Doživljajskega igrišča, ki se nahaja v Malem Betnavskem gozdu. Prostovoljci bodo odstranjevali odpadlo listje, smeti in naredili poslikavo na ograji. Kontaktna oseba je Janez Arh, mb-info[@]cpm-drustvo.si, 040 585 945 begin_of_the_skype_highlighting 040 585 945 end_of_the_skype_highlighting).

Nekatere izmed organizacij bodo pripravile tudi samostojne aktivnosti:

- v četrtek, 24. 3. 2011, bodo prostovoljke in prostovoljci Mladinskega-informacijsko svetovalnega centra INFOPEKA, Pekarna-magdalenske mreže, ki je ustanovitelj in koordinator mreže »Prostovoljstvo v Mariboru«, v okviru Dneva za spremembe v sodelovanju z Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem, v Mladinskem domu Maribor, s katerim že več let sodelujejo, pripravili kuharsko delavnico zdravih prigrizkov. Naučili se bodo pripravljati polnovredne z zelenjavo bogate sendviče, sadno-zelenjavne smoothieje in sadne solate, z namenom vključiti zdrav, uravnotežen in okusen način prehranjevanja v svoj vsakdan in hranjenje ter pripravo hrane dojemati kot užitek in zabavo. Kontaktna oseba aktivnosti je Urška Breznik, infopeka[@]infopeka.org, 041 481 246 begin_of_the_skype_highlighting 041 481 246 end_of_the_skype_highlighting;

- v soboto, 26. 3. 2011, bo Slovensko društvo Hospic, Območni odbor Maribor predstavilo društvo in prostovoljno delo v hospicu v občini Ruše. Kontaktna oseba aktivnosti je Marija Cehner, marija.cehner[@]gmail.com, 051 415 448 begin_of_the_skype_highlighting 051 415 448 end_of_the_skype_highlighting;

- v soboto, 26. 3. 2011, bodo prostovoljci Salezijanskega mladinskega centra Maribor stilsko preobrazili prostore svojega centra. Kontaktna oseba aktivnosti je Sanja Obaha Brodnjak, sanja[@]salve.si, 041 331 238 begin_of_the_skype_highlighting 041 331 238 end_of_the_skype_highlighting.

Prihodnjo soboto bo Dan za spremembe - Mariborski Utrip, 18.03.2011

2011-03-22T17:16:00.001+01:00

Prihodnjo soboto bo Dan za spremembe

Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva prihodnjo soboto organizira veliko prostovoljsko akcijo Dan za spremembe, dan, ki naj bi bil v Sloveniji posvečen izključno prostovoljskemu delu. Cilj vseslovenske akcije je nagovoriti javnost, da naredi na ta dan pozitivno spremembo v svojem življenju, predvsem skozi vključenost v prostovoljske aktivnosti. Na ta dan ne bojo zgolj govorili o prostovoljstvu, ampak se bodo lotili konkretnih dejanj. Akcijam v okviru Dneva za spremembe se je na pobudo župana Franca Kanglerja ter podžupana Janeza Ujčiča priključila tudi mariborska občina, ki bo na ta dan izvedla mnoge aktivnosti, ki so jih danes predstavili na novinarski konferenci – prostovoljci bodo barvali otroška igrala, družili se bodo s starejšimi občani v domovih za starejše, sprehajali živali iz zavetišča za živali… Akciji so se tako priključili zaposleni Mestne uprave mariborske občine, Upravne enote Maribor, javnih podjetij in zavodov ter mestni svetniki.
V okviru akcije so za vse udeležence prostovoljskih akcij in širšo javnost organizirali tudi seminar o prostovoljstvu, na katerem bodo predstavniki Slovenske filantropije, Združenje za promocijo prostovoljstva ter mreže Prostovoljstvo v Mariboru udeležence seznanili z načeli organiziranega prostovoljnega dela ter možnostmi sodelovanja v prostovoljskih organizacijah v mariborski občini. Seminar bo potekal ta ponedeljek, 21. marca, med 10. in 12. uro, v Dvorani generala Rudolfa Maistra, v prostorih mariborske občine.
Ob tej priložnosti je mariborska občina pripravila elektronsko brošuro, v kateri so zajete splošne informacije o prostovoljstvu, o evropskem letu prostovoljstva ter o akciji Dan za spremembe. Brošura je objavljena na spletni strani mariborske občine.

Delo za druge je tudi delo zase - Večer, 22.03.2011

2011-03-22T17:13:00.001+01:00

Delo za druge je tudi delo zase

V Mariboru porast prostovoljstva; v sobotni akciji Dan za spremembe bo sodelovalo okoli 50 občinskih uradnikov

V vseslovensko prostovoljsko akcijo Dan za spremembe, ki jo v soboto, 26. marca, organizira Slovenska filantropija, se je letos vključilo več kot 130 društev in organizacij, z različnimi aktivnostmi tudi okoli 20 občin. "Mariborska je izjemna v tem, da je ne samo podprla akcijo, temveč še zelo spodbudila svoje uslužbence, da se vključijo v aktivnosti, ki jih tudi sama organizira," je izpostavila Tjaša Arko iz združenja za promocijo prostovoljstva Slovenske filantropije in izrazila zadovoljstvo nad odzivom občinskih uradnikov; 50 se jih je prijavilo do včeraj, ko so zanje pripravili seminar o načelih prostovoljskega dela.

V združenju opažajo porast ljudi, največ mladih in starejših, ki jih zanima delo za druge, morda tudi zato, ker je leto prostovoljstva. Ker je to tudi delo za sebe, poudari Arkova, je dobro pred vključitvijo med prostovoljce razmisliti o svojih motivih: "Bolj kakovostno delamo, če nas to osrečuje. Ne gre le za to, da pomagamo drugemu, temveč tudi za druženje z ljudmi, ki imajo podobne ideje, za učenje nečesa novega, tudi o sebi, pa za to, da lahko spreminjamo svet na boljše. Na Finskem recimo še posebno temeljito uvajajo prostovoljstvo med starejše, ki jih pogosto po upokojitvi zajame depresija, skozi prostovoljske aktivnosti pa ponovno dobijo občutek, da so koristni za skupnost."

Mreža Prostovoljstvo v Mariboru, ki od jeseni 2009 združuje 54 organizacij, nudi občanom številne prostovoljske programe (www.prostovoljstvo-mb.si), po oceni Urške Breznik so predvsem mladi o njih dobro informirani, saj so od lani tudi intenzivno promovirane po šolah: "Opažamo velik porast zanimanja dijakov in študentov za prostovoljstvo, najbolj za delo z otroki in mladimi pri učni pomoči ali druženju." Tako lahko dobijo tudi izkušnje za delo z različno populacijo, ki jih drugje ne bi mogli. Predstavniki mreže pa še svetovalnim delavcem na območnem zavodu za zaposlovanje predstavljajo prostovoljsko delo kot način pridobivanja družbenih kompetenc, grajenja in širjenja socialnih mrež, saj je tudi prostovoljsko delo lahko način za pridobivanje novih poznanstev in posledično zaposlitve.

TADEJA TOPLAK

Začaran krog - Dnevnik, 12.03.2011

2011-03-18T14:33:00.002+01:00

sobotna kloaka

Začaran krog

Pop/Kultura - sobota, 12.03.2011 Tekst: Igor Bašin

Konec prejšnjega tedna je bil v Kinu Šiška drugi obračun glasbe in založništva Tresk. Ob bolšjem trgu fonogramov slovenskih glasbenih založb in distribucij ter koncertih varovancev Založbe Radia Študent in gostujočih skupin Čompe (v četrtek) in Noctiferia (v petek) sta se tam odvili še okrogli mizi: v petek so se osredotočili na vprašanje prihodnosti glasbenega založništva, dan prej pa so se spraševali, kaj ogroža razvoj koncertnih prizorišč pri nas.

O zagatah produkcije koncertov v državi so spregovorili promotorji in organizatorji Mladen Patajac iz podjetja Simple Events, Gregor Kosi iz mariborske Pekarne, Jaka Berger iz novomeškega Sokolskega doma, vodja glasbenega programa Kina Šiška Matjaž Manček in Andrej Sevšek iz Gale hale oziroma društva KAPA. V pogovoru, ki ga je neiskrivo vodil glasbeni urednik Radia Študent Luka Zagoričnik, so se dotaknili različnih aspektov in tegob naših koncertnih organizatorjev. Infrastruktura, mediji, glasbena kritika, Sazas, kulturna politika, "padalci", ki zavajajo z lažnimi napovedmi koncertov zvezdnikov, položaj Slovenije na koncertnem zemljevidu Evrope, anekdote in pripetljaji iz zakulisja - vse to je razpršilo debato. Za mizo so spregovorili aktivni posamezniki, ki v glasbenem svetu delujejo iz različnih vzgibov in ciljev. Entuziazem in profesionalizem, nevladni sektor in menedžment, visokoproračunski in brezproračunski projekti, potrošništvo in DIY-filozofija, veliki in mali koncerti so treskali med nasprotnimi zornimi koti. Zedinili pa so se (nekateri na glas, tišina preostalih se je razumela kot pritrjevanje), da so ne glede na razlike v odnosu do glasbenega posla oziroma aktivizma medsebojno odvisni, in idealistično pozvali k boljšemu sodelovanju in povezovanju na vseh ravneh. Ali je šlo, zaradi odsotnosti večine domačih koncertnih organizatorjev in promotorjev, le za medklic v prazno, bo seveda pokazal čas.

Neudeležba povabljenih predstavnikov kolektivnih organizacij Sazas in IPF ter državnega Urada za intelektualno lastnino na drugi okrogli mizi je utrdila staro prepričanje, da smo daleč od konstruktivnega soočenja vpletenih v glasbeni posel pri nas. Zaradi njihovega izostanka, sicer opravičenega z e-sporočili, je v pogovoru o glasbenem založništvu izostala vedno vroča tema o pravnih vidikih in nasploh ureditvi in pomiritvi trenj med različnimi segmenti naše glasbene scene. Za razgibanost debate o tehnološko pogojenih spremembah konzumiranja, trgovanja in sprejemanja glasbe danes je poskrbel "človek na slabem glasu" Marko Godnjavec - Jizah, ki je pronicljivo, na trenutke prav trmasto izzival Mirana Rusjana iz založbe Moonlee, Blaža Gregorina iz agencije BiG, Andreja Karolija z Vala 202 in ártista Kosto.

Ob šibkem obisku koncertov, k čemur je morda botroval plačljiv vstop, je v oko zbodla nepopolna zastopanost slovenskih založb na samem sejmišču, z odsotnostjo izkazana nezainteresiranost dobršnega dela slovenskih glasbenikov in glasbenic ter ostalih aktivnih akterjev s polja domače glasbene produkcije, kar ne daje upanja, da bo naša raznolika in pestra glasbena scena kdaj stopila skupaj. Ujeta v mrežo samozagledanosti, nesamokritičnosti, izključevanj, delitev, podtikanj in ignorance spodbije skoraj vsako pobudo.

Koroška cesta končno ulica umetnikov in umetnosti! - Večer, 18.03.2011

2011-03-18T14:19:00.002+01:00

Koroška cesta končno ulica umetnikov in umetnosti!
Umetniška prostorska postavitev Izza imeni

(Ana Kapš)

Izza imeni

Koroška cesta je ena tistih ulic v mestu Maribor, na katerih pročelja hiš zrcalijo razmerja meščanov do kulture, umetnosti, zgodovine, mesta in kar je še tovrstnih metaforičnih konceptov, s katerimi si razlagamo družbeno realnost dejansko in simbolno. Ta pročelja nič ne skrivajo in ne pometajo pod pragove. So takšna, kakršno je stanje izza fasad - razpadajoče, vlažno in posledično gostoljubno za progresivno življenje kolonij plesni.

Saj ne, da ne bi razumeli nujnosti sprememb in morebitnih odločitev o preusmeritvi ključnih točk mesta, ampak Koroška cesta je vendarle še vedno pomembna ulica, po kateri meščan ali obiskovalec dosežeta reprezentančne mestne objekte in vsebine. Čeprav se razmere v okolici počasi spreminjajo, tako med Lutkovnim gledališčem, obljubljeno novo mestno galerijo in Glavnim trgom, nad katerim smo sicer prisiljeni pripirati oči zaradi "neposrečenosti" (novoletne dekoracije ter vsakokratnih, bolj oziroma manj v mesto sodečih prireditev), je vmes še vedno Koroška cesta, ki tudi še v letu 2011 sameva v obilici zanemarjenih lokalov. Prav na tej ulici se kljub številnim obljubam prostori za umetnost vztrajno zapirajo - tako Odprti atelje in galerija grafitarjev ter street artistov, če omenim le najnovejša dogajanja.

Le tu in tam kdo izmed posameznikov ali majhnih skupin, običajno umetnikov, investira svoje znanje, delo, trud in z "vsebino" naseli katerega izmed prostorov. A je prepuščen samemu sebi, da le redno plačuje najemne obveznosti Mestni občini Maribor. Vendar prej ko slej odide. In na mestni občini vedo, da "neprofitniki" ne bodo zmogli ostati in aktivno delovati, saj je kljub investiciji v delu, željah in izvajanju raznolikih taktik najemnino potrebno plačati, pa čeprav meščanom ponujajo umetnost in kulturo. Občina s takšnim ravnanjem kontinuirano ohranja razpadajoče stanje "Koroške", z eno ali dvema novima najemnima pogodbama na leto ter eno ali dvema prekinjenima, pač toliko, da mine čas in se ljudje zaposlujejo do uresničitve tistih vizij, ki bodo, ko bodo udejanjene, Koroško cesto spremenile v ulico ateljejev, majhnih galerij, knjigarn, rezidenčnih prostorov. Nekoč.

Umetnica Nataša Berk (ob sodelovanju z že prepoznavnim alter egom, Mojco Lešnik, kuratorko in organizatorko) je samoiniciativno, v lastni organizaciji in izvedbi, omenjeno dolgoletno vizijo uresničila v prostorih na Koroški cesti 18. Vzpostavila je ulico z več galerijami, razstavnimi in ateljejskimi prostori, prodajalno. V galerijah in umetnosti namenjenih prostorih se z umetniškimi, oblikovalskimi, kreativnimi deli predstavlja več kot štirideset imen. Izza imen so posamezniki, umetniki, ustvarjalci, kreativci, živeči in delujoči (danes ali nekoč) v Mariboru in skoraj vsi tudi že zagotovo kdaj na Koroški cesti.

Otvoritveno dogajanje je s prepletom govorov, predstavitev, koncertom kulminiralo v množičnosti publike, ki se je drenjala na ulici in v prostorih ter razpravljala o tem, da ne more verjeti, koliko "nas" je! Ali pa, kot že tolikokrat doslej, diskutirala o temeljnem vzroku Maribora kot nevzpodbudnega okolja za umetniško delovanje: a je res prekletstvo, ki še vedno traja od preganjanja Židov?

Predstavljena umetniška dela v celovitem, na dogodku in prostorski postavitvi temelječem projektu, od instalacij, fotografij, objektov, zvočnih in video del, celostnih predstavitev opusov, so iz kuratorskega vidika korektno pripravljena. Osrednja razstava je v največji galeriji, ki se navezuje na koncept "bele kocke" kot sinonim najprestižnejših in reprezentačnih razstavnih prostorov evropskih mest. Vsak sodelujoči predstavlja eno umetnino, te so, v sorazmerju z razpoložljivim prostorom, manjših dimenzij.

Za umetniško delovanje Nataše Berk je odločilna prav konstrukcija prostorov in ambientov, ki jih bodisi uprizori kot instalacije s svojstveno estetiko vključenih predmetov, bodisi povabi k sodelovanju druge umetnike (tako tudi njen prostor projekt Čajnašop ob mariborski tržnici, ki je hkrati njena avtorska, redno spreminjajoča se umetniška instalacija, ki pa vključuje tudi dogodke, razstave drugih umetnikov). Tokrat je s konceptualno zasnovo in izvedbo uresničila kompleksen projekt s številnimi sodelujočimi. Okvir lastnega razstavnega termina in prostora je razširila s predstavitvijo umetnikov, delujočih v mestu, se izognila neposredni problematizaciji produkcijskih pogojev na področju umetnosti ter se osredotočila na predstavitev obstoječe umetniške produkcije ter vzpostavila platformo, namenjeno interakciji sodelujočih. Smisel in vrednost projekta je, v sozvočju z uvodno umestitvijo te kratke kritiške refleksije, v vedno obstoječem upanju in še eni uresničitvi "modela", "prototipa", kako bi se zadev lahko lotili tudi iz mestno strukturnega vidika. A vprašanje ostaja (še vedno) odprto: kdo je tisti, ki še upa in predvsem, kaj je tisto, s čimer se upanje napaja?

Kdo in kaj

Umetniška prostorska postavitev Izza imeni. Sodelujoči: Saimot, Nika Autor, Matej Modrinjak, Lucija Smodiš, Jernej Žumer, Petra Kapš, Dualik, Veli Silver and Amos Angeles, IAL-irrigator:(vs):b.a.N.g., Aleksandra Blagojević, Lorenka Stropnik, Borut Popenko, Iztok Maroh, Jana Fak/Mala , Bernard Brečko, Tapiwa Chapo, son:DA, Beno Masten, Mirjana Rukavina, Matej Jarc, Polona Poklukar, Ivo, Dušan Dobiaš, Peter Tomaž Dobrila, Nataša Berk, Ana Pečar, Teoson, Urška Babuder, Jasna Kozar, Miricota (Mira Strnad), Nadja Dodlek, Blanka Kefer, Miha Ciglar, Splinter, Creactive Bastards, Miha Presker.

Konceptualna zasnova kuratorke in selektorke Mojce Lešnik in umetnice Nataše Berk, bivša Galerija Pekmez na Koroški cesti 18 v Mariboru, do 23. marca 2011.

PETRA KAPŠ

Pravljični svet dreves - dostop.si, 14.03.2011

2011-03-18T13:45:00.004+01:00

Pravljični svet dreves

Otvoritev razstave Urške Babuder

14.3.2011 14:18:06

Pretekli petek smo se podali v galerijo IZZA IMENI, ki se nahaja na Koroški ul. 18, in si ogledali otvoritev razstave bivše dostopovke, Urške Babuder, ki nas je popeljala v pravljični svet dreves.

Tako smo se sprehodili po galeriji, ki se nenehno spreminja in živi, notranjost nas ponovno preseli v zunanji prostor ulic, po katerih se lahko sprehodimo. Med ulicami si sledijo prazni prostori, ki ponujajo možnost prezentacije tako umetnikom s statusom, kot tistim neuveljavljenim in uličnim umetnikom.

V enem izmed teh prostorov razstavlja tudi Urška Babuder, njena instalacija pa zajema razen slik dreves še travnato površino in klopco, ki nas tako skupaj popeljejo v svet narave, kjer se prepletajo surova moč dreves, njihova neskončna eleganca ter živost teh nežnih bitij, ki nas s časom prerastejo in prekrijejo.

Slike in risbe dreves simbolno oblikujejo naravni prostor v urbani ulični postavitvi. Prostor tako predstavlja prehod iz urbanega v neurbano oziroma odmik od resničnosti in približevanju k samemu sebi - v svet domišljije. Urškina drevesa se nam ne kažejo kot vsakdanja, temveč jih lahko skozi oči umetnice občudujemo v individualni pravljični postavitvi.

Namen instalacije je predvsem občutiti umirjenost, sprostitev, približevanje samemu sebi in notranjem jazu. Iz prehoda na ulico se tako kaže skladnost bivanja, ki je značilen tudi za Maribor, saj je to mesto, ki skladno živi v objemu gričev, zelenja in parkov.

Z umetnico Urško Babuder pa smo opravili tudi intervju, kjer smo jo povprašali: »Zakaj drevesa?«

O sami predstavitvi galerije, o njenem začetku delovanja, o novem konceptu oziroma ideji klasične galerije pa smo se pogovarjali z Lucijo Smodiš. Njen koncept je, da vsak povabljen umetnik spremeni ime galerije, prav tako spremeni zunanjo podobo in s tem pridobi vso svobodo, kako in kaj bo storil s prostorom in kako bo prezentiral svoje delo.

Mojco Lešnik(kuratorka in selektorka) pa smo povprašali, kaj nam lahko pove o sami ideji razstave, ideji instalacije, saj je kot idejna vodja tista, ki je »zakrivila« izgradnjo uličic, ki povezujejo in predstavljajo individualnost v skupinskem smislu. Odgovorila je, da je bila prvotna ideja, da bi v galerijo postavili štiri umetnike, z izgradnjo ulice pa so tako lahko k sodelovanju vključili razen umetnikov tudi ulične umetnike, ki so se imeli možnost predstaviti znotraj galerije. K sodelovanju so tako pritegnili veliko število umetnikov (uveljavljenih in neuveljavljenih), zanimanje za tovrstne projekte pa še kar narašča, smo lahko razbrali iz besed Mojce Lešnik. In kaj je cilj v prihodnje? Baje, da na novo postaviti kar celotno mesto.

Janja HLEB

Janja HLEB

Gregor VERDOVŠEK

Rektorjevo predavanje - dostop.si, 11.03.2011

2011-03-18T13:40:00.001+01:00

IZOBRAŽEVANJE

Rektorjevo predavanje

Dr. Danijel Rebolj predaval o nanotehnologiji namesto betona in jekla

11.3.2011 14:33:44

Bodoči rektor Univerze v Mariboru, prof. dr. Danijel Rebolj, je v dvorani Gustaf imel predavanje z naslovom Nanotehnologija namesto betona in jekla, v katerem je opisal kaj si njegova raziskovalna ekipa v tujini obeta na tem področju v prihodnosti.

Velik delež svetovnega prebivalstva je brez dostojnega bivališča. Materiali za gradnjo stavb, v katerih je možno bivanje so dragi in včasih nedostopni. Zato je raziskovalna skupina, katere del je tudi prof. Rebolj, svojo pozornost usmerila na gradnjo iz karbonskih nanocevk, ki jih iz ogljika, ki ga pridobijo iz CO2 v zraku, sestavljajo bionanoroboti sposobni glede na podano informacijo ustvariti material z različnimi lastnostmi. Mogoče se sliši kot znanstvena fantastika, vendar prav mogoče je, da vse skupaj niti ni več tako daleč. Bionanoroboti, kot jih imenujejo, v naravi na nek način že obstajajo in delujejo. Gre za različne bakterije oziroma druge organizme, ki so sposobni pretvarjati neke elemente iz svojega okolja v strukture, narava že zdaj zna graditi. Vse kar želijo raziskovalci storiti je, da določene, oziroma najbolj primerne, nanorobote “naučijo” izgraditi karbonske nanocevke s točno določenimi lastnostmi.

Seveda ne gre za čudežen material, ki bi lahko prevzemal lastnosti vseh drugih, je pa vseeno zelo poseben. Natezna trdnost tega materiala je stokrat večja od trdnosti jekla, prav tako pa je material zelo lahek. Verjetno ste že slišali za avtomobilske pokrove ali “spoilerje” iz karbonskih vlaken, ki so popularni ravno zaradi svoje majhne teže. Prav tako smo že sposobni narediti takšen material prevoden ali ne, prosojen ali barven, stabilen ali nestabilen,…. Ravno ta raznolikost pa ponuja mnogo možnosti v gradnji.

Skupina Danijela Rebolja si gradnjo predstavlja kot nekakšno “rast” objekta. Površino, na kateri želimo da stavba stoji, premažemo s plastjo bionanorobotov, ki so sposobni razbrati informacije in izgrajevati nanocevke. Edini viri informacij za nanorobote so različne valovne dolžine svetlobe, ki jih nanje projecira nad njimi fiksiran projektor. Projektor projecira zelo natančno izdelan digitalni model hiše, kjer ne gre le za stene, ampak tudi za pripadajoče instalacije v stenah, recimo elektro in vodovod. Zato potrebujemo zelo natančen model in odličen sistem za projeciranje in ravno to je zaenkrat mogoče še največja ovira, saj je takšne programske omejitve težko premostiti. Projeciranje različnih valovnih dolžin na nanorbote jim torej da različne informacija in zgradba tako začne rasti od spodaj navzgor. Seveda je treba zapolniti volumne, zato kot rešitev znanstveniki predlagajo enostavno karbonski material, katerega lastnost je, da ni stabilen in počasi razpade nazaj v ogljik, ko ni več uporaben. Prof. dr. Rebolj pravi, da bi takšna hiša rastla s hitrostjo približno 10 cm na dan. Moramo se zavedati, da 10 cm na dan ne glede na površino, kar bi mogoče dalo nekaj prednosti gradnji v širino, ne v višino.

Vse skupaj se verjetno sliši kot nekaj kar je odmaknjeno daleč v prihodnost, vendar nanorobotika sploh ni več nekaj kar bi obstajalo le v sanjarjenjih znanstvenikov, ampak je že takorekoč tukaj. Največ se v tej smeri raziskuje v medicini in računalništvu. Medicinci razmišljajo o nanorobotih/kirurgih, ki potujejo po krvnem obtoku in iščejo bakterije, mogoče tudi bolne celice, ter jih dejansko mehansko uničijo/popravijo. Uspelo jim je že lokalizirati dostavo zdravila. Tudi manipulacija že obstoječih “nanorobotov” iz narave ni tako za lase privlečena. Znanstvenikom je že uspelo z različnimi metodami bakterijam sporočati različne informacije, glede na katere so se potem odzvale s priučenim dejanjem. Enkrat so iz materiala po manipulaciji z magneti izgradile miniaturno piramido (gre za res majhne stvari na micro skali, da si ne bi slučajno predstavljali velikih struktur, pa vendar), spet drugim znanstvenikom je uspelo bionanorobote naučiti, da na določen način reagirajo na osvetljenem delu površine, še korak dlje pa je bilo reagiranje le na robu osvetljene površine. Kot pravi doktor Rebolj, se vse to mogoče sliši absurdno majhno proti gradnji celotnih stavb na tak način, vendar so ravno to dokazi, da so te stvari mogoče. Ko imamo enkrat trdne dokaze, da je nekaj mogoče, pa je le še vprašanje časa, kdaj se bo to dejansko zgodilo in manifestiralo v praksi.

Jan KÜZMA

Jan KÜZMA

Izza imeni - RTS, 16.03.2011

2011-03-18T12:59:00.004+01:00

Izza imeni
Maribor · 16. 3. 2011 · Pižmoht Franja

Na Koroški ulici 18 v Mariboru domuje nova galerija, ki pod vodstvom Lucije Smodiš umetnike spodbuja, da naslovijo galerijo, spremenijo njeno zunanjo podobo in ustvarjajo svobodno. Trenutno v galeriji gostuje razstava »Izza imeni«, na kateri se predstavlja 34 mariborskih

Velika želja večine mariborskih ustvarjalcev in umetnikov je, da bi Koroška ulica v Mariboru postala umetniški kare in stičišče umetnikov vseh generacij. To je tudi ideja razstave »Izza imeni«.

Mojca Lešnik, kuratorka in selektorka: »Nataša Berk je bila povabljena, ampak se ni hotela izpostavljati, ni videla izziva, zato je poklicala Mojco Lešnik, torej mene. Skupaj sva sestavili koncept ulice, kjer se lahko predstavi več ljudi hkrati, tudi individualno in skupinsko.«

Po besedah kuratorke in selektorke Mojce Lešnik gre za podobo prostorske uporabne instalacije, katere namen se je predstaviti kot umetniški objekt opazovanja, sodelovanja in povezovanja.

Mojca Lešnik, kuratorka in selektorka: »V galeriji smo postavili instalacijo, simulacijo ulice, ki zajema atelje, dve galeriji, kafiček, trafikico.«

Majhna trgovina za suvenirje in izdelke, ki nastajajo skozi umetniška dela so tudi cenovno dostopnejša. Sicer pa bo razstava »Izza imeni« na Koroški ulici 18 na ogled še do 23. marca.

Razstava IZZA IMENI - Dostop.si, 03.03.2011

2011-03-15T14:25:00.003+01:00

Razstava IZZA IMENI

Katera je tvoja ulica?

Ideja razstave IZZA IMENI je pregled mariborskih umetnikov, ustvarjalcev, kreativcev... Celotna postavitev predstavlja povezovanje, sodelovanje vseh posameznikov, njihovih želj skupnega delovanja ne glede na individualnost posameznika.

Naša ekipa se je odpravila na otvoritev razstave iZZa iMENi, po le-tej pa smo za rokav »pocukali« Natašo Berk, ki nam je zaupala naslednje...

Kako se je vse začelo...

Nadomestni prostor, ki ga je dobila Pekarna (Infopeka), se je takoj spremenila v galerijo, ki se je imenovala Pekmez. Po pol leta delovanja je galerijo prevzela Lucija Smodiš in spremenila koncept oziroma idejo klasične galerije.
Njen koncept je, da vsak povabljen umetnik spremeni ime galerije, spremeni zunanjo podobo, po domače fasado in seveda ima vso svobodo, kako in kaj bo storil s prostorom in kako bo prezentiral svoje delo.
Lucija me je povabila, da pripravim samostojno razstavo in ker nekako nisem imela pravega izziva do samostojnega izpostavljanja, sem vključila Mojco Lešnik (kuratorka in selektorka). Z Lešnikovo, ki zmeraj išče in raziskuje kako povezati in predstaviti individualnost v skupinskem smislu, kjer se posameznik ne izgubi ampak izpostavi, sva skozi pogovor prišli do ideje, ki se je zgodila včeraj. Iskale sva odgovore, kako v eno celoto povezati umetnike. Tiste, ki so se zavestno odločili in to delo jemljejo resno kot poklic, ustvarjalce in kreativce, torej tiste, ki ustvarjajo v svojem prostem času in oblikovalce, ki delajo po naročilu in delajo uporabne stvari.

Kako in kdaj se rodila ideja za ta projekt ter končno razstavo?

Z Mojco sva dobili idejo prostorske postavitve v obliki ulice, kjer lahko skozi različne prostore predstavimo to različnost v skupinskosti. Povezovanje in sodelovanje je bistveni cilj te celotne ideje in postavitve. Ideja se je rodila natančno pred mesecem dni. Torej, kratek čas za vso organizacijo pa nam je vendar le uspelo. Lečnikova je takoj začela iskat in kontaktirati ljudi ter jih vabiti k projektu. Ker se zaveda individualnosti vsakega posameznika, je z vsakim posebej in z drugim pristopom stopila v kontakt. Ta proces kontaktiranja in spoznavanja posameznikov je prav za prav za Lešnikovo ustvarjalno delo. V Mariboru je vse več ustvarjalcev in umetnikov...tako da bi lahko rekli, da je to le začetek. Zaradi časovne stiske se je odločila, da bo k sodelovanju povabila ljudi, ki jih je imela takoj v mislih in tiste, ki so ji tako rekoč prišli nasproti na ulici. Selekcija je potekala tri tedne od začetka ideje, vse dokler ni bilo potrebno resnično zaključiti selekcije zaradi tiska vabila.

Ker je sodelujočih ustvarjalcev dokaj veliko, me zanima kako ste uskladili različne ideje ter njihovo delo? Ste vseskozi sodelovali ali ste na koncu združili dela ter pripravili razstavo?

Število sodelujočih je veliko, pa vendar premalo za pregledno razstavo vseh ustvarjalcev v Mariboru. Mojca je vsakemu posamezniku predstavila koncept in idejo postavitve in prepustila izbiro. Torej večina se jih je predstavila z delom po lastni izbiri, saj je tudi sama postavitev to dopuščala. Skozi pogovore je usmerjala, kje naj bi bilo vsako posamezno delo postavljeno.

Kako bi Vi na kratko opisali oziroma predstavili vašo razstavo našim bralcem?

V prvem prostoru na levi strani je bil tako imenovan ateljejski prostor, kjer so predstavljena dela v nastajanju, torej dela ki so v procesu ali fazi do končnega produkta. V veliki galeriji, ki ima pomen klasične skupinske razstave, so predstavljena zaključena dela umetnikov vseh generacij in s tem pokazati eno samo delo, ki ga predstavlja. Ulica je bila namenjena vsem tistim, ki se ukvarjajo s tako imenovanim street artom in pa tudi tistim, ki razmišljajo in se ukvarjajo z javnimi zunanjimi intervencijami. V ulici se nahaja manjša galerijica, ki je bila postavljena za nekoga, ki bi morda hotel svoja dela predstaviti kot samostojno razstavo in pa trafika, ki je neke vrste majhna trgovinica za suvenirje in izdelke, ki nastajajo skozi ideje in umetniška dela ter so cenovno dostopnejša.

Vsa ta zajeta raznolikost v celotni postavitvi je velika želja večine v Mariboru, da bi Koroška ulica postala in bila nek umetniški kare.

Na razstavo IZZA IMENI je prišlo zelo veliko radovednežev, kateri so se veselo sprehajali pa tako imenovani ulici ter si ogledovali končne izdelke mariborskih ustvarjalcev. Veliko je bilo tudi povpraševanja o prihajajočih dogajanjih ter želja za sodelovanje in predstavitev svojih del. Za dogovor o le-teh pa boste več informacij dobili na telefonski številki 030 698 573 begin_of_the_skype_highlighting 030 698 573 end_of_the_skype_highlighting.

Vsi tisti, ki na otvoritev niste uspeli priti, pa si vseeno želite ogledati razstavo IZZA IMENI imate za to še slab mesec časa, saj bo razstavljena do 23. marca.

Tjaša POTOČNIK

kulturfighter 3 Košice 2013 - Prispevek o pekarni

2011-03-14T14:43:00.005+01:00

Košice 2013 - Evropska prestolnica kulture: Prispevek o mariborski Pekarni

celoten link: http://www.kosice2013.sk/tv13

Obnova mariborske Pekarne se draži - Siol.net, 01.03.2011

2011-03-14T14:35:00.000+01:00

Mariborski mestni svet o obnovi Pekarni in knjižnice

Obnova mariborske Pekarne se draži

Maribor - Mariborski mestni svet je na včerajšnji seji potrdil novelacijo investicijskega programa za kulturni center Pekarna, ki so ga začeli prenavljati junija lani.

Seja mestnega sveta Maribor, na kateri so obravnavali poročilo o obnovi Pekarne

Po novem bo prva faza obnove, ki zajema preoblikovanje upravne stavbe v mladinski hotel, dražja za 19 odstotkov.

Sprva je bila ocenjena vrednost projekta 1,59 milijona evrov, po najnovejši podražitvi pa se je ta vsota povečala za približno 300.000 evrov.

Direktor občinskega urada za kulturo in mladino Aleš Novak je pojasnil, da je podražitev posledica prenizko predvidene cene notranje opreme in informacijsko-tehnološke opreme ob načrtovanju.

Potrebno je bilo ponovno prevrednotenje opreme

"Investitor, ki je izvedel postopek javnega naročila v septembru 2010, na podlagi ocenjenih vrednosti iz projektne dokumentacije ni mogel uspešno zaključiti postopka, saj so bile najnižje ponudbe, ki so prispele na natečaj, toliko višje, da se ni moglo izbrati nobenega ponudnika. To je terjalo od investitorja, da je ponovno prevrednotil ocenjeno vrednost te opreme," je pojasnil.

Poudaril je, da to ne bo bistveno vplivalo na časovno izvedbo projekta. Včeraj je bil uspešno opravljen tehnični pregled objekta in ocenjujejo, da bo ureditev mladinskega hotela zaključena junija.

Stavba Pekarne, katere obnova bo dražja, kot so predvideli

Vrednost obnove višja za 300 tisoč evrov

Dražja obnova naj ne bi vplivala na hitrost izvedbe

Obnova bo potekala v štirih fazah

Investicijski program za kulturni center Pekarna, ki ga bodo postavljali v štirih fazah, je mestni svet sprejel novembra 2009. Lani poleti so pričeli s prvo fazo obnove, ki zajema upravno stavbo nekdanjega vojaškega objekta, ki pa je v zadnjih letih služil kot središče alternativne kulture.

Upravno zgradbo bodo v skladu z načrti povišali za drugo nadstropje in mansardo, v njej uredili mladinski hotel ter rezidenčni center in različne enote za izvajanje programov s področja kulture in mladinskega dela. V obnovljeni upravni zgradbi bo imel prostore tudi Mladinski kulturni center (MKC) Maribor kot upravitelj kulturnega centra Pekarna.

Mariborska knjižnica na Rotovžu, ki je potrebna obnove

Svetniki tudi o prenovi mariborske knjižnice

Na dnevnem redu včerajšnje seje mestnega sveta je bila tudi obravnava investicijskega programa za prenovo Mariborske knjižnice in ureditev Rotovškega trga, a so to točko prestavili na prihodnjo sejo. Kot je pojasnil župan Franc Kangler, so se za to odločili, ker je potrebno ponovno preveriti projekt in ga uskladiti z javnim natečajem.

Projekt se je namreč skozi postopek močno podražil. Medtem ko se je prenovo sprva ocenjevalo na 16 milijonov evrov, naj bi po novem stala najmanj 24 milijonov. Po besedah podžupana Tomaža Kanclerja je vrednost projekta nujno treba znižati pod 20 milijonov evrov, zato tudi še ne more govoriti o terminskem planu njegove izvedbe.

STA

Foto: STA

Tito padel pod Nigradovim bagrom - Večer, 09.03.2011

2011-03-10T17:16:00.003+01:00

Tito padel pod Nigradovim bagrom

Zrušitev in prestavitev spomenika Josipa Broza - Tita izpred vhoda v Pekarno precej razburila ustvarjalce in uporabnike alternativne kulturne produkcije

Borut Wenzel

Spomenik Josipa Broza - Tita so podrli delavci Nigrada, ki so asfaltirali parkirišče pri vhodu v Pekarno.

Pred kratkim smo na teh straneh pisali o novem videzu spomenika Josipa Broza - Tita pri vhodu v Pekarno, ko so ga pekarnarji polili s srebrno barvo, "ker se tudi politične barve spreminjajo". V minulih dneh pa so spomenik maršala med asfaltiranjem parkirišča podrli delavci Nigrada, kar je precej razburilo uporabnike Pekarne, čeprav so ga nato ponovno postavili in zdaj stoji "skrit" pod drevesom zraven parkirišča. "Ni prvič, da je v Pekarni navaden delavec rušil kulturno dediščino brez prisotnosti strokovnjakov. V Klubu MC so tako porušili znameniti dimnik, in čeprav so nam obljubili njegovo rekonstrukcijo, bomo na koncu, ob zaključku prenove celotne Pekarne, v najboljšem primeru potešeni le s provizorično maketo," se jezi Ramiz Derlić, vodja Kluba MC in kulturnega društva MC IndiJanez, ki se zelo boji morebitnih posegov tudi v znamenito peč, ki je bistvo celotne Pekarne. Zato opozarja javnost in ostale projektante, da mora ta ostati nedotaknjena.

Nina Arsenovič, direktorica MKC, ki je z mariborsko občino investitor prenove upravne stavbe Pekarne, nam odgovora, kaj bo s Titom in kje bo stal, ni znala podati, čeprav je lega kipa jasno vrisana v projektu prenovljene Pekarne. Tudi na mariborski občini nam konkretnega odgovora niso dali. "V zvezi s prestavitvijo spomenika Josipa Broza - Tita smo obveščeni le posredno. Investitor v zvezi s tem na Mestno občino Maribor ni naslovil nikakršnih vprašanj in vam v tem trenutku še ne moremo odgovoriti na vprašanje. Projekt prenove KC Pekarna pa predvideva, da se spomenik ohrani znotraj Pekarne," je sporočila Tatjana Štelcer, pristojna za odnose z javnostmi iz kabineta župana.

Na Facebooku je bila medtem že ustvarjena stran oboževalcev Vrnite Tita v Pekarno.

Zanimivo ob tem je, da je izvajalec obnove upravne stavbe Konstruktor VGR, Nigrad pa naj bi zgradil parkirišče na željo občine, nas je opozoril Borut Wenzel, strokovni sodelavec Pekarne - Magdalenske mreže. Kako so lahko podrli spomenik, smo vprašali tudi Nigrad, a nam od tam odgovorov še niso poslali.

IZZA IMENI (23.2.2011) vs LAIBACH KUNST PERSPECTIVES 1980-2011, Facebook, 24.02.2011

2011-03-08T11:59:00.001+01:00

IZZA IMENI (23.2.2011) vs LAIBACH KUNST PERSPECTIVES 1980-2011 (24.2.2011)
Matej Modrinjak Facebook

Da si olajšam argumentiranje in utemeljevanje na primerih "iz glave", bom postavil na tehtnico dva dogodka, ki sta ugledala luč javnosti Maribora v tem tednu. otvoritev skupinske razstave IZZA IMENI in otvoritev LAIBACH KUNST PERSPEKTIVE 1980 - 2011.

Ad-hock koncept ki ga je skoordinirala Nataša Berk se lahko popolnoma legitimno postavi ob bok retrospektivni razstavi ustvarjalcev LAIBACH. Mnogoterost izraznih tehnik, kvaliteta posameznih objektov, bizarnost posameznih objektov, zaznamo na obeh postavitvah. Odleglo mi je, ko sem se sprehodil skozi ogromne prostore in sprevidel, da LAIBACH ni bog, odleglo mi je ko sem se zdrenjal skozi ulico in sprevidel da nisem jaz v bedu, temveč da Beda je. Mogoče bi od retrospektive mojih idolov pričakoval še več. Mogoče bi od ustvarjalcev v Mariboru lahko pričakoval več. Mogoče si Maribor v tem trenutku še ne zasluži več, saj še ni 2012. Mogoče se najboljše špara za konec. Če je to začetek, z veseljem pričakujem nadaljevanje!

Presenetili so me identični detajli: performativno zaključevanje razstave, merchandize, otvoritev, pogostitev. Z nekaj razlikami - IZZA IMENI ima 30 umetnikov, retrospektiva LAIBACH nima nobenega. IZZA IMENI nima nobenega budgeta, LAIBACH ima enega. Na otvoritvi v UGM se je za kulturo lobiralo, na Koroški se je o kulturi bediralo.

v UGM ena usta ki kričijo: "v bedo se poglabljamo!", vsa dela v en glas, z istimi besedami. na Koroški mnogo ust kriči:"v bedo se poglabljamo!" vsako delo iz svojega zornega kota, vsak po svoje utemeljuje pozicijo v kateri obstaja.

Seveda prevagajo LAIBACH - ki ponovno dokažejo, da individualno nima mesta v družbi in da je družba dovzetna za eno, enostavno in ne mnogotero.

Kakor bi prezrcalil dogodka - če bi se zvrstila v obratnem vrstnem redu, bi se celo lahko zalotil, kako obtožim Natašo Berk posnemanja... Sam dogodek otvoritve je bil tako na Koroški, kot v umentostni galeriji izpeljan glamurozno. Prostori napolnjeni z obiskovalci, lačnimi kulturnega naboja, so zapolnili kapacitete za skupinsko uživanje v javni prireditvi. Gospe ki so nagovarjale zbrane, izgovarjale so besede ki nimajo nikakršne teže, so brez pomena. Samopromocijski performanci so ljudi prikovali na svoja mesta, kar mi je omogočilo da sem si nemoteno ogledal razstavljena dela.

Če se odpraviš na razstavo v UGM in te razstavljeno zabedira, lahko svoje občutke izbalansiraš z ogledom razstave na Koroški 18. Kar velja seveda tudi v obratni smeri.

Tresk II – »koncert je le vrh ledene gore«, Sigic.si 04.03.2011

2011-03-08T11:01:00.001+01:00

Tresk II – »koncert je le vrh ledene gore«

Dušan Mijanović

Jaka Berger, Mladen Patajac, Luka Zagoričnik, Matjaž Manček, Andrej Jevšek in Gregor Kosi (foto: Odzven)

Včeraj, 3. 3., je Center urbane kulture Kino Šiška v soorganizaciji z Radiem Študent gostil festival Tresk II, ki že drugo leto predstavlja, obravnava, združuje in povezuje domačo založniško dejavnost, založbe, avtorje, izvajalce, koncertna prizorišča in producente. Na Sejmišču so se predstavile domače in tuje založbe Kapa, Raj, Celinka, On Parole, Sanje, Moonlee, Trivia, Slušaj najglasnije, CPZ, Dallas, Druga godba, God Bless This Mess, Multi Records, Eat This Production, Buba, Beton Records, Panda Banda, ZKP RTV SLO, Nika in ZARŠ.

Debato za okroglo mizo z naslovom »Kaj ogroža razvoj koncertnih prizorišč pri nas?« je vodil glasbeni urednik Radia Študent Luka Zagoričnik. Z namenom, da predstavijo svoje delovanje na polju organiziranja koncertov, so se zbrali kulturni delavci Matjaž Manček (Kino Šiška), Mladen Patajac (Simple Events), Jaka Berger (novomeški Sokolski dom), Andrej Sevšek (K.A.P.A. oziroma Gala Hala) in Gregor Kosi (mariborska Pekarna). Nekateri organizirajo masovne, drugi srednje ter tretji male koncerte. Udeleženci so ugotovili, da je v Sloveniji premalo koncertnih dogodkov, tisti, do katerih pa vendarle pride, so skoncentrirani na termin dveh mesecev v pozni pomladi in na začetku poletja. Ugotovili so, da je problem prevelika zgoščenost dogodkov v Ljubljani, medtem ko je na periferiji koncertov precej manj.

Sejmišče s ponudbo cedejk, vinilk, majic in drugih obglasbenih vsebin (foto: Odzven)Naloga organizatorjev z obrobja je, da poskušajo v lokalne klube zvabiti obiskovalce iz Ljubljane, kot je to v 90. letih počel alternativni klub MKNŽ v Ilirski Bistrici. Organizatorji so izpostavili pomen medijev: štejeta tako promocija kot recenzija koncerta, kajti medijski odziv je pomemben dejavnik pri pridobivanju sredstev, kar velja še zlasti za samonikla glasbena prizorišča. V razpravi so se dotaknili tudi malomarnosti študentskih organizacij, ki promovirajo ene in iste skupine ter pozabljajo na svoje poslanstvo vzgoje in izobraževanja. Tovrstno odgovornost zato vse bolj prevzemajo lokalni mladinski klubi. Četudi so se sodeluječi v debati na koncu strinjali, da se vsi na svoj način ukvarjajo s širitvijo koncertne ponudbe zaradi ljudi, se je vendarle čutilo, da se pogovarjata dva različna svetova, saj so za mizo sedeči kot zglede, ki naj osvetlijo določen s koncerti povezan pojav, dajali tako neprimerljiva glasbenika, kot sta eksperimentalni japonski tolkalec Seijiro Murayama in slovenski kitarist Gušti. Vsi pa so se zedinili, da je za glasbenike in koncertne organizatorje Združenje SAZAS odprta rana. Če bi namreč vedeli, da bo šel denar v prave roke, bi prispevek plačevali tudi mali klubi.

Glasbeni del programa je v popoldanskem času odprl elektronski improvizator Nova deViator, po razpravi pa so se obiskovalcem predstavili Zircus, Deca debilane, Incurabili, Čompe in Errorist.

Danes, 4. 3., se bo dogajanje na Tresku nadaljevalo. Na Sejmišču festivala bodo obiskovalci spet imeli priložnost brskati po ponudbi zgoraj omenjenih založb, tema tokratne debate pa bo »Inovativne oblike založništva: Izhod v sili ali ...?«, ki bo potekala pod vodstvom Marka Godnjavca – Jizaha, sodelavca glasbene redakcije Radia Študent. V koncertnem delu bodo nastopili Amper-O-Mat, Zmajev rep, Grrizli Madams, Malik, Noctiferia ter DJ Borka.

Pomladni ciklus predavanj Zofijinih ljubimcev - Večer, 02.03.2011

2011-03-03T14:10:00.001+01:00

Pomladni ciklus predavanj Zofijinih ljubimcev

V okviru pomladnega ciklusa predavanj Društva za razvoj humanistike Zofijini ljubimci bo v sodelovanju s Kulturnim inkubatorjem MKC Maribor in s Pekarno Magdalenske mreže ob četrtkih med 3. marcem in 25. majem izvedena vrsta izobraževalnih predavanj. Izhodišče tokratnega ciklusa predavanj je zavedanje, da sta znanstveni področji naravoslovja in družboslovja prek svojih specializacij postali preveč ločeni, s predavanji in razpravo pa se želijo organizatorji pridružiti prizadevanjem za vzpostavitev novih mostov med tema dvema področjema. Ta četrtek, 3. marca, ob 18. uri bo tako v dvorani Gustaf potekalo prvo predavanje z naslovom Etične, pravne in družbene razsežnosti naprednih tehnologij. Predaval bo Toni Pustovrh, mladi raziskovalec in doktorski študent v Centru za preučevanje znanosti pri Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Jasmina Završnik

MARŠ napoveduje koncert zasedbe A.M.T. in ZircuS - Večer, 01.03.2011

2011-03-03T14:00:00.003+01:00

MARŠ napoveduje koncert zasedbe A.M.T. in ZircuS

V okviru cikla Marš klub najavlja bosta v sredo, 2. marca, v dvorani Gustaf v Pekarni Magdalenske mreže nastopili skupini A.M.T in ZircuS. A.M.T. je nemški avantgardni elektrorap duo z eksplozivnimi sporočili, polnimi akutne politične ostrine, medtem ko so ZircuS domača sedemčlanska elektro/rock/tribal zasedba, ki deluje od leta 2004. Njihova glasba je glasna, na trenutke mistična, hitro spreminjajoči se zvoki z vizualnimi projekcijami pa ustvarijo edinstveno zmes virtualnega in realnega sveta.

Igor Selan

Garažni punk koridor - 7DNI, 23.02.2011

2011-02-23T15:32:00.001+01:00

Garažni punk koridor

No Rules pravijo,da potujejo od bede do raja in nazaj.

D.M.T (Novi Sad), No Rules (Tuzla), Muškat Hamburg (Maribor) so dvorano Gustav v mariborski Pekarni do vrha napolnili s kitarskimi rifi. Ekipi Punkrock koridorja in Garage Explosiona sta združili moči in na oder zvabili srbske legende, ki igrajo oster rock"n"roll. Da imajo radi Ramonse in New Bomb Turkse, tudi nočejo skriti. Bosanski rock"n"roll in rhytm & blues glasbeni navdušenci z imenom No Rules imajo radi Stonse, Dr. Feelgood in seveda Chucka Berryja, a ne živijo v preteklosti, ampak je slišati svež zvok in v prihodnost zazrte vsebine. Pravijo, da potujejo do bede do raja in nazaj. In pot se zdi izjemno zanimiva.

Najboljše, kar ima zdaj slovenski rokenrol, pa se imenuje Muškat Hamburg. Nastop najenergičnega in najpunkenrolskega benda pri nas je bil seveda tudi tokrat eksplozija glasbe. So zabavni, imajo izjemen nastop in dobra spročila. Tokrat je bilo slišati veliko novih pesmi. Bend je torej na ustvarjalnem vrhuncu. Zdaj ga je treba izkoristiti, mu čimvečkrat prisluhniti, jemati pri njemu, kar nudi.

Tudi po obisku sodeč tovrstna kitarska glasba ima prihodnost. Seveda, ko pa ne potvarja, ne olepšuje, ni solzava in neživljenjska, ampak direktna, odkrita, energična, čisto zdajšnja in naša.

Mariborski garažni punk koridor je zadel žebljico na glavico.

sdn

Najenergičnejši slovenski rokenrol tega trenutka se imenuje Muškat Hamburg.

V Pekarni večer punkrocka - Vecer, 18.02.2011

2011-02-18T12:07:00.001+01:00

V Pekarni večer punkrocka

V kulturnem centru Pekarna Magdalenske mreže lahko danes ob 22. uri prisluhnete eksploziji garažnega punkrocka. Na odru dvorane Gustaf bodo namreč nastopili novosadski DMT, tuzelski No Rules in domači Muškat Hamburg.

Igor Selan

FIX: Malo drugače o in z Nino Bulatovix ter Father Murphy - Šouvizija, 17.02.2011

2011-02-18T11:00:00.001+01:00

FIX: Malo drugače o in z Nino Bulatovix ter Father Murphy

Petkov večer smo preživeli v družbi Nine Bulatovix, mariborske art/postpunk zasedbe in italijanskih psihedeličnih eksperimentalistov Father Murphy. Pred koncertom smo oba benda postavili v debatno okolje, kar je njuno predstavitev naredilo še toliko bolj zanimivo. Po intervjuju smo bili priča odličnemu čustvenemu naboju, ki je preko že omenjenih bendov, zajel Menzo pri koritu.

Koprska pesniška prihodnost nastaja ... - Primorske novice, 15.02.2011

2011-02-17T12:58:00.001+01:00

Koprska pesniška prihodnost nastaja ...

Tako je spodbudno povedal vzhajajoči pesnik in vrhunski jadralec Karlo Hmeljak ter motor pesniškega festivala 3P, ki “bdi” nad prihodnostjo poezije in promovira poezijo prihodnosti v slovenskem prostoru. Od 8. do 12. februarja so se v Kopru tako predstavili uveljavljeni avtorji mlajše generacije, ki s svojim ustvarjanjem pomembno krojijo sodobno slovensko literarno sceno.

KOPER> Svoje stihe so v štirih večerih predstavili Veronika Dintinjana, Andrej Hočevar, Gregor Podlogar, Katja Perat, Tibor Hrs Pandur, Katja Plut in Uroš Prah.

Na sobotnem sklepnem večeru pa so za uvod poskrbele “mobilne” Mlade rime, ki enkrat mesečno v ljubljanski Menzi pri koritu nudijo možnost najbolj svežim pesnikom in pesnicam javno predstavitev njihovega ustvarjanja. V sklopu Mladih rim, ki so že tradicionalno dopolnilo festivalu 3P, so v soboto svojo poezijo predstavili Blaž Božič, Glorjana Veber, Marko Matičetov, Monika Vrečar in Tjaša Korelc. Zanimivost Mladih rim, ki sta jih zasnovala Veronika Dintinjana in Dejan Koban, je v tem, da je njihovo delovanje malce “anarhično”, saj ne poznajo pojma urednikovanja, temveč prav vsakemu ponudita možnost javne predstavitve svojega ustvarjanja.

Sobotni večer je ponudil tudi najbolj rock' n'roll pesniški večer daleč naokrog, saj je nastopil trio Nevem - konstrukt besede in zvoka, v katerem je Dejan Koban z nojzersko glasbeno spremljavo predstavil svoje pesniške stihe ter se s svojo poezijo tudi priključil napovedanima zasedbama; Yoko Ono in Nina Bulatovix. Ljubljanska zasedba Yoko Ono, ki se giblje med punkom in hardcorom, je postregla z izpiljeno, ostro in udarno godbo, toda z ne ravno posrečeno pojavo frontmanke, ki bi se nujno morala odpraviti na kakšen koncert zagrebške zasedbe Analena. Za pravcato presenečenje večera pa je poskrbela mariborska zasedba Nina Bulatovix, ki je, kot piše na njihovi myspace spletni strani, nastala kot zelo kritičen glasni odgovor stagnirajoči kulturni ponudbi Maribora, ki jo bo rešila (?) Evropska prestolnica kulture 2012. Nina Bulatovix zajema iz obsežnega glasbenega kotla post punka in bo v prihodnosti nedvomno opozorila nase.

Nekaterim pesnicam in pesnikom, ki smo jih uspeli ujeti, smo postavili vprašanje: Kakšen je pomen poezije danes? Je ta omejena na ožjo kulturno sfero ali ima možnost preboja v širše družbene pore? Prejeli smo pisano paleto odgovorov, kjer pa se je predvsem izkristaliziral pomen poezije kot sile, ki ima izrazito individualno prevratno moč.

Katja Plut: “Umetnost ima nasploh veliko možnost preboja - pri vsakem posamezniku, ki se ga ima priložnost dotakniti. Moj vtis je, da so si umetnost prisvojile elite, zaradi splošne nezmožnosti občutenja, ki vlada v tej 'kulturi', in jo imajo za prilogo k aperitivu - na ta način se je zmožnost umetnosti, da bi prinašala spremembe v družbo, kar se da zmanjšala. To je bil samo del splošne apatije vrhunca kapitalizma, ki pa se, upam vsaj, z zaostrovanjem gospodarskih razmer umika. Mlajši pisci, ki stopajo na pesniške odre, se mi zdijo bolj angažirani kot tisti, med katerimi sem začela. S tem niti ne mislim nujno neposredne družbene kritičnosti, temveč odločnost za prebijanje, kjerkoli se da kaj prebiti. Druga pojavnost, ki sem jo opazila, je volja po sodelovanju, v nasprotju s prejšnjim individualizmom. Po mojem mnenju bomo priča levitvam.”

Veronika Dintinjana: “Ne vem, ali je pomen poezije danes dosti drugačen, kot je bil nekoč. Odkar človek pomni zase, nosi poezijo s seboj, v časih krize je treba zbrati vse moči, in poezija je ena od skritih moči. Poezija vselej govori posamezniku in je po svoje elitna, ker govori izbranemu in nagovorjenemu bralcu. Toda teh posameznikov je mnogo in vrat, kako priti do poezije, je veliko. Pomembno je, da ljudje vstopajo v poezijo in da pustijo da poezija vstopa vanje.”

Dejan Koban: “Občutek imam, da se pomen poezije bistveno manjša in da se ga želi še zmanjšati. Žal se velikokrat pomen poezije in pogled nanjo manjša prav pri tistih, ki o njej pišejo in urednikujejo. To je seveda žalostno. Upam sicer, da se motim, čeprav sem skoraj prepričan, da se ne. A kakorkoli, poezija se prebija, je med nami, samo slišati jo je treba. Všeč mi je, da je poezija marginalna stvar in da nima jumbo plakatov. Razen ob svetovni prestolnici knjige v Ljubljani, ko so vsi naenkrat začeli pisati poezijo in jo brati, da bi bili ob koritu. Poezija živi, je živela in bo živela. Ni sol, ki bo vsak čas zažrla v družbo, ampak je začimba, ki bo družbo oplemenitila. Poezija je tudi popularna, je navadna stvar, ki jo počnemo lahko vsi, ni nekaj posvečenega in nad vsem.”

Karlo Hmeljak: “Najstrožja in največja odmaknjenost od družbe in vera v besedilo in besedo lahko sproži določene učinke na družbo in na življenje. S tem ko se pesniki najbolj odvrnejo od sveta, so mu dejansko najbliže. Edini potencial poezije je branje poezije, zato festival poskuša biti to in poezijo tako približati bralcem.”

BILJANA PAVLOVIĆ

Gustaf Hits vol. 010 - RockOnNet, 08.02.2011

2011-02-10T14:43:00.002+01:00

Gustaf Hits vol. 010

2010 / Pekarna magdalenske mreže

Naslov, ki se bere kot "Beli album 26” ali “Bravo hits vol.79”, ponavadi ne obeta nič dobrega. Ma kaj ponavadi, praviloma! Razne kompilacije so svoje bistvo sprostitualizirale na instant koktejl nekih singlov in kvazi hitov za hitro konzumacijo na poti do službe, city parka in nazaj. Izjemoma pa strnjen izbor skladb dejansko postreže s prerezom neke lokalne scene, zvoka, akcije. Gustaf Hits vol.010 je, pa naj se sliši njen naslov tako banalno kot Dee Jay Time mix, prav to.

Dvorana Gustaf v mariborski Pekarni pod svoje visoke strope in široke odmeve že lepo število let vabi gverilske koncertne bukerje, garažne razgrajače in pankovske poete, ki v takšnih in drugačnih oblikah delujejo v omenjeni dvorani. Coma Stereo (ki tvorijo jedro super ekipe za organizacijo koncertov Solar Pulse), Nina Bulatovix, Vortex Magnolia, Helika, Dinozaver, Sportbilly Krši Embargo in Trak 47 so skupki Gustafovega “grozda”: laptop jezdeci, (ne)klasični bendi, mešana sodelovanja, bratski pobegi in še kaj. Ja, medtem, ko se na Metelkovi prepirajo, kdo je bolj ultra levičarski in bolj “pank” od soseda ter si pljuvajo v skledo in na odre, so se v Mariboru odločili dokumentirati neko obdobje nekega prostora. Torej: pustiti nekaj za seboj, arhivirati zase in za tiste, ki še pridejo.

Prisotni na plošči so zvočno zelo različni in izrazito netrendovski – v pozitivnem smislu. Še dobro, saj lovljenje “novodobnih in aktualnih glasbenih smernic”, ki ga imajo tako zelo radi domači “alter” kritiki, menjajo za nepopustljivost in svežino. Iz Gustafa tako odmeva obilo žanrske ohlapnosti in blagega eksperimentiranja. Prisotnih na kompilaciji je preveč, da bi predstavljal vsakega posebej, velja pa omeniti, da se odmevi razlegajo od progresivnega post rocka, laptop elektronike, dub etno čorbe, eksperimentalnega popa, akustične melanholije, pankovske poezije in še česa ...

Velja omeniti, da so bile pesmi na kompilaciji v celoti posnete v dvorani Gustaf, kar še dodatno priča o dejanskem prerezu scene in zgoščenem ter burnem muziciranju pod skupno streho. Lepa bera razburljivih domačih glasbenikov štajerskega podtalja je tako ustvarila odličen glasbeno družbeni artefakt, ki se pri nas preredko zgodi. Kompilacija je na voljo za brezplačen dolpoteg (portal “Bandcamp”) in / ali v obliki cede plošče, nekatere protagoniste pa z malo truda in pogleda levo in desno zlahka najdete tudi na odrih širom Slovenije. Mariboring ain’t that boring!

Peter Cerar

Obnova Pekarne vse bolj najeda alternativno kulturo - Večer, 05.02.2011

2011-02-07T16:59:00.003+01:00

Obnova Pekarne vse bolj najeda alternativno kulturo

Napovedana popolna prenova alternativnega kompleksa na Taboru ne bo uresničena, zato je vprašanje, ali je sploh smiselno nadaljevanje, ki mu Pekarna sama očitno ni kos - še posebno ker prav to razjeda njeno bistvo in razbija koncept

(Marko Vanovšek)

Mariborski župan Kangler je obljubil, da bo Pekarno prenovil v celoti.

Program popolne prenove, s katerim bi Maribor dobil reprezentativen kompleks alternativne, neodvisne kulturne produkcije, je vse bolj pod vprašajem. Pekarna z značajem pomembnega mestnega, regionalnega in državnega središča urbane kulture ni več to, kar je bila. Nastajajo kratki stiki med uporabniki, za mnoge je nejasen v mestnem svetu sprejeti model upravljanja Pekarne, nekatere moti vse večja težnja po komercializaciji vsebin, najbolj pa bode v oči prenova zgradb na tem prostoru. Obljuba župana Franca Kanglerja, da bo prenova vseh objektov zaključena do leta 2012, je padla v vodo, zato javno vprašamo, kaj bo z obljubo pekarnarjev, ki so ob drobljenju prenove, spremembah načrtov in težnjah po komercializaciji napovedali, da jo bodo zasedli kot leta 1994. Središče alternativne kulture, ki bi jo mestna oblast v času napovedanih modernih objektov kot unikum morala negovati in čuvati, jo je - z izgovori na zakonske predpise - vzpostavila na način vodenja po svoje. Se je s tem začela uresničevati nevarnost poskusa razbijanja koncepta Pekarne?

Ramiz Derlić, vodja kulturnega društva MC IndiJanez, se sprašuje, ali je obnova, glede na to, kako se je začela, sploh še smiselna. "Ali ne bi to pomenilo izgona alternative s tega prostora in, ker drugega nimamo, tudi iz Maribora? Naše društvo po izselitvi iz prostorov, kjer bo stala nova upravna stavba, še zdaj nima nadomestnih. Če povem še jasneje, deložirali so nas. To je oblastniški način, ki se je vzpostavil v kombinaciji občine in MKC-ja. Češ, jaz sem gospodar, ti pa uporabnik brez pravic," je jasen Derlić. Društvo je sicer po izselitvi dobilo ponudbo za nove prostore, a jo je, kot delajo številni kulturni ustvarjalci v tem mestu, zavrnilo. Razlog je preprost: dostop do njih ne bi bil mogoč 24 ur na dan.

Koncerti, ne pa slaščičarske zadeve in šoping center

Gregor Kosi, direktor Pekarne Magdalenske mreže, ki je - potem ko je razpadel t. i. Odbor za Pekarno (se pa ta sedaj po zagotovilih na novo vzpostavlja), ta pa je od prvih načrtov za revitalizacijo zastopal pekarnarje - prevzel pogajalske vajeti, zatrjuje, da je jabolko spora tudi dejstvo, da bo dobiček, ki ga bodo imeli uporabniki, transparentno izkazan, brez menedžerskih principov pa ga bodo prekanalizirali nazaj v program. Ne vemo, ali je Kosi s tem mislil Derlića, ki vodi klub MC Pekarna, najbolj obiskani prostor na tem območju, in organizira veliko koncertov, ki prinašajo zaslužek. A v bran njemu, ki zase pravi, da v okviru društva dela mnogo stvari drugod po mestu in Sloveniji, je spregovoril Said Bešlagič, dolgoletni uporabnik Pekarne in član skupine Blutwurst. Po njegovih besedah kljub zaslužkom Ramiz Derlić "dela kot nor in ima ponudbo, v Maribor pa pripelje najboljše skupine. In če je koncert kakovosten, ni nujno, da je vse zastonj. Prav je, da zanj odšteješ deset evrov. Vprašanje pa je, zakaj teh koncertov ni v Gustafu, in še, kako je mogoče, da je ta dvorana poleti zaprta. Mogoče zato, ker se vsi gledajo postrani? Ta dvorana je bila namenjena za koncerte, ne pa za neke slaščičarske zadeve, modne razstave in revije. Ti nas ne zanimajo," pravi Bešlagič, ki po svojih izkušnjah vidi izvirni greh zgolj v tem, da Pekarna in njeni ljudje v šestnajstih letih niso dozoreli za pravega sogovornika v mestu, predvsem pa ne za to, kar se dogaja sedaj.

Namesto celotne le delna obnova
Prenova, ocenjena na slabih osem milijonov evrov, je torej zadnji v nizu dogodkov, ki kažejo na to, da bodo pekarnarji morali potegniti naslednjo, zagotovo bolj ostro potezo. Spomnimo in strnimo: mariborski župan Kangler je, potem ko je hotel Pekarno najprej preseliti, si potem premislil in se za to tudi opravičil, obljubil, da jo bo prenovil. V celoti. Borut Wenzel, sodelavec Pekarne Magdalenske mreže, pravi, da je bila obljuba za vseh pet stavb na tem območju: za upravno stavbo, ki jo je z argumenti o zakonodaji in lažjem pridobivanju evropskega denarja dobil javni zavod MKC (Mladinski kulturni center), za Hladilnico, Lubadarja, Gustav in MC. Za zdaj, pa še to ne čisto jasno, dobro kaže zgolj Hladilnici, ki je na lanskem razpisu vladne službe za regionalni razvoj sicer dobila denar, a ker prošnja ni bila popolna, manjkale so namreč priloge o opremi, bo ta denar morala zagotoviti občina sama. Ali ga bo, se ne ve, ker letošnji proračun še ni sprejet, iz projektne službe Mestne občine Maribor (MOM), ki jo vodi Monika Kirbiš, pa so nam sporočili, da je glede na investicijski načrt projekt ocenjen na slab milijon evrov. Na omenjenem razpisu so dobili 700 tisoč evrov, preostalo naj bi v proračunu predvidela mestna uprava. S tem se je uresničila Wenzlova napoved, da bodo občinarji klestili sredstva za opremo, najprej ocenjeno na pol milijona evrov.

Zaradi kontejnerjev padajo drevesa
"Ta prenova me vse bolj skrbi, kajti videl nisem še nobene študije. Ni mi za vojno, ampak za prostor, naj se jedro ohrani, predvsem pa občinstvo, ki hodi sem. Smo pomemben faktor v mestu in škoda bi bilo, da se ljudje ne bi več dobro počutili v novi Pekarni," navaja Derlić, ki si želi, da bi prenova potekala bolj kreativno in ne tako, kot poteka sedaj. Pove, da gradbeniki pridejo, postavijo oder, zaradi postavitve kontejnerjev pa posekajo drevesa, čeprav naj bi bilo izrecno rečeno, da se to ne sme. "Vse deluje tako, kot da bi obnavljali šoping center, kot da Pekarna ni več živo tkivo, kjer ljudje ustvarjajo. In pri tem se ne daje prednost uporabnikom, recimo za poslikavo, ampak so ustanovili kar svojo komisijo. To ni več Pekarna."

Že enkrat prenovljena
Očitno bo letos zaživela zgolj upravna stavba, ocenjena na milijon evrov in pol, ki pa jo je po upravljalskem modelu, sprejetem v mestnem svetu lani, vodi MKC. Slednji naj bi se tam naselil enkrat junija, julija, tam bo tudi mladinski hotel. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo z uporabniki, ki so še pred obnovo tam imeli prostor. Kosi je sicer lani za medije dal izjavo, v kateri zatrjuje, da bo zapisano določilo, da se lahko po prenovi v kompleks vrnejo avtorji oziroma programi, ki so v Pekarni že delovali. A sedaj pravi, da je vse odvisno od tega, kako bo potekala nadaljnja prenova drugih zgradb, tako da vsi izseljeni očitno ne bodo dobili prostora v novi stavbi. Bolj neposredna je direktorica MKC-ja Nina Arsenovič, ki navaja, da bo v prenovljeni upravni stavbi prostor za del uporabnikov, ki so bili v njej do sedaj. "Način, na katerega bodo lahko prišli v nove prostore, je opredeljen v modelu upravljanja, ki smo ga s skupnimi močmi pripravili v MKC-ju, Odboru za Pekarno in Uradu za kulturo in mladino MOM. Sestavljen bo namreč programski svet, ki bo na podlagi razpisa v prostore uvrstil najprimernejše uporabnike. Tisti, ki v tem trenutku ne bodo izpolnjevali pogojev, bodo do konca izgradnje celotnega kompleksa smeli uporabljati nadomestne prostore, ki so jim bili zagotovljeni."

Mimogrede, na tem mestu ni odveč zapisati, da se je upravna zgradba enkrat že prenavljala, za ta namen je občina zagotovila takratnih 30 milijonov tolarjev (okoli 1,2 milijona evrov) in torej nekdo nosi odgovornost za to. Zgodbo preverimo pri Borutu Wenzlu, ki se tega spominja takole: "Leta 1992 je MOM Pekarni namenila okoli 30 milijonov tolarjev za prenovo te zgradbe, a smo v nadaljevanju ugotovili, da je 17 milijonov prekanalizirala v studenški most, s preostalim denarjem pa so popravili okna, elektroinštalacijo, stene so slikopleskarsko obdelali. Ta prenova je temeljita, kajti po prejšnji je voda zalila kar nekaj prostorov."

Kdo bo odločal?
A vrnimo se k upravljalskemu modelu in programskemu svetu, ki bo odgovoren za vsebino in program, v njem pa bo sedem predstavnikov strokovne javnosti in uporabnikov. Gregor Kosi: "MKC ima definirano vlogo in je tehnični upravitelj. Programski svet je neodvisen in bo za daljše obdobje odločil, komu prostori. To je unikaten model, kajti o vsebinah bomo odločali sami. To je velik dosežek, čeprav se komu zdi, da to ni dobra rešitev. Obveznost se prenaša na pekarnarje in privatnih vrtičkov več ne bo. S tem se spremeni miselnost, čeprav vem, da je to včasih boleče. Nekateri si pač želijo, da bi dobički stekli kam drugam. Pekarno pa je treba jemati kot skupnost in ne kot mit, kjer bi bilo vse drugače. Kriteriji bodo." Nina Arsenovič dodaja, da je strah lahko le tiste, ki niso izvajali kakovostnih programov, saj bo merilo za obstoj kvaliteten program.

A Derlić pravi, da ga bolj kot programski svet skrbi programski koordinator, ki naj bi spremljal aktivnosti uporabnikov in koordiniral proste projektne termine. "Občina se že sedaj pogovarja zgolj s Pekarno Magdalenske mreže in ni skrivnost, da bi radi bili prvi 'mandatar'. Kot koordinator bi urejali vsakodnevne zadeve, na primer sklepali bi pogodbe z manjšimi uporabniki. Že večkrat smo izpostavili, da kdorkoli opravlja programsko funkcijo, ne more biti hkrati programski koordinator, kajti sam sebi lahko zagotavlja marsikaj. Koordinator naj bo en človek, neka kompetentna oseba, ne pa organizacija, ki se ukvarja s programom."

Gre Pekarna v napačno smer?
Medtem ko so se vršili omenjeni postopki, je veliko uporabnikov obupalo, še posebno zato, ker jih birokratske zadeve bolj utrujajo kot navdihujejo. A mogoče je prav sedaj možnost, da se ob ponovni vzpostavitvi Odbora za Pekarno spet združijo različno misleči. V mestu se namreč odpirajo mnogi novi moderni prostori, arhitekturne rešitve, ki naj bi jih doživela Pekarna, pa gredo tudi v to smer. Ob razmerah v mestu je prav, da imamo alternativni, socialni in družbeno angažirani prostor, kajti civilni družbi bi moralo biti malo mar za to, kako se mora obnašati javni zavod, morala pa bi vedeti, kako se porablja denar. Zato je treba, tako tudi naši sogovorniki, dobro premisliti, ali bomo imeli Metelkovo z vsemi napakami in dograditvami in jo spoštovali kot turistično znamenitost, ali pa prostor, kjer bo prepovedano vse več. Če bodo privolili v umetniško, kulturno in arhitekturno spreminjanje, bodo zanikali svojo tradicijo.

Če Ramiz Derlić opozarja, da ob nastanku nove stavbe nimajo zagotovil, ali bodo lahko grafitirali, in da Pekarna ne bo več konglomerat različnih organizacij, kjer bi alternativni umetniki videli svoj ustvarjalni prostor, se Saidu Bešlagiču zdi sramota, pa čeprav je izgovorov za to dovolj, da ima Pekarna zapornico. "Tisti, ki je lačen prišel v Pekarno, ni nikoli nič dobrega prinesel. Danes vsi hitijo in delajo napake zaradi EPK, a to bo šlo mimo in potem se bodo usluge začele pretakati. Občudujem kar nekaj prireditev, ampak Pekarna ne gre več v pravo smer. Če boš čez pet let imel fine razstave, ki bodo same sebi namen, potem to ni več to. Enotnost je padla in sedaj držijo le še prijateljske vezi. A še te bo pohodila administracija."

(Marko Vanovšek)

Vse kaže, da bo letos zaživela zgolj prenovljena upravna stavba.

PETRA ZEMLJIČ

EVS kolumna - Spekter, januar 2011

2011-02-04T14:45:00.001+01:00

Veganska večerja, Večer, 25.01.2011

2011-02-04T14:41:00.003+01:00

Vandalizem ali celo umetnost? - Večer, 01.02.2011

2011-02-01T13:14:00.001+01:00

Vandalizem ali celo umetnost?

Podoba maršala Tita, ki stoji ob Magdalenskem parku, daje videz poraženca v boju z vandali, a v zavodu Pekarna se s tem ne strinjajo in pravijo, da gre le za način komunikacije s podobo

Janko Rath

"Preliv" na Titovem kipu ni posledica vandalizma, ampak umetniški poseg, pojasnjujejo v Pekarni.

Eden izmed bralcev nas je pred kratkim opozoril, da je kip maršala Josipa Broza - Tita, ki stoji na območju mariborske Pekarne, tik ob Magdalenskem parku, polit z malto. Ob tem se je seveda takoj odprlo vprašanje, ali ima to opraviti z aktualno obnovo, ki se trenutno odvija na tem območju, ali pa gre za posledice vandalizma. A izkazalo se je, da gre za nekaj tretjega. "Kip ključavničarja, ki je zaradi manka vizije in odločnosti meščanske in kleriške elite postal maršal in državnik, spreminja svojo barvo in podobo ves čas," je namreč pojasnil direktor zavoda Pekarna Magdalenske mreže Gregor Kosi. Ob tem pa dodal, da pravzaprav ne gre za kamniti pomnik preteklosti, kot ga denimo dojema naš bralec, "temveč jasen namig sedanjosti, ki sporoča, da se politične barve spreminjajo, vizije o boljšem jutri pa so postale potrošno blago levo-desne in desne oblasti". Zato tudi občasni grafiti, ki se pojavijo na kipu - trenutno se ta ponaša s pisanima cvetlicama - ne predstavljajo težav. "So način komunikacije s podobo, ki ne želi ostati ujetnica v času ali zgodovini, še manj pa legitimirati trenutnega razpada skupnostnega veziva: solidarnosti in tovarištva," pravi Kosi. Tudi o sanaciji škode je težko govoriti, ker je v Pekarni ne dojemajo kot takšne, temveč prej kot umetniški poseg ali spontano refleksijo, ki se v primerjavi z novodobno umetnostjo naj ne bi merila z denarjem, temveč s sporočilom.

Ekipa zavoda ima sicer do Tita in njegovega kipa prav poseben odnos. Lahko bi rekli, da so ga dokaj uspešno "posvojili" in vpeli v delovanje. Zato so se pred leti uprli njegovi preselitvi na smetišče odsluženih idealov in propadlih nacionalnih osmišljanj, kot pravi Kosi. "Častimo ga kot figuro v prostoru in času, ki se ji ne zdi nespodobno ali sramotno zagovarjati preteklih dejanj," še dodaja, "kajti iz lastne izkušnje vemo, da je razlika med storiti in čakati ravno razlika med delanjem napak in priklanjanjem novemu gospodarju." Tako kip občasno tudi sami "preoblečejo" v podobo, ki jim v danem trenutku ugaja. V trenutku črne prihodnosti so ga denimo odeli v zlato barvo, trenutna siva prevleka, ki na prvi pogled deluje, kot da bi bil nekdo po Titu malomarno zlil posodo srebrne barve (in ki od daleč morda res spominja na malto), pa najbolje označuje predstavo tega mesta o samem sebi, pravijo v Pekarni.

TADEJA ŠKERJANC

Novi cikel predavanj »Promoviraj se!« - Dnevnik, 27.01.2011

2011-02-01T12:25:00.001+01:00

Novi cikel predavanj »Promoviraj se!«

Aktualno - četrtek, 27.01.2011 10:24 Tekst: slo

Maribor - Mladinski informacijsko-svetovalni center Infopeka v sodelovanju z Društvom za osebnostno rast Tara pripravlja drugi cikel brezplačnih Izobraževalnih delavnic za izboljšanje zaposlitvenih možnosti »Promoviraj se!«. Prvo srečanje bo v ponedeljek, 7. februarja, med 15. in 18. uro v prostorih Infopeke, prijave pa zbirajo do četrtka, 3. februarja.

Slika je simbolična. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Vaje, predstavitve, simulacije, nastopi, delavnice, diskusije, zabavne aktivnosti, posebni dogodki... Vsega tega bodo deležni udeleženci predavanj. Vsi pa bodo izdelali tudi svojo predstavitveno mapo, sodelovali pri snemanju kratkega dokumentarnega filma in se seznanili z raznolikostjo kultur. Prvo srečanje bo vodila Suzana Petek, predsednica Društva za osebnostno rast Tara, z večletnimi mednarodnimi izkušnjami vodenja skupin.

Program »Promoviraj se!« je nastal v soustvarjanju s partnerskimi organizacijami iz Grčije, Romunije in Estonije. Vsebuje tisto, kar mlado osebo izoblikuje, pripravi na neizprosen trg dela, jo opogumi za pridobivanje novih znanj in postavitev pred kamero. Tisti, ki so se predavanj že udeležili, namreč poročajo o povečani samozavesti, boljši pripravljenosti na razgovore za delo, pridobljenih komunikacijskih veščinah, znanju o strateškem načrtovanju in projektnem menedžmentu.

Veganske večerje v Mariboru - Ecoguerilla, | 17. 01. 2011

2011-01-20T02:25:00.003+01:00

Veganske večerje v Mariboru

Društvo Za živali! v sodelovanju z zavodom Pekarna - Magdalenske mreže organizira vsak tretji četrtek v mesecu ob 20. uri v kulturnem centru Pekarna (Ob železnici 8, Maribor) neprofitne veganske večerje. Namen veganskih večerij je promocija veganstva kot nepogrešljivega elementa gibanja za pravičnost.
Veganstvo je tudi velika zaščita za naravo in živali. Veganske večerje so pospremljene s predavanji, filmi in predstavitvijo literature s področja pravic živali in se sklepajo z debatami s temeljnim sporočilom, da ni moralnega opravičila, da uporabljamo eno zavedajoče se bitje kot dobrino za drugega.

Tokratna januarska večerja bo v četrtek, 20.1.2011, ob 20.00 uri z gostom Stankom Valpatičem, ki bo predstavil miroljubno kmetijstvo v povezavi z Mednarodnim Gabrielinim skladom, ki ponuja rešitve za največje težave človeštva, in seveda degustacija proizvodov miroljubnega kmetijstva iz Nemčije in kmetij, ki se trudijo tako kmetovati v Sloveniji.

NINA BULATOVIX: Nina Bulatovix (Pekarna, 2011) - Radio Študent, 19.01.2011

2011-01-19T12:41:00.001+01:00

Glasba > Tolpa bumov

NINA BULATOVIX: Nina Bulatovix (Pekarna, 2011)
Sreda, 19. 1. 2011 19:00
Peter Recer

Nina Bulatovix je glasbeni hibrid in odgovor na mačehovski odnos državnih institucij do tako imenovanih alternativnih praks. Skupina treh glasbenikov, Jureta Lavrina iz We Can't Sleep at Night, Marka Šireca iz Coma Stereo ter Gregorja Kosija, poeta ter aktivista mariborske Pekarne na istoimenskem ploščku postreže z dobro mero samosvojega ter žolčnega punkerskega izbruha. Glasbeni posnetek, zabeležen na nastopu v mariborskem Štuku v posluh v tokratni Tolpi bumov. (v celoti!)
* Danes v Tolpi bumov poslušamo ploščo, ki malenkostno izstopa iz ustaljenih stalnic te oddaje na Radiu Študent. Po navadi predstavljamo studijske plošče, a tokrat temu ne bo tako. Zavrtel se bo namreč album, ki je bil posnet lansko leto na koncertu na mariborskem Štuku v živo. Gre torej za koncertno ploščo, kar za Tolpo bumov ni v navadi. No, gre za domačo zasedbo, katere obstoj sega v bližnjo preteklost, in ta zvočni zapis je dovolj zanimiv, da se ga predstavi v današnji oddaji.

Nina Bulatovix je zasedba, ki se ji posveča tokratna Tolpa bumov. In kdo je ta Nina? Nino z zelo podobnim priimkom, Bulatović namreč, najdemo na mariborski mestni občini, kjer deluje na sila pomembni funkciji. Deli milost in nemilost ter določa kulturni razvoj mesta, iz katerega prihaja današnja zasedba Nina Bulatovix. To mlado mariborsko gospodično sestavljajo glasbeni člani, ki jih poznamo po sodelovanju v drugih domačih bendih. Bobnar Jure Lavrin prihaja iz zasedbe We Can't Sleep at Night, medtem ko Marko Širec igra bas tudi v mariborski zasedbi Coma Stereo. Vokalist Gregor Kosi pa je ime, ki je dobro poznano okoli mariborske Pekarne in Radia Marš. Obenem izdaja pesniške zbirke, kot sta Fragmenti odseka B: primer Stalker. in zbirka Mik Mik.

Nino Bulatovix torej sestavljajo člani benda, ki prihajajo iz raznolikih glasbenih zasedb. We Can't at Night se nagibajo k bolj indie zvočnem izročilu, ki mu ni oddaljena plesna estetika. Medtem pa Coma Stereo preizkušajo meje post rockerskega zvoka v večinoma instrumentalni obliki. Zmotili bi se, če bi sklepali, da se zvok Nine Bulatovix nahaja nekje na presečišču omenjenih zasedb. Zvočno se zasedba giba v bistveno bolj surovem, neposrednem, odločnem, vpijočem in samosvojem hard coru. Glasba na plošči je izredno surova, a obenem topla, kljub minimalistični zasedbi bobna, basa in vokala. Kljub temu da vokal Gregorja Kosija izredno zapolnjuje glasbeni prostor, bi težko izpostavili katerega koli člana kot vodilnega. Njihov delež je namreč, tako kot se za samosvoje hardkoraše spodobi, izredno uravnotežen in se napaja iz medsebojne energije, ki se sprošča na odrskih deskah. Kot tako gre tudi razumeti današnjo ploščo, ki je kratek tridesetminutni koncertni izbruh. Ob tem verjetno lahko sklepamo, da je koncertna surovost, ki je zabeležena, tudi neko estetsko vodilo benda.

Uvodna pesem Svetniki, mestni svetniki v par stavkih povzame odnos in delo teh mestnih veljakov. Čeprav pesem opisuje to zelo znano univerzalno samovšečnost pomembnežev, se verjetno napaja iz zelo osebnih izkušenj v povezavi z manjvrednostnim odnosom do alternativnih praks oziroma mariborske Pekarne. Gregor Kosec s pesmijo Boril se bom kot lev nadaljuje v slogu kratkih sporočilnih besedil, medtem ko se zvočnost preseli v hitrejšo in surovejšo ritmiko. 180% ponuja gibljivejšo glasbeno dinamiko, kjer se v pesem ob bobnu in basu na momente prikrade plesnost, obenem pa ohranja surovost, dokler ju ne razreže divji krik vokalista. V pesmi Duševne bolečine se nadaljuje dvojnost hard corovske hrupnosti in plesne ritmike. V zvok Nine Bulatovix se sicer na momente prikrade plesna ritmika, a ta nikakor ni prevladujoča v smislu, da bi pesmi slonele na njej. Nino Bulatovix krasi zmožnost, da z minimalizmom dosega močne efekte. Obenem ti kratki momenti sprememb ne zvenijo kot naštudirani prijemi, temveč nastajajo kot spontan dialog med člani zasedbe. Izpostavimo še pesem Šiki miki, skozi katero neusmiljeno reže Marko Širec s svojim basom, medtem ko se skozi hrupnost le za kratek moment uspe ponovno prikrasti bolj plesno podmazana podlaga.

S koncertno ploščo, ki jo je možno tudi legalno in zastonj prekopirati na osebni računalnik s spleta, Nina Bulatovix kažejo težnjo po angažiranem glasbenem igranju, ki se napaja iz energičnega navdiha. Zasedba je inštrumentalno okrnjena, a obenem ponudi dinamično in samosvojo glasbeno sliko. Kljub pomanjkljivemu zvočnem zapisu prepoznavna zvočna estetika kaže, da gre za zasedbo, ki jo bo še zanimivo spremljati in preveriti njihov koncertni nastop.

pripravil Peter Recer

V Pekarni o miroljubnem kmetijstvu - Večer, 18.01.2011

2011-01-18T12:18:00.000+01:00

V Pekarni o miroljubnem kmetijstvu

Vsak tretji četrtek v mesecu organizirata Društvo Za živali! in zavod Pekarna - Magdalenske mreže veganske večerje v kulturnem centru Pekarna. S promocijo veganstva kot zaščite za naravo in živali ter s predavanji, filmi in debatami ob večerjah sporočajo, da je uporabljanje enega zavedajočega se bitja za dobrino drugega moralno nesprejemljivo. Gost veganske večerje ta četrtek, 20. januarja, ob 20. uri bo Stanko Valpatič, ki bo predstavil miroljubno kmetijstvo v Nemčiji in Sloveniji, mogoče bo degustirati tudi njihove izdelke...

Cestno brezdomstvo je le vrh ledene gore - Večer, 18.01.2011

2011-01-18T12:15:00.001+01:00

Cestno brezdomstvo je le vrh ledene gore

V okviru Urbanih brazd, enega izmed programskih sklopov EPK 2012, so v Mariboru pripravili prvo javno razpravo in jo namenili problemu brezdomstva

Sašo Bizjak

Javna diskusija o problemu brezdomstva se je v Kinu Udarnik končala z odrskim performansom brezdomcev.

Brezdomstvo postaja vedno bolj skrb vzbujajoče zaradi dejstva, da se na ulicah ne pojavljajo več le izključno stereotipizirani starejši moški, ampak tudi vedno več mladih in družin. Ravno zato so se Urbane brazde, programski sklop Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, odločile, da v okviru načrtnega odpiranja razprav in prostorov za artikuliranje tistih vprašanj, ki so potisnjena v družbeno ozadje, namenijo pozornost tudi brezdomstvu...

Z ulice v gledališče - Maribor2012.info

2011-01-18T12:10:00.001+01:00

Z ulice v gledališče

17.1.2011 V četrtek popoldne so raziskovalci Urbanih brazd skupaj s Kralji ulice – Društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev v kinu Udarnik organizirali javno diskusijo »Brezdomstvo – med negotovostjo obrobja in aktivnim ustvarjanjem sobivanja«, dogodek pa začinili s kratkim filmom »Marko« ter gledališko-vizualno predstavo skupine OdPisani: »CIRKUS NeGOTOVOSTI« iz režije Kraljev ulice.

Društvo Kraljev ulice so predstavili Špela Razpotnik, Primož Časl, Marta Štajduhar in Tomi Gruden. Društvo je v šestih letih aktivnega delovanja v delovno-prijateljski kolektiv združilo brezdomne, študente, profesorje in raziskovalce, ki so razvili svojevrstno metodologijo angažiranega terenskega dela, s katero vzpodbujajo aktivno udeleževanje brezdomnih v vrsti socialnih, izobraževalnih, umetniških in športnih aktivnosti. Kralje ulice vsi poznamo po njihovem mesečnem časopisu, a prodornost in inovativnost samega procesa, iz katerega je zrasla skupnost Kraljev, odražajo tudi Univerza pod zvezdami, gledališče zatiranih, programi ponovne nastanitve in zaposlovanja, dnevni center, trgovina rabljenih predmetov, ki so jo razvili prek socialnega podjetništva, mednarodni nogometni turnirji, gostovanja ter vrsta drugih aktivnosti, ki jih natančno in pregledno pojasnjujejo tudi na svojem spletnem mediju (http://www.kraljiulice.org/).

Javno diskusijo so poleg Kraljev obogatili tudi predstavniki treh organizacij iz Maribora (Nadškofijska Karitas Maribor, Zavetišče za brezdomce Maribor, ki deluje v okviru Centra za socialno delo in Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA), ki že vrsto let aktivno delujejo na področju socialne in karitativne pomoči. V predstavitvi so strnili svoje izkušnje in opozorili na ključne težave, s katerimi se soočajo iz dneva v dan.

Niko Šikman, strokovni delavec zavetišča za brezdomce Maribor je v predstavitvi bogatih aktivnosti poudaril, da jim krepko primanjkuje zlasti osebja, ki bi se lahko soočilo z vse pogostejšimi duševnimi stiskami brezdomnih, za kar bi potrebovali več psihologov in psihiatrov. Boštjan Cvetič iz Nadškofijske Karitas Maribor je spregovoril o brezplačni ambulanti, sprejemališču za brezdomne, ljudski kuhinji, o pomoči v hrani in obleki ter o novem, mobilnem nočnem servisu za brezdomne, ki je začel delovati pred nekaj meseci in prek katerega skrbijo, da v zimskem času ne bi prihajalo do podhladitev ali smrtnih žrtev med brezdomnimi v Mariboru. Izpostavil je tudi, da so doslej uspeli zaposliti sedem sodelavcev, ki so bili nekdaj brezdomni, brezposelni ali Romi ter da tako še hitreje vzpostavljajo komunikacijo z ljudmi, zapuščenimi na cestah. Urška Breznik iz MISC INFOPEKA – Pekarna-magdalenske mreže pa je opozorila zlasti na vse večji strah in z njim povezane stereotipe in diskriminacije, ki jih zapaža v Magdaleni, zlasti okrog Magdalenskega parka, kjer se nahajata obe zavetišči za brezdomne. Tako Cvetič kot Šikman sta izpostavila aktivno vlogo MOM pri aktivnostih z brezdomnimi. Vsi trije udeleženci diskusije iz Maribora pa so izpostavili tudi porast brezdomstva v Mariboru ter dejstvo, da se soočajo s pomanjkanjem strokovno dovolj usposobljenega in podpornega kadra (npr. psihologov, psihiatrov, pravnikov, zdravnikov idr.).

100 decibelov - Radio Študent, 18.01.2011

2011-01-17T15:58:00.001+01:00

100 decibelov
Torek, 18. 1. 2011 12:00
Uroš Badovinac

V tokratni oddaji intervju z Gregorjem Kosijem iz mariborskih Nina Bulatovix, ki so pred kratkim izdali svoj prvenec, dosegljiv na tem naslovu . Poleg tega pa se ob izidu 7. zbirke domače elektronske glasbe Chilli Space pogovarjamo z idejnima pobudnikoma, cenjenima producentoma Octexom in Dojajo. Z njima se bo pogovarjal Goran Kompoš. Na koncu oddaje pa ne izostane niti napoved koncertnega dogajanja.

Maribor: Vabilo na neprofitne veganske večerje - Ekomagazin.si

2011-01-17T11:48:00.000+01:00

Maribor: Vabilo na neprofitne veganske večerje

(Foto: Photos.com)

Društvo Za živali! iz Maribora v sodelovanju z zavodom Pekarna - Magdalenske mreže organizira vsak tretji četrtek v mesecu ob 20. uri v kulturnem centru Pekarna (Ob železnici 8, Maribor) neprofitne veganske večerje. Namen veganskih večerij je promocija veganstva kot nepogrešljivega elementa gibanja za pravičnost. Veganstvo pomeni tudi pomembno zaščito za naravo in živali. Veganske večerje so pospremljene s predavanji, filmi in predstavitvijo literature s področja pravic živali, sklenejo pa jih debate s temeljnim sporočilom, da ni moralnega opravičila, da uporabljamo eno zavedajoče se bitje kot dobrino drugega.

Tokratna januarska večerja bo v četrtek, 20. januarja ob 20.00 uri z gostom Stankom Valpatičem, ki bo predstavil miroljubno kmetijstvo v povezavi z Mednarodnim Gabrielinim skladom. Ta ponuja konceptualne rešitve za največje težave človeštva. Seveda bo večer pospremila degustacija proizvodov miroljubnega kmetijstva iz Nemčije in kmetij, ki se tako trudijo kmetovati v Sloveniji.

3 desetletja idijotov - 7Dni, 12.01.2011

2011-01-15T16:12:00.003+01:00

3 desetletja idijotov

Na punkerski glasbeni sceni so že trideset let in veljajo za enega najboljših koncertnih bendov z območja bivše Jugoslavije. Še vedno so energični, dinamični. Tempo po vseh teh letih ne popušča. Koncerti se zaradi številnih hitov celo podaljšujejo. In v načrtu je izid novega albuma. Za 7 dni govori kitarist Sale.

Kud Idijoti igrajo melodični punk z zanimivimi besedili.

Svojih stališč ne spreminjajo, bili so proti Tudjmanu. V Italiji so jim karabinerji prekinili izvajanje pesmi Bandiera Rosa, doma so doživljali cenzure in prepovedi. Leta 2000 so bili prvi bend iz Hrvaške, ki je igral v razprodanih dvoranah v Beogradu, Novem Sadu in Skopju. Nedavno so nastopili v mariborski Pekarni na pobudo peščice entuziastov.

- Kje najdete motivacijo za nove pesmi, besedila, nastope?

"Kar delamo, delamo radi in ko imaš nekaj rad, ti ni težko. Se pravi, tudi kadar je težko, narediš to z večjim entuziazmom in več volje, pa je bolje, ha ha ha. Večina nastopov je zelo dobrih in tudi odličnih po nekaterih naših kriterijih, zato v njih uživamo. Nihče nas ne sili v to, kar delamo. Pazi zdaj: pridem v moj najdražji lokal, natakar Darko mi prinese kavo in mi reče: "Veš, Sale, sem vedno prihajajo glasbeniki na jutranjo kavo. Večina jih tedaj izgleda slabše kot na koncu nastopa prejšnji večer. Edino ti vedno izgledaš bolje." Jaz mu odgovorim: "Darko, to je zato, ker me po dobrem koncertu še tri dni drži evforija, kot po dobrem seksu, ha ha." In je nekaj resnice v tem ..."

- Po vseh teh letih na glasbeni sceni bi si zaslužili, da bi vas država nagradila ali vam vsaj zagotovila pokojnino.

"Na Hrvaškem niti "resni" delavci ne morejo z gotovostjo računati na delovno mesto niti na penzijo, kaj šele mi".

- Kaj se je vse spremenilo v punku v tridesetih letih?

"Raje bom povedal kaj je ostalo enako. Punk je še vedno oblika upora. V glasbenem smislu pa je ostal, nasploh rečeno, enostavna forma. Kar mi je všeč."

- Na kaj ste najbolj ponosni v svoji karieri?

"Na odpor Tudjmanovemu režimu iz začetka devetdesetih let. Eden od najljubših dogodkov pa je nastop pred Ramonesi v Tivoliju leta 1994."

- V dolgih letih, kar obstajate, se je zgodilo veliko zanimivosti. Česa se spominjate?

"Na avtocesti smo ostali brez bencina, ker kazalec goriva ni kazal točnega nivoja. Vozili smo več sto kilometrov in vsi so me opozarjali, da bi se morali ustaviti in natočiti gorivo. Jaz pa sem rekel, da ga je še dovolj. Kar naenkrat pa kh, kh, kh, štek, štek, kh, krak in ... avto je obstal. Vsi so se brez besed obrnili k meni, eden mi je porinil kantico v roke, in s prstom so kazali proti vratom. Naprej si lahko predstavljate. Štopal sem do prve bencinske črpalke, natočil gorivo in podobno nazaj. Ni me bilo par ur. Skoraj bi zamudili na koncert. To je le ena od milijon situacij, ki so se zgodile."

- Kaj pa vam pomeni Maribor?

"Radi pridemo v Maribor. Alpi in ekipa, ki organizira naš koncert, so super ekipa. Alpi je eden redkih, ki so nas videli v živo več kot tridesetkrat. To so rekorderji. Ni jih dosti in vsakega posameznika poznam po imenu."

- Pulj in Maribor že od nekdaj dobro sodelujeta.

"Kjer so dobri ljudje, je dobro sodelovanje. Tusta je tudi družinsko povezan z Mariborom."

- Pripravljate kaj posebnega za tridesetletnico dela skupine?

"Drugega februarja je rojstni dan skupine. Ta dan ne bo nič posebnega, imam pa občutek, da bo pa letošnje leto v nekem jubilejnem tonu."

- Bi kaj spremenili v vaši glasbeni karieri?

"Želim si, da bi imeli boljši, svetovni zvok na albumih. Vendar skromni proračuni vedno prinesejo neke polovične rezultate."

- Mnogi nestrpno čakajo novi album, kdaj ga bodo dobili?

"Upam, da v tem letu. Pomembneje pa je, da bo dober in ne kdaj bo izšel. Bolje nikoli, kot pa da je slab."

- Sporočilo za konec?

"Pazite na zdravje. Klasično sporočilo starejših ljudi, ha ha ha. Pa hvala in bodite dobro."

Karno Bozi

Kitarist Sale: Punk je še vedno oblika upora. V glasbenem smislu pa je ostal, nasploh rečeno, enostavna formula. Kar mi je všeč.

Pekarna vse bolj v Maksovi senci - Dnevnik, 15.01.2011

2011-01-15T15:21:00.001+01:00

Pekarna vse bolj v Maksovi senci

Odprtje upravne stavbe mariborskega centra urbane kulture se je zamaknilo v junij, kdaj bodo prenovili druga poslopja Pekarne, še ni znano

Slovenija - sobota, 15.01.2011 Tekst: Tomaž Klipšteter

Maribor - Mariborsko kulturno središče - Maks, ki si ga je izmislil režiser Tomaž Pandur, je v mestni politiki ekspresno zasedel primat med naložbami v kulturno infrastrukturo. Le nekaj sto metrov vzhodno od predvidene lokacije te razvpite 40-milijonske naložbe pa se zaradi finančne stiske zatika nadaljnja prenova Pekarne, s katero naj bi se revitaliziralo to najpomembnejše mariborsko središče urbane kulture.

Gregor Kosi, direktor zavoda Pekarna Magdalenske mreže (z leve), in Borut Wenzel se pritožujeta, da občina ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala zavodu. (Foto: Tomaž Klipšteter)

S štirimi najemninami bi plačali celotno prenovo

Župan Franc Kangler torej ne bo izpolnil obljube, da bo Pekarna dočakala leto 2012 v celovito prenovljeni podobi. "Izgovarjanje na pomanjkanje denarja se mi zdi skrajno neodgovorno," je ogorčen Gregor Kosi, direktor zavoda Pekarna Magdalenske mreže. "Še posebej če upoštevamo, da je celovita prenova Pekarne ocenjena na približno osem milijonov evrov, kar so komaj štiri letne najemnine za prihodnji Maks, Pekarna ob novem velikem "bratu" Maksu izpade kot nezaželen pastorek. Maribor je pač mesto, kjer vsi "tripajo" na nove zgodbe, potem se na vse prejšnje takoj pozabi," se pritožuje Kosi.

Prenova upravne stavbe Pekarne se je z enoletno zamudo zagnala julija lani. Odsihmal so uporabniki poslopja razseljeni na štiri lokacije po mestu, nekateri pa vztrajajo v gradbenih zabojnikih poleg gradbišča. Na njem so Konstruktorjevi delavci v minulih mesecih gradili v pospešenem ritmu, kljub temu pa ne bodo mogli ujeti predvidenega roka dokončanja, po katerem bi bila vselitev marca letos. "Zdaj je realno, da se bo to zgodilo šele junija," pravi Borut Wenzel iz omenjenega zavoda.

V prijavi pozabili na opremo

Bolj negotova je prihodnost prenove preostalih objektov na območju Pekarne. "Na občini niso dorasli svojim nalogam, ki bi jih morali imeti v malem prstu," je kritičen Wenzel. Iz njegovih besed je mogoče razbrati, da je zamujanje posledica malomarnosti pristojnih občinskih mož. Občina je sicer lani uspela pridobiti evropskih 700.000 evrov za prenovo Hladilnice. A se je zapletlo zato, ker se je prijavila na razpis s predinvesticijsko zasnovo, v kateri ni bil naveden strošek notranje opreme.

Služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko pa zahteva, da so projekti, ki jih sofinancirajo, takoj uporabni in torej morajo vključevati opremo. Zato se je sofinančni delež občine povečal za pol milijona evrov, ki jih mora zdaj nekje najti. Ali pa krčiti obseg opreme. "Če se bo to zgodilo, se nam bo ponovila zgodba Karantene, ki so jo uporabniki vselili več kot leto po uradnem dokončanju prenove," opozarja Wenzel.

Novega Gustava pred letom 2013 ne bo

Po najbolj optimističnem scenariju se utegne prenova Hladilnice in Lubadarja zagnati spomladi, s čimer bi bila objekta vseljiva maja 2012. Še bolj nedoločljiv pa je začetek gradnje nove večnamenske dvorane Gustav, ker jo ovira sosed, katerega služnostna pot vodi čez zemljišče dvorane. Če bi občina zmogla doseči dogovor s pritožnikom, bodo pekarnarji predlagali, naj se gradnja premakne v leto 2013, ker sicer ne bi mogli izvajati programov, predvidenih v letu evropske prestolnice kulture.

Kot da težav še ni dovolj, je zavod Pekarne Magdalenske mreže zdaj prizadelo še množično državno krčenje programa javnih del. Začetek leta so izgubili kar pet sodelavcev. "Prvič v naši zgodovini se nam je zgodilo, da imamo preveč računalnikov," razmere slikovito opisuje Wenzel.

Zgodovina Pekarne: od zasedbe do prenove

Junij 1994: skupina aktivistov zasede kompleks nekdanjega vojaškega oskrbnega skladišča s pekarno Jugoslovanske ljudske armade in ga začne preurejati v center urbane kulture.

2002: notranje ministrstvo prenese lastništvo kompleksa Pekarne na Mestno občino Maribor.

2005: občina izvede arhitekturni natečaj za projekt celovite prenove Pekarne

Oktober 2008: na občini pričnejo preverjati možnost, ali bi bilo možno preseliti Pekarno v nekdanjo kaznilnico poleg Europarka. Uporabniki Pekarne se uprejo selitvi in v petih dneh zberejo več kot 5000 podpisov podpore.

22. oktober 2008: Župan Franc Kangler na javni tribuni oktobra 2008 obljubi, da Pekarne ne bo izselil in da jo bodo celovito prenovili do leta 2012.

Julij 2010: Z 11-mesečno zamudo začenjajo prenovo upravne stavbe Pekarne, v katero se bo umestil tudi mladinski hotel. Uporabniki sklenejo z občino dogovor o modelu upravljanja nove Pekarne.

Dober odziv na akcijo After taxi - Večer, 13.01.2011

2011-01-13T12:37:00.001+01:00

Dober odziv na akcijo After taxi

Natanko mesec dni je preteklo, odkar je tudi v Mariboru zaživela akcija After taxi, katere poglavitni cilj je zmanjšati število nesreč zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Kot smo že poročali, je program, ki ga izvaja Mladinski informacijsko-svetovalni center Infopeka v sodelovanju z Združenjem DrogArt, namenjen mladim med 16. in 30. letom, ki si lahko priskrbijo brezplačne kupone za vožnjo s taksiji v vrednosti 15 evrov...

Tadeja Škerjanc

NINA BULATOVIX: 180 % (album Nina Bulatovix, Pekarna, 2011) - Radio Študent, 11.01.2011

2011-01-12T14:38:00.001+01:00

Glasba > RŠ hit

RŠ HITI 2011; Od 4. 1. do 14. 1. '11!!! (102 bralcev)
Torek, 11. 1. 2011

trenutno ...

NINA BULATOVIX: 180 % (album Nina Bulatovix, Pekarna, 2011)

Ostali v nadaljevanju ...
RŠ HITI Radia Študent (leta 2011).
Vrtijo se vsak dan ob 11:00, 14:30, 16:30 ter ob 0:00

RŠ Hit, 7. 1. 2011

MISS.BEE: Meadow (mala plošča Meadow, samozaložba, 2011)

RŠ Hit, 4. 1. 2011

THE DECEMBERISTS: Down By The Water (album The King Is Dead, Capitol, 2011)

Intervju: Mitja Čander - Dnevnik, 08.01.2011

2011-01-10T11:38:00.002+01:00

Intervju: Mitja Čander

Še pred kakim letom dni se je zdelo, da je projekt Evropske prestolnice kulture (EPK) leta 2012 v Mariboru in partnerskih mestih po dolgotrajnem mrtvem teku že obsojen na fiasko. Potem so se začele stvari počasi premikati - in premikajo se vedno hitreje.

sobota, 08.01.2011 Tekst: Gregor Butala, Tomaž Klipšteter

Mitja Čander, programski direktor zavoda Maribor 2012, ki je bil na položaj imenovan v sredini oktobra, danes pravi: "Ko sem pred tremi meseci vstopil v to zgodbo, so me imeli za rahlo norega. Zdaj se logika spreminja; vse več ljudi, ki so vmes nemara že obupali, hoče sodelovati. Uveljavlja se spoznanje, da je EPK priložnost za sunek pozitivne vibracije. Je pa v tako veliki zgodbi zmeraj veliko neznank in negotovosti."

Mitja Čander (Foto: Tomaž Skale)

Čander si razumljivo želi, da bi se vodstvene (zavod Maribor 2012 še vedno čaka na generalnega direktorja) in druge nejasnosti okoli EPK čim prej razrešile. "Zame je EPK velik izziv zato, ker je to zgodba, ki jo lahko zelo svobodno pišem. S svojo vizijo mi je doslej uspelo prepričati veliko ljudi in to mi daje upanje, da v tej zgodbi nisem sam," pravi.

Do začetka Evropske prestolnice kulture je še leto dni. Kakšen naj bi bil po vašem Maribor takrat?

Moja vizija je, da bi bil predvsem dinamično mesto. Da bi bilo mestno središče polno življenja - ne le urejeno na zunaj, ampak da bi se v njem dejansko dogajale zelo različne stvari. Da bi imeli Maks, sodoben kulturni center. Da bi integrirali tudi obrobja. Vsekakor si želim zlasti to, da se Maribor dvigne iz neke apatije in letargičnega vzdušja. Navsezadnje se ljudje, če imam prave podatke, iz Maribora izseljujejo, kar najbrž pomeni, da potrebuje mesto neki šok ali šokterapijo, da se dvigne iz stanja, v katerem ljudje ne vidijo posebne prihodnosti in hkrati menijo, da se ne da ničesar spremeniti. Sam sem prišel ravno s prepričanjem, da je z angažmajem in malo sreče mogoče nekaj premakniti; Maribor ima potenciale, a so nekako hibernirani oziroma ne pridejo do pravega izraza.

Pred kratkim ste predstavili ekipo, ki naj bi te premike dosegla, in osrednje štiri programske sklope. Vidimo, da delo že poteka s polno paro, vendar je o konkretnejših programskih vsebinah najbrž vseeno še malo zgodaj govoriti?

Trenutno se zelo intenzivno ukvarjamo s tem, da evalviramo obstoječe projekte. Ob imenovanju sem namreč dobil na mizo 140 predhodno že izbranih, torej potrjenih projektov, ki pa še niso finančno zavezujoči za obe leti, niti niso vsebinsko do konca izdelani. To mi daje upanje, da lahko te projekte skupaj s producenti in svetovalci za posamezna področja optimiziramo v finančnem in produkcijskem smislu, seveda pa tudi v vsebinskem pogledu - prvi, poletni poziv je bil namreč zelo splošne narave, saj jasnega koncepta EPK še ni bilo. Zdaj pa želimo zgraditi neko določeno zgodbo, zato iščemo presečišča, skupne točke naših štirih temeljnih programskih sklopov in pa teh projektov, ki jih želimo v sodelovanju s koproducenti ustrezno nadgraditi.

Seveda to nikakor ne bo dovolj, potrebovali bomo še nove projekte. V ta namen smo zasnovali tako imenovane inkubatorje idej. Mislim, da ni dovolj, če ljudi le pozivaš k temu, da dajo zamisli, ampak se moraš v njihovo oblikovanje dejavno vključiti. Rad bi poudaril, da je v teh okoliščinah, ko je časa zelo malo, aktivno sodelovanje v samem procesu edina smiselna rešitev. Ne tako, kot smo navajeni na ministrstvu za kulturo ali pri drugih javnih institucijah, kjer se prireditelji prijavijo, nato se denar razdeli in se to obravnava kot subvencija. Mi smo koproducenti in to pomeni, da moramo vse te projekte in energije spraviti v čim boljše stanje in jih med seboj povezati. Moram reči, da je ekipa izredno motivirana, skupinska dinamika je izvrstna in vse teče izvrstno.

Lahko na kratko povzamete glavne programske obrise?

Gre za štiridelno strukturo, ki se nam je zdela nekako logična pri naši želji, da bi zajeli mesto kot celoto.

V sklopu Ključi mesta se osredotočamo na mestno središče kot na neko simbolno jedro; center mesta je na neki način prenašalec različnih plasti mestne identitete in vsa manjša postindustrijska mesta po Evropi, med katera spada tudi Maribor, imajo težave ravno s središčem mesta, ki se prazni, izumira, življenje pa se širi na obrobja in v nakupovalna središča. Mislim, da revitalizacija vsakega mesta zahteva revitalizacijo središča kot simbolnega žarišča, toda ne v smislu, da nastane tam neki muzej na prostem, ampak da postane za ljudi zanimiv v nekem osebnem smislu. Kako preplesti zgodbe mesta in meščanov z umetniškimi principi? Vsekakor ni dovolj, da priredimo ulične predstave in koncerte, poiskati bo treba inovativno kombinacijo, s katero bodo trgi, ulice, prazni lokali, ki jih je v Mariboru ogromno, zaživeli v neki skupni zgodbi.

Sklop Urbane brazde se bo posvetil obrobjem mesta, in to ne samo v geografskem, prostorskem smislu, ampak tudi v simbolnem smislu. Lahko gre denimo za izključene skupine, ki so segregirane v neke prostore, kot so domovi za ostarele. Pomembna je tudi ekološka tematika, ki prav tako spada v kulture sobivanja. Tretji sklop je Terminal 12, ki temelji na nastanku sodobnega multimedijskega centra Maks. Ta je lahko ne le prepoznavna, atraktivna investicija, ampak tudi drzna paradigma za prihodnost. Terminal je seveda širši program, ki bo potekal tudi v partnerskih mestih, toda Maks je njegova žariščna točka.

V četrtem sklopu, poimenovanem Življenje na dotik, se bo mesto povsem odprlo navzven, in sicer z vstopom v internetno realnost. Tukaj želimo na interaktiven način, z uporabo različnih medijev in programskih orodij, ki jih ponuja splet, preseči klasično delitev na svet in dom ter omogočiti širšo refleksijo dogajanja v okviru EPK.

Kaj se je zgodilo s prvotnimi 16 programskimi sklopi?

Na prejšnjem monitoringu v Bruslju je bil eden glavnih očitkov EU ta, da je osnovnih tematskih linij preveč in da jih je treba zgostiti. To pa še ne pomeni, da se je teh 16 linij izgubilo, veliko teh programov in njihovih vsebin je zdaj tako ali drugače vključenih v sedanje štiri sklope. Le da Festival Lent denimo ni več posebna linija, ampak je vključen v programski sklop Ključi mesta.

Kaj pa ima ta program pravzaprav še skupnega s tistim, ki ga je leta 2007 kot najboljšega izbrala mednarodna komisija ministrstva za kulturo?

Program praktično vseh evropskih kulturnih prestolnic se je skozi njihove razvojne faze spreminjal in Maribor ni izjema. Izvorni program je bil v prvi vrsti evidentiranje obstoječega, kakovostnih projektov, ki se že izvajajo, in obenem nabor zanimivih idej in priložnosti. Mislim, da je precejšen del tega vgrajen tudi v sedanjo shemo. Seveda pa sem se ob prihodu na položaj znašel v precej praznem prostoru: časa je le leto dni, ni še niti jasne finančne konstrukcije, uprava še ni izbrana v celoti, ne vemo, katere investicije bodo realno izpeljane in do kdaj. V tej enačbi z veliko neznankami sem poskušal oblikovati dinamičen in prilagodljiv način delovanja. Za zdaj smo še "delo v nastajanju", upam pa, da bomo lahko konec avgusta program dokončno in tudi konkretno potrdili.

Ali še zdaj ni jasno, koliko denarja imate?

Finančni okvir mi trenutno povzroča precej sivih las, saj za zdaj vemo zgolj to, da razpolagamo z okoli 15 milijoni evrov, ki nam jih je ministrstvo za kulturo namenilo v obdobju 2010-2012. Vrednost projekta EPK, ki je bil prijavljen v Bruselj, torej stroški programa in delovanja zavoda, pa je bila 57 milijonov evrov. Razumljivo, da obdobje krize nekoliko oklesti pričakovanja in uprava zavoda je vsem udeleženim partnerjem predlagala znižanje proračuna na 50 milijonov evrov. Morda se bo še to znižalo, ampak obstaja neka meja, pod katero stvari ne moreš več kakovostno izpeljati, in to velja tudi za časovne roke. Zdaj je zadnji čas, da dobimo jasne odgovore. Udeležencem v projektu EPK smo predlagali model, po katerem bi 20 milijonov prispevala država, 20 milijonov partnerska mesta, 10 milijonov pa bi dobili iz drugih virov.

Je to tista minimalna vsota, ki je potrebna za izpeljavo EPK?

To je izhodiščni predlog uprave. Verjamem, da je mogoče tudi to številko malenkost znižati in pač delati v oteženih pogojih. Trenutno je recimo za program predvidenih 40 milijonov evrov. Tu lahko partnerji že upoštevajo vložke iz minulih let, kar pomeni, da realno potrebujemo nekoliko manj.

Katera pa je tista res najnižja meja, ki še omogoča realizacijo v zamišljenem obsegu?

Ocenjujem, da je skrajna meja, ob kateri se lahko stvari še dostojno izpeljejo, ne samo v Mariboru, ampak tudi v vseh partnerskih mestih, 30 milijonov evrov za leti 2011 in 2012.

In do kdaj bi morali imeti zagotovljen ta denar?

Februarja moramo oddati končno poročilo v Bruselj. Eno od temeljnih vprašanj, ki nam jih postavljajo, je, ali imamo zaključeno finančno strukturo.

Kakšen bo lahko vaš odgovor?

Upam, da bo finančna struktura zaključena na primeren način. Poleg 15 milijonov, ki jih je za ta tri leta zagotovilo ministrstvo za kulturo, pričakujemo še pet milijonov skozi druge finančne stebre. Naši programi so dovolj široki, da jih lahko podprejo še druga ministrstva, na primer za šolstvo, kmetijstvo, visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, pa tudi različne javne agencije. Verjamem, da lahko z uspešnim in dovolj zanimivim programom pritegnemo marsikoga.

Zdaj gre predvsem za to, da se morajo partnerska mesta, ki so se v osnovi sploh lotila te zgodbe, odločiti, ali je bila njihova ambicija realna in ali so sposobna zbrati enak delež kot država - kajti v uvodni kandidaturi so se partnerji zavezali, da bo na en državni evro prišel en evro iz lokalnih skupnosti. Tu pa sem včasih dobil občutek, da gre bolj za to, kako bi si razdelili državni denar, ne da bi sami kaj prispevali. Toda jasno je, da je ta zgodba lahko samo skupna - tudi v tem smislu, da zdaj partnerji preverijo svoje ambicije in temu primerno vložijo kaj denarja. Seveda tako, da dajo sredstva zavodu, ne pa na način, da bi občine denar projektom delile same. EPK je enotna zgodba in mora imeti ob celostni programski politiki tudi integralni proračun, znotraj njega pa določena razmerja, koliko črpajo posamezna mesta; neposredna delitev denarja s strani države ali občin je, kot se je pokazalo na primer tudi letos v Pécsu, obsojena na neuspeh.

Ambicioznost partnerjev se mora torej izkazati na tekočem računu zavoda?

Konkretizirati se mora v številki, ki bo zapisana v pogodbi med javnim zavodom Maribor 2012 in posameznimi mesti.

Izraz "partnerska mesta" se zdi v luči minulih dogajanj rahlo neustrezen: ta mesta vsaj navzven niso delovala kot partnerji, ampak prej kot konkurenti, bilo je precej užaljenosti in medsebojnih trenj, pa tudi očitkov Mariboru, da deluje predvsem v lastno korist. Stopili ste v zgodbo, kjer so napetosti velike.

Moj osnovni poklic je urednik; pri tem delu je treba urejati razmerja in hkrati vedeti, kam pluje čoln. V projektu EPK je teh razmerij veliko. Opraviti imam z zelo močnimi posamezniki, ki jih je treba spraviti za isto mizo in jih usmeriti v isto linijo, zapletena so tudi razmerja med državno oblastjo in lokalnimi oblastmi, med občinami so ravno tako neka trenja. Mislim pa, da je izgubljeni čas, ko se priprava EPK ni premaknila z mrtve točke, kar malo zabrisal razloge, zakaj sploh imeti EPK in kaj to pravzaprav je. Ni bilo jasne programske, organizacijske in finančne strukture, zato je pač vsakdo poskušal uveljaviti svoj interes. Zdaj pa je zadnji čas, da ugotovimo, da smo vsi na isti ladji - in da hočemo projekt speljati tako, kot naj bi ga. Obiskal sem že nekaj partnerskih mest in pri vseh koordinatorjih obstaja velika želja, da se ambiciozno lotijo zgodbe. Upam pa, da je ta ista želja tudi pri županih, ker to pomeni tudi večja vlaganja.

Skratka, februarja bo že jasno, kje ste z denarjem.

Računam, da bo nekje v začetku februarja že znano, koliko denarja je predvidenega za EPK v občinskih proračunih. Različna mesta imajo različno dinamiko, ampak zdaj se oblikuje finančna logika mest za letos, ponekod tudi za dve leti. Dejstvo pa je, da voljo posameznega partnerskega mesta izraža postavka v proračunu. Lahko smo si naklonjeni, lahko smo pozitivno naravnani, ampak če v proračunu ni napisane določene številke, potem to ne pomeni nič. In v tem času se bo pač pokazala realnost ambicije partnerskih mest, njej primerno pa bo tudi število dogodkov v njih. Zdaj torej prihaja trenutek resnice.

Kaj pa če si zamislimo hipotetično situacijo, ko neko mesto v tem pogledu ne bi "zmoglo" izkazati posebne ambicije, a bi želelo v EPK sodelovati s kakšnimi drugimi, morda že utečenimi lokalnimi dogodki?

O tem, kaj bo vključeno v programsko shemo EPK, ne glede na vire financiranja, bo odločal zavod Maribor 2012 oziroma jaz kot programski direktor, ker pač odgovarjam za vsebino celotne zgodbe. To pomeni, da si nihče ne bo mogel kar tako dati nalepke EPK, čeprav smo zainteresirani za širitev kroga dogodkov, ki bodo vključeni vanjo.

Torej ne bo "spontanega" vključevanja projektov?

Tako ne gre. Smo pa odprti za vključitev vsebin, ki ne bodo sofinancirane, vendar se bodo pokazale kot pomembne za širitev zavesti o kreativnosti in evropskosti. Kajti ne nazadnje bomo v posamezne dogodke vključevali tudi nekatera druga mesta, ne samo partnerska, in če bo neka pobuda kakovostna in skladna z našo programsko vizijo, jo bomo sprejeli. Bistveno je to, da bodo vsi, ki bodo v tej zgodbi sodelovali, od mestnih oblasti do umetnikov in producentov, izkazali določeno ambicioznost, željo, da naredijo neki preskok. To se mi zdi ključno.

V kakšni meri vas pri oblikovanju programa ovirata razmeroma malo časa in dejstvo, da imajo nekatere institucije, na primer SNG Maribor, svoj program za leto 2012 že narejen?

Normalno je, da vsaka velika resna hiša načrtuje programe za več let vnaprej. Res pa je tudi, da je EPK velika priložnost in izziv za vse. S SNG Maribor smo že začeli zelo intenzivne pogovore in ugotavljamo, da so še možnosti za sodelovanje. Meni se zdi SNG Maribor kot največji javni kulturni zavod v državi zelo pomemben strateški partner, brez njega si EPK sploh ne predstavljam. Časovna omejenost je pravzaprav večja težava pri koprodukcijah s tujino kot pa pri dogovorih z domačimi producenti. Nekaterih stvari, na primer kakih mednarodnih kuratorskih projektov, preprosto ni več mogoče izvesti. Zato bomo stavili predvsem na lastno kreativnost in potenciale, na drugačne principe dela in tudi na tiste povezave z mednarodnim prostorom, ki jih je še mogoče izpeljati. Poskušam delovati motivacijsko: navsezadnje do pred kratkim umetniki in producenti niso imeli konkretnega sogovornika na strani EPK, niti niso imeli programske sheme, v katero bi se umestili. Normalno je, da so šli svojo pot.

Ena od stvari, ki ste jih morali nekako vključiti v program, je tudi omenjeni Maks oziroma Mariborsko kulturno središče, ki se je najprej imenovalo Center uprizoritvenih umetnosti (Ceum).

Vemo, kako je potekala zgodba z EPK. Kibla, pod vodstvom Petra Tomaža Dobrile, je zasnovala prijavo, s katero je Maribor zmagal v naboru slovenskih mest. Pozneje se je Kibla z Dobrilo vred zaradi vsega, kar se je dogajalo, umaknila...

Kibla in Dobrila se nista umaknila, bila sta umaknjena.

Drži, bila sta umaknjena. Vodenje priprav na EPK je prevzel začasni sekretariat in nato je stvar obtičala. Sledil je pingpong med državo in občino o tem, kakšna naj bi bila pravna oblika za izvedbo projekta, koliko bo prišlo denarja od države, pa debata o naložbah, vse to je trajalo zelo dolgo. Marca lani je v zgodbo vstopil Pandur, ki je pokazal željo, da se zadeva ambiciozno premakne. S svojo pojavo in zgodovino je zbudil zelo različne odzive, ampak z njim je prišel impulz, da se mora na EPK zgoditi nekaj nevsakdanjega - nekaj, kar ni zgolj to, kar Maribor že ima. Pandur je ponudil zamisel centra uprizoritvenih umetnosti. Ta je zdaj dozorela v sodobni multimedijski kulturni center, ki omogoča zelo različne kulturne prakse in dejavnosti, vključno s kongresno. Globoko verjamem v to, da si ta del Slovenije zasluži takšen center, ne glede na osebne zgodbe.

Kaj si zasluži, je eno, bolj bistveno je, kaj si lahko privošči. Za tako velike infrastrukturne projekte bi morali najprej opraviti poglobljene in neodvisne analize o upravičenosti, finančni vzdržnosti in dejanskih potrebah, ki jih ima mesto. Za Maks takšnih študij sploh ni. Mar ni to hazard z javnim denarjem?

V tej državi je pač tako. Prizidek ljubljanske opere stane 47 milijonov evrov in nihče ne ve, zakaj je tam. Če je tisto sprejemljivo, je Maks več kot sprejemljiv. Res je sicer, da so se stvari dogajale ad hoc. Me je pa Peter Tomaž Dobrila opozoril, da je bila že v osnovni prijavi prioriteta Hiša umetnosti.

Ki pa bi stala bistveno manj, in sicer nekaj več kot deset milijonov evrov, samo za najem Maksa pa bo občina v 20 letih plačala 40 milijonov evrov.

Maks bi stal 27 milijonov evrov, če bi ga delali neposredno in ne prek najema. Toda to bi bilo še zmeraj skoraj enkrat ceneje od prizidka ljubljanske opere. Sicer pa težko govorim o investicijah kot takih, tu ima mesto pač svoj načrt.

Ampak kot programski direktor ste iz te investicije naredili programski sklop.

Ta investicija je pomembno povezana s programom Terminal 12, večina naj bi se ga dogajala prav tam. Vendar pa za izvedbo investicije in njeno upravičenost kot programski direktor EPK ne morem odgovarjati, lahko le odkrito povem, da je to za EPK velika priložnost. Ni moja stvar, koliko stane zemljišče, koliko bo stala gradnja, kakšen bo model delovanja ustanove. Vem pa: če ne bo Maksa, ne bo niti ene nove investicije v času EPK, in s tem bi bili evropski fenomen, še Pécs bo dobil po koncu EPK novo kulturno četrt, že zdaj ima novo veliko koncertno dvorano; vse tamkajšnje naložbe so vredne 140 milijonov evrov.

Zdaj pa malce zavajate. Porurje je svojo najpomembnejšo naložbo, muzej Ruhr v Essnu, odprlo že 1. januarja 2008. Maribor pa je že dobil novo lutkovno gledališče, Karanteno, prenovljeni Vetrinjski dvor, prenavlja se del Pekarne. Ne drži torej, da Maribor ne bi dobil niti ene nove investicije.

To je res, vendar se v evropskih prestolnicah kulture običajno dela v smeri, da dobijo neko večjo zgodbo. Te pa Maribor še nima.

Tudi to ne drži povsem. Essen je poleg omenjenega muzeja dobil samo še prenovljeno sinagogo in novi muzej Folkwang, čigar gradnjo pa je financirala zasebna dobrodelna ustanova Alfried Krupp von Bohlen und Halbach-Stiftung. Potem pa se seznam "velikih zgodb" konča.

V Porurju mi je njihov direktor razložil, da so načrtno šli v EPK z manj naložbami. Zdaj sem slišal, da so bili zato v nemških medijih tudi ostro kritizirani. Seveda pa je tudi ta pristop možen - da uporabiš to, kar imaš.

Zakaj se je program EPK sploh pustil ujeti v zanko Maksa in s tem na neki način postal njegov talec?

To ni ustrezen pogled. Mi smo vzpostavili programski sklop Terminal, v katerem so projekti, ki predstavljajo hipotetično prihodnost. Ambicija je, da bi ga izpeljali celovito v relativno velikem multimedijskem centru. Seveda pa ga nismo vezali izključno na Maks, toda v leto 2012 bi bilo smiselno vstopiti z novo, prepoznavno zgodbo.

V najemni pogodbi za Maks je navedeni rok predaje šele 30. junij 2012. Že zdaj je torej jasno, da Maks najmanj pol leta ne bo mogel biti vključen v EPK.

Od tistih, ki bodo bedeli nad realizacijo, pričakujem, da se bodo natančno držali rokov. Po mojih informacijah je bilo dogovorjeno, da bo objekt funkcionalen do maja.

Zdaj je rok konec junija.

To me preseneča in me ne radosti. Če se bo odprtje prestavljalo, bo težko normalno oblikovati produkcijo. Verjetno bomo morali za tak primer predvideti druge scenarije.

S pogledom, da je Maks "ugrabil" EPK, se ne strinjate, vendar pa se ves čas govori samo o Maksu: iz vodstva EPK na primer ni bilo slišati javnih protestov, ker nova Umetnostna galerija še vedno nima niti gradbenega dovoljenja, ker je povsem negotovo nadaljevanje prenove Pekarne, tudi v Mariborski knjižnici so obupani, ker ne vedo, ali bodo dobili nove načrtovane prostore? Nisem edini, ki meni, da so te naložbe bistveno bolj prioritetne od Maksa, ki ga je sicer nekdo poimenoval "salon odličnosti".

Maks bo salon odličnosti v smislu kakovosti, ne snobizma. Takšni centri po svetu niso snobizem, temveč predstavljajo ambicioznost. In nikoli ni šlo brez sporov, tudi Centre Pompidou v Parizu je bil pospremljen s kritikami. S tem, ko sem podprl Maks, ne govorim, da galerija ni potrebna; vse omenjene naložbe so pomembne. Galerija je prioriteta že dolgo, poleg tega bi že zdavnaj morali načrtno ustvarjati fond zanjo. Ko so v Zagrebu gradili Muzej sodobne umetnosti, so deset let načrtno kupovali fond. Potrebujemo novo knjižnico, potrebujemo urejeno dravsko nabrežje in Pekarno. Toda osnovna investicijska logika je bila, da bo Maribor zanje črpal 90 milijonov evrov. Ali je to bilo realno, ne vem. Občina pravi, da jim država ne da denarja. Država pravi, da občina nima gradbenega dovoljenja. Jaz sem na tem področju laik, a dejstvo je, da zgodba ne gre v pravo smer. Toda kar zadeva EPK, je edino Maks tisti, ki ima še možnost, da bo vplival na njen program. Galerije leta 2012 zaradi vseh postopkov ne bo, ta rok je zamujen. Bo pa zame pozitivno že, če bo stala leta 2013, kajti bojim se, da se bodo preostale naložbe vlekle še bistveno dlje.

V minulih dveh letih se je za umetniške programe, ki naj bi med EPK doživeli svoj vrhunec, razdelilo že krepko čez 2,5 milijona evrov. Kako si pojasnjujete, da so najpomembnejše kulturne institucije iz tega vira načrpale zgolj bagatelne zneske oziroma se v projektu EPK sploh še ne pojavljajo: na primer Univerza v Mariboru, Pokrajinski Muzej, Muzej NO, Pokrajinski arhiv, Mariborska knjižnica, Univerzitetna knjižnica Maribor, SNG Maribor, Borštnikovo srečanje, Lutkovno gledališče Maribor?

Ne vem. Očitno je bilo premalo sodelovanja in skupne volje. Želim si, da bi te institucije čim bolj aktivno vključili v EPK.

Eden temeljnih elementov kandidature Maribora so bile tudi umetniške akademije, ki so zdaj že pretekla zgodba.

Nič več! Novi rektor bo ponovno zagnal projekt akademij, ki ima zdaj priložnost, da se ga umesti v kontekst Maksa.

Katere pa so osnovne konture programa, ki naj bi bil leta 2012 v Maksu? Ali že veste, koliko dogodkov bo produciral Pandur?

Pandur sebe ne namerava postavljati v prvi plan. O njem imamo neko predstavo, ki izvira iz njegovega obdobja v SNG Maribor, ko je bila njegova umetniška poetika tam dominantna. Vendar ni več star 26 let, zdaj ga dojemam kot človeka, ki vstopa v dialog in je del ekipe. Ta center ni mišljen kot prizorišče njegovih kreacij, čeprav si osebno želim, da bi tudi on delal v njem. Zakaj pa ne?

To torej ne bo "gledališče Tomaža Pandurja", kot je najprej obljubil Kangler?

Jaz mislim, da ne.

Prvi vtisi vseeno niso takšni. Ko je Pandur na predstavitvi programa našteval projekte in partnerje v Maksu in Terminalu, so bili to večinoma taki, s katerimi sam že sodeluje ali ima z njimi prijateljske stike.

Zelo kmalu bo podal izčiščeno programsko shemo in konkretna imena. Dejstvo je, da se bo tam lahko dogajal del Borštnikovega srečanja, da bo tam mladinsko svetovno prvenstvo v šahu, da bo tam lahko del projekta Dvanajst, v katerem bodo gostovali eminentni svetovni intelektualci in umetniki. Meni to govori, da bo to odprta hiša. Res pa je, da mora za uresničitev takšnih zgodb za njimi stati močan posameznik, ki gre včasih z glavo skozi zid. Ker ne vem, ali se je kaj pomembnega zgradilo brez isker. Ne Prešernov spomenik v Ljubljani ne Nebotičnik, ne vem natančno, kako je bilo s Cankarjevim domom...

Vendar so bili ti projekti izpeljani po drugačni proceduri kot Maks.

Gotovo korespondenčna seja mestnega sveta in odsotnost komuniciranja nista bili najbolj posrečeni. Če delamo z javnim denarjem, se moramo soočiti tudi s kritikami, ki navsezadnje pripomorejo k temu, da se stvar izboljša. Druga faza, ko se je Maks spet znašel na seji mestnega sveta, je bila mnogo bolj ustrezna.

No, v tej javni razpravi je bilo mogoče slišati marsikatero opozorilo, zaradi katerega nas je Maksa lahko upravičeno nekoliko strah. Če govorimo samo o letnih stroških lastništva objekta, ki bodo med pet in šest milijoni evrov, ali pa o napovedi, da naj bi se letno prodalo 58.000 vstopnic, večino po ceni 25 evrov. To je v Mariboru iluzorna napoved, saj je tukaj zakoreninjena folklora, da je kultura nekaj, kar je zastonj. V mestu kupujejo vstopnice samo tisti, ki nikogar ne poznajo in nimajo zvez, "nekdo" je zgolj tisti, ki pride noter brezplačno, po možnosti z VIP-karto. Ta mestna elita v Maksu ne bo kupovala vstopnic.

Verjamem, da je Maks smiseln in rentabilen, čeprav mogoče ne na način, kot je zapisano v študiji. Glede na to, da je Maks zdaj potrjen, se bo njegov celotni koncept skozi proces še dograjeval in našel se bo tudi poslovni model, ki bo deloval. Mislim, da bo tukaj potrebna kombinacija klasične kulturne ponudbe in kongresne dejavnosti, morda tudi povezovanje s kulturnim turizmom in izobraževalnimi dejavnostmi. Maks bo znamenitost mesta in si ga bo veliko ljudi prišlo ogledat. Saj se tudi zdaj avtobusi iz vse Slovenije vozijo v Ljubljano: v Dramo, Cankarjev dom... Dvorane v Stožicah ne polnijo le Ljubljančani, temveč tudi ljudje od drugod.

Problem finančne konstrukcije Stožic ta čas zamegljujejo polne tribune. Toda ta zgodba bo spet aktualna, ko bo evforija minila in dvorana ne bo več razprodana.

Zato pa se mora pravočasno vzpostaviti program vodenja, iz katerega bo jasno, kaj se bo v Maksu delalo leta 2014, 2015... EPK lahko to zgodbo iniciira in poskrbi za njeno prepoznavnost. Maks lahko pokriva občinstvo v radiju 200 kilometrov. Ne vem, zakaj nekdo iz Gradca ne bi prišel v Maribor poslušat pogovora z Davidom Lynchem. Maksov kulturno-menedžerski model bi bil lahko zgled, kako naj se stvari uredijo na ravni celotnega javnega sektorja. Če pa bo živel samo od dvanajstin države, Maks ne bo zgodba o uspehu.

Ali se vam kot programskemu direktorju ne zdi sporno, da je predsednik programskega sveta Pandur hkrati tudi vodja programskega sklopa, v okviru katerega se mu kot producentu sofinancira njegove umetniške projekte?

Pandur trenutno ni producent, temveč idejni kreator Maksa, ki stvar vodi z najboljšimi nameni. V Sloveniji je težko doseči, da so v organih odločanja ljudje, ki ne sodelujejo v nobenem projektu; staviti moramo na osnovno etiko. In ko bo zadeva formalizirana, verjetno bo Maks javni zavod, bo moralo priti do neke jasne logike. Želim si, da bi bile razmere čiste. A v Mariboru tudi doslej za nekatere ni bilo sporno, da je bil lahko isti človek (Vladimir Rukavina, op. p.) hkrati vršilec dolžnosti generalnega direktorja EPK in direktor Narodnega doma Maribor, ki je načrtno črpal denar iz vira EPK.

Če omenjate Rukavino; prav zaradi nedokončane vodstvene strukture so po naših informacijah v njej navzoča številna trenja. Ne kaže, da bi se napetosti v kratkem odpravile, celo poglobiti se utegnejo. Na programskem svetu EPK se utegne v petek (pogovor je potekal v sredo, op. p.) zgoditi, da Rukavina ne bo dobil pozitivnega mnenja.

Uprava EPK deluje nemoteno in odločitve sprejemamo v normalnem vzdušju. Želim pa si nekoga, ki se bo pri EPK v polni meri angažiral, kajti dela je veliko. Upam, da se bodo razmere v kratkem stabilizirale. Rukavini sem rekel, da ga lahko vidim na tem položaju, enako kot tudi protikandidata Igorja Teršarja. Ne vidim pa možnosti, da bi bil hkrati direktor Narodnega doma in zavoda Maribor 2012. Biti direktor dveh tako velikih inštitucij je mogoče samo v Mariboru. (Smeh.)

Ali je to nekakšen ultimat? Bi odstopili, če bi bil Rukavina v dvojni funkciji?

Ne, jaz nikoli ne odstopam. Bil sem šahist in vem, da je pozicija enkrat boljša, drugič slabša, a zmeraj jo je treba razrešiti. Menim, da ta možnost, ki jo omenjate, sploh ne obstaja, preveč vpletenih inteligentnih ljudi se zaveda, da to ni mogoče. Najmanj, kar bi od Rukavine pričakoval, je zato, da pred imenovanjem poda eksplicitni odgovor na vprašanje, ali bo vztrajal pri dvojnem direktorovanju. Nezaupanja je bilo dovolj.

Pred dnevi ste sestavili akademijo EPK, v kateri so Dubravka Tomšič Srebotnjak, Milena Zupančič, Mladen Dolar, Tomaž Šalamun, Matjaž Kmecl, Drago Jančar, Andrej Brvar, Igor Grdina in Oskar Kogoj. Čeprav bo to bolj nekakšen častni, protokolarni organ, zatrjujete, da bo ta intelektualni gremij aktivno sooblikoval program EPK.

Res je, podajal bo svoje zamisli, kritike, dajal bo tudi težo avtonomiji programa.

Če je to res, potem ne razumem, zakaj v akademijo niste povabili največje še živeče enciklopedije zgodovine Maribora in njegove kulture, osebo, ki je najbolj zaslužna za izgradnjo najpomembnejšega kulturno-izobraževalnega objekta v zadnjih 30 letih v Mariboru, univerzitetno knjižnico...

Dr. Bruna Hartmana.

Tako je, avtorja skoraj tisoč strani debele monografije Kultura v Mariboru. Nihče ga ni niti vprašal, ali bi bil pripravljen postati član akademije.

Nabor akademije sem naredil skupaj s Tomažem Pandurjem in lahko bi vanjo vključili še marsikoga iz vse države, saj je EPK zgodba nacionalnega pomena.

Tudi dr. Hartman je osebnost nacionalnega pomena.

Absolutno je, ampak vsak izbor je arbitraren. Z dr. Hartmanom bom še stopil v stik in ga prosil za njegove predloge, saj je izjemno dragocen za to mesto. Verjamem, da bo delovni skupini povedal marsikaj, česar še ne vedo.

Med intervjujem mi nenehno zvoni mobilni telefon zaradi novice, da je policija ponovno kazensko ovadila župana Franca Kanglerja. Vi ste ga večkrat hvalili, ker je za EPK zastavil svojo politično in osebno integriteto. Ima Kangler sploh še kaj integritete, še posebno če upoštevamo kontekst zakona o integriteti in preprečevanju korupcije?

Župan Kangler ni bil obsojen za nobeno dejanje. O ovadbah bomo lahko sodili, ko bodo procesi končani. Tako jaz gledam na to. Kar se tiče EPK, je dejstvo, da stoji za to zgodbo in ji daje polno podporo - na svoj način. In brez njegove podpore EPK v Mariboru ne bi bilo.

Bodimo realni. Županstvo je bistveno soodgovorno, da je ta projekt od leta 2007 do lani životaril.

Seveda je župan za to objektivno soodgovoren. A se moramo vprašati, kdo so ljudje, ki so se ob njem ukvarjali s tem projektom. Župan v teh primerih daje samo načelno podporo. Ne spomnim se, da bi bil kdaj uradno ali javno predstavljen historiat EPK.

Mediji ga pišemo sproti.

Zanimivo bi ga bilo videti v celoti in ga zložiti v mozaik. Mogoče ima ta zgodba tudi neko svojo logiko. Zame je pomembno, da imam do tega določeno distanco.

Pa se vam ne zdi, da s hvaljenjem integritete politika Kanglerjevega kova ne ogrožate malo tudi lastnega ugleda?

Integriteto mu pripisujem v kontekstu sedanjega stanja. Kako bo kdo od nas zaradi tega videti čez deset let, pa ne vemo. Spomnimo se Tarasa Kermaunerja, ki je v svojem življenju večkrat spremenil svoja stališča. A je zmeraj iskreno mislil in je bil potem na koncu velikokrat razočaran nad nekom. Upam predvsem, da bom lahko na koncu zgodbe o EPK rekel samemu sebi, da sem upravičil izkazano zaupanje. In da nisem izpadel nikogaršnji klovn.

osebna izkaznica

Rojen leta 1974 v Mariboru, kamor se je zdaj vrnil po skoraj dveh desetletjih, ki jih je preživel v Ljubljani.

V mladosti uspešen šahist, tudi član mladinske šahovske reprezentance. Taktične spretnosti in sposobnost strateškega načrtovanja mu pridejo prav tudi pozneje v življenju.

Že med študijem primerjalne književnosti je začel v okviru Študentske založbe urejati zbirko Beletrina, ki se je sčasoma vzpostavila kot ena osrednjih leposlovnih zbirk pri nas.

Napisal je tri knjige esejev, v katerih tematizira predvsem različna literarna vprašanja.

Dobitnik več literarnih nagrad in priznanj, med drugimi je leta 1998 dobil Stritarjevo nagrado za mlado kritiško pero in leta 2003 nagrado za najboljši knjižni prvenec.

Član nacionalnega sveta za kulturo.

Mariborska Pekarna vabi na pohod v pohorske gozdove - Večer, 07.01.2011

2011-01-10T11:34:00.001+01:00

Mariborska Pekarna vabi na pohod v pohorske gozdove

Jutrišnjo obletnico zadnjega boja Pohorskega bataljona bo počastila tudi mariborska Pekarna. Ker "ni drugega sveta kot tistega, ki ga izoblikujemo in izborimo z lastnimi telesi in dejanji", se bo začasni sekretariat za praktične družabnosti in kondicijo zgodovinskega spomina v soboto podal v pohorske gozdove. "Ni drugih bogov kot tistih, ki jim predajamo svoje prepričanje in odločnost. Ni druge revolucionarnosti kot tiste, ki nas druži in spreminja v eno(vito)st," so zapisali na svoje povabilo vsem, da "z odločnim korakom počastimo voljo do spreminjanja sveta in zaveze k vztrajanju do konca."

Dragica Korade

Igor, bodi tukaj zdaj - Mladina, št.50 / december 2010

2010-12-29T13:46:00.005+01:00

Igor, bodi tukaj zdaj
Šestdeset let Igorja Vidmarja, botra slovenskega punka

foto: Igor Andjelić

O Igorju Vidmarju je bilo napisanega že veliko, a slovenska javnost ga pozna predvsem kot prvega ideologa punka v Sloveniji, tistega, ki je še v t. i. svinčenih časih kljuboval vsem nepravilnostim tedanje družbene ureditve. To je razbrati iz njegovih bridkih političnih komentarjev iz rosnih let Radia Študent, kjer je v začetku sedemdesetih začel javno aktivistično pot. V dolgih letih javnega delovanja se je boril za pravičnost in za to uporabljal različna sredstva: provokativne politične komentarje, udeležbo na poletni korčulski novolevičarski šoli, ki ga je stala članstvo v tedanji ZK, kmalu zatem pa je, ker je bil velik oboževalec zahodnega underground stripa, uredil tudi prvi stripovski album na Slovenskem, Magno Purgo. S tem se je začela njegova obsedenost z alternativno kulturo, ki je s pojavom skupine Buldožer prvič pokazala družbenopolitični naboj popularne glasbe. A za takrat še dolgolasega Vidmarja se je veliki vdor v svet popularne glasbe zgodil nekaj let kasneje, z legendarnim nastopom Pankrtov na moščanski gimnaziji. Takrat se je vse spremenilo - Vidmarjevi lasje so se postopoma krajšali, v punku pa je našel novo sredstvo za izražanje kolektivnega nezadovoljstva slovenske mladine in postal ena izmed najvidnejših osebnosti ljubljanske punkovske in alternativne scene. V začetku osemdesetih let je skupaj s somišljeniki zagnal festival Novi rock, ki je dve desetletji podpiral alternativno rockovsko ustvarjalnost v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, organiziral veliko koncertov tujih glasbenikov in se v poosamosvojitvenem času aktivno in posredno lotil politike - leta 1996 je celo kandidiral na listi Peršakovih Demokratov. V poosamosvojitvenih letih, ko je že veljal za sivo eminenco slovenskega koncertnega dogajanja, ga je občinstvo spremljalo tudi kot rednega komentatorja političnega dogajanja na nacionalni televiziji.

Vaša poklicna pot se je začela že v študentskih letih, ko ste delali v politični redakciji Radia Študent. Kakšna je bila klima na RŠ v začetku sedemdesetih let oziroma v začetkih delovanja tega radia?

> Reciva raje delovna in aktivistična pot, saj nisem poklicni novinar. Klime ni bilo, samo centralna kurjava in poleti odprta okna. Ekipa je bila precej bizarna: v oseki prvega študentskega gibanja smo se tam poleg ustanoviteljev RŠ in protagonistov leta 1968 znašli tudi nadobudni novinci, sam sem takrat še študiral ekonomijo, v aparatu RŠ pa je bilo še nekaj kazensko premeščenih iz študentskega servisa in seveda partijskih »kontrolorjev«, pa tudi huda ekipa glasbenih pionirjev - Bulič, Sušnik, Kislih, Pirc, kasnejši stebri Vala 202 -, s katero smo se »politiki« malo pričkali, malo pa igrali tarok. Da epohalnega dua Ovsec-Paternoster ne omenjam, ali pa Lotriča ... skratka, izjemno spodbudno, odtrgano ustvarjalno in pluralno. Pa še ŠKUC je bil sosed v isti kleti, najprej z ustanovitelji: Zornom - prav tem, ki je sedaj Janšev kulturni ideolog, pa Deklevo, Slodnjakom, nato Hanžkom, Štrajnom, Ogorevcem, Mlakarjem, Tajo Vidmar.

Že v tistem času ste bili družbenopolitično angažirani - študentska gibanja in boj za pravičnost so vam bili očitno pisani na kožo, zaradi česar ste imeli pogosto težave s komunistično oblastjo. Kakšen je bil vaš odnos do tedanje oblasti (navsezadnje ste bili član partije)?

> Ne pretiravajva s klišeji, kakršen je boj za pravičnost; ta »boj« je bil skupaj z »družbenopolitično angažiranostjo« v prejšnjem režimu fraza oblastnikov, del vladajoče ideologije, ki smo ga sicer kdaj uporabljali za krinko, a smo ga razumeli in prakticirali drugače. Meni je šlo kot novinarju Radia Študent predvsem za razkrivanje prepada med ideologijo in stvarnostjo, med »besedami in dejanji«, nisem soglašal z normalnim, splošno veljavnim »dvomišljenjem«: saj vemo, da ni ne prav ne pravično, a se vseeno delamo, da je vse v redu. Pa sem kdaj tudi prijel sistem za besedo. Iz tega so izhajale moje »težave s komunistično oblastjo«. Je pa tudi res, da so bile »socialne razlike«, torej deficit socialne pravičnosti, tedaj objektivno manjše; demokratični deficit pa seveda večji. A glej ga vraga, ta obstaja še sedaj, pa veča se, tudi v EU nasploh. S krizo, z javno sanacijo bank, z novo socializacijo izgub in s privatizacijo dobičkov se dramatično zaostruje, demokracija postaja (evro)oligarhija. A pri nas vendarle manj kot na Irskem, tudi zato, ker je vsaj še nekaj bank v javni lasti.

Vrniva se v sedemdeseta - leta 1974 so vas izključili iz partije. Zakaj?

> Zame ni bila Partija, vstopil sem v Zvezo komunistov, ki je leta 1958 sprejela nov, precej neboljševiški program, kjer je med drugim pisalo, da »nič ni tako svetega, da ne bi moglo biti kritizirano,« ali nekaj takega. To je bolj demokratično kot praksa Janševe SDS. Ampak ob obračunu s svojimi in z akademskimi liberalci je ZK spet postala Partija, in ko je zvezni vrh sprejel avtoritaren sklep, da člani ne smejo na korčulsko filozofsko šolo, kamor smo prej nemoteno hodili, sem ravnal kot član ZK in bil izključen. A šele po kar korektni, četudi le formalni proceduri.

Še preden ste se začeli ukvarjati s popularno glasbo, ste bili velik ljubitelj tujega underground stripa. Uredili in izdali ste celo prvi slovenski stripovski album - Magno Purgo Kostje Gatnika. Kaj ste videli v stripu? Kdaj ste (po stripu) začutili močan družbenoaktivistični naboj popularne glasbe?

> Ameriški underground strip, s katerim me je seznanil Kostja, je bil kot del celotne kontrakulturne scene šestdesetih let po definiciji kritičen, subverziven. Sicer sem najprej bral Plavi vjesnik, akcijske stripe, vestern, pa tudi Mustra, a ko sem enkrat videl Crumba, Sheltona, Freak Brotherse, sem na tisto pa na Zagorje in druge italijanske kavboje, Jeklene pesti, Prince Valiante ipd., pozabil. Kritika komercialne, »meščanske« pop kulture, ki je prevladovala tudi v jugoslovanskem socializmu, se mi je zdela nujen del kritičnega odnosa do družbe nasploh. Nisem bil proti stripu kot takemu, ampak za alternativo, možnost izbire: če je že na voljo vsakršen »zahodni« treš, naj bo na voljo tudi »zahodna« alternativa, kritika; to je bil seveda zastavek za našo lastno kritično stripovsko avtonomijo, alternativo, pluralizem, če hočete. Z današnjega vidika nič posebnega. Podobno zgodbo sem prepoznal v Buldožerjih - prvem jugoslovanskem »drugačnem«, ironičnem, anarhoidno nespoštljivem bendu, in v Breclju, njegovih besedili, Paradi itd.

Slovenska (in tuja) javnost pa vas vendarle pozna predvsem kot prvega ideologa punka v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Kateri dogodek je presodno vplival na vaše razmerje s punkom?

> Najbrž ste mislili na »usoden« ali »odločilen« dogodek; a to je spet ta pop logika enkratnega »eventa«, razodetja, razsvetljenja. Pa ni bil en sam dogodek, ampak veriga. Nisem bil ideolog za celotno Jugoslavijo, če že sprejmem ta izraz, s katerim so me hoteli še posebej na jugu etiketirati, očrniti. In drznem si misliti, da tudi ni šlo za kako moje razmerje s punkom, poslovno ali zasebno, ampak da sem bil vendarle znotraj te zgodbe.
Glede verige dogodkov pa takole: pomembna je bila izkušnja zatrtja, nemožnosti samostojne študentske organizacije, oblastniška čistka mojih profesorjev na FSPN, krivična izključitev iz RŠ in totalno arbitrarna ter avtoritarna kršitev programa ZK, ki si jo je privoščil vrh, pa efekt skupine Buldožer in tudi Šifrerjevo vrtenje skupine Sex Pistols na Valu 202. Če pa že potrebujemo »event«, je bil to seveda prvi koncert Pankrtov in potem moja recenzija tega v Stopu.

Kako danes, z več kot tridesetletno distanco, gledate na te dogodke? Mislite, da je tedanja oblastna represija pripomogla k razcvetu punka in novih družbenih gibanj, ki so po svoje pripeljala do razkroja nekdanje skupne države?

> Z distance tridesetih let gledam na dogodke z distanco. Sicer se zdi, da so časi spet »punkerski«, a so razlike velike. Zgodovina pa se ponavlja le kot farsa ali tragedija.
Tedanja represija oblasti pa je bila posledica razcveta punka, ne pa njegov vzrok; takisto nova družbena gibanja. In direktne zveze med punkom in razkrojem nekdanje skupne države seveda tudi ni, posredna pač; o tem je dosti najti v zborniku Punk je bil prej in drugje. Konec koncev je punk nastal v času sicer navideznega, pa vendar vrhunca nekdanjega sistema, šefa -Tito in Kardelj - sta bila živa, živelo se je dobro, bil je čas »potrošniških svinčenih let«, Bulič je hodil na odlične tuje koncerte, Domicelj v Trst na kavo ...
Bolj neposredna je zveza med Laibachom in simbolnim razkrojem sistema s sesutjem Titove štafete s »plakatno afero« leta 1987. Državo pa so potem poleg družbenih protislovij raznesli nacionalizmi, z delno izjemo slovenskega, bolj ko ne obrambnega patriotizma.

V tistem času ste dvakrat končali v zaporu - spet zaradi precej banalnih in od tedanje oblasti nerazumljenih dogodkov (broška NAZIPUNKS FUCK OFF s prekrižanim kljukastim križem ter predvajanje priredbe nemške himne v izvedbi Nico). Lahko rečemo, da ste takrat namerno izzivali oblast, in zakaj?

> Seveda lahko rečete, kar hočete, saj za to smo se pa borili, a ne? No, jaz pa rečem, da sem z ZNAČKO »NPFO« samo dosledno izvajal svoje človekove pravice do svobode izražanja, prosto po helsinški listini o človekovih pravicah, ki jo je že kmalu po letu 1977 podpisala tudi Jugoslavija. Torej nisem za nošenje te značke potreboval nobenega posebnega razloga. Je pa provokacija le bila, ampak name s strani Jonasa Ž., ki je bil zraven in je podvomil o mojem pogumu. Kot partizanski sin sem bil že na tem, da značke ne nosim v mestu besed »naredite mi to deželo spet nemško« in v templju Kulture, mariborskem SNG in na Borštniku.
Pa sem jo dal spet gor, ker če je v državi, ki je nastala iz antifašizma, nošenje antinacistične značke izzivanje in prekršek, potem je s to državo nekaj zelo narobe, se vam ne zdi? Seveda je to vedela tudi sodnica, če ne drugače iz pritožbe, ki sva jo sestavila skupaj z odvetnikom Dragom Demšarjem, ampak očitno se ji zadeva ni zdela dovolj banalna, da bi me obsodila le na denarno kazen.
Zgodba z »naci himno«, v resnici melanholično verzijo nemške himne Das Lied der Deutschen, pa je bila bolj zapletena, saj iste finte pač nisem hotel ponavljati. Zato sem si omislil samozaščitni preizkus budnosti državljanov 13. maja 1983, občane sem jasno opozoril na to, a sodnica spet ni razumela banalnosti zadeve. Pa je učinkovalo kot zapoznela kunderovska šala.

Veljate za sivo eminenco koncertnega dogajanja v Sloveniji. Podprli ste zajetno število slovenskih punk skupin (oddaja Rock Fronta na RŠ, pisanje za različne slovenske medije), med drugim pa ste »zagnali« tudi prvi alter rock festival pri nas - Novi rock. Kako je Novi rock vplival na dojemanje popularne kulture v širšem jugoslovanskem prostoru?

> Morda je NR vplival z rockovskim jugointernacionalizmom, gosti so bili iz vseh republik, a to je bilo tedaj tako ali tako nekaj najbolj normalnega. NR je največ vplival v Sloveniji s prvo rockovsko »zasedbo« elitnih Križank pa z množičnostjo obiska in seveda s prenosi za vso Slovenijo po tedaj zelo odprtem glasbenem programu Radia Ljubljana Mojmirja Sepeta, Marka Muniha in Janeza Martinca. Sicer pa glede NR priporočam odlično knjigo Igorja Bašina.

Danes Novega rocka ni več, imamo pa Klubski maraton RŠ, ki skrbi za predstavitev novih slovenskih glasbenih sil. Kako doživljate Klubski maraton?

> KM je uspelo nadaljevanje NR z drugačnimi sredstvi in v drugačnem, težavnejšem okolju. Čestitam RŠ za 10-letnico KM, ki ima tudi dobro družbo vrste podobnih festivalov - No Border Jam, Garage Explosion, Jurjevo je, Njoki, če naštejem le nekatere, pa tudi izjemno žive scene neodvisnih založb in njihovih festov - prav te dni festival God Bless This Mess, pa projekt Rokerji pojejo pesnike mariborskega Subkulturnega azila, pa Cheap Tunes, Kapa, Bum Records v Kranju itd. - sama pomembna, a za širšo slovensko javnost nova imena, delno tudi za Mladino.

Kaj naj bi vplivalo na razvoj teh novih neodvisnih založb in njihovih varovancev?

> Na to bi najbolje odgovorile one same. Sam bi ugibal, da bi jim najbrž koristilo nekaj lokalno-državnih subvencij in še bolj agencija za mednarodno promocijo, SLO Music Export Office, kakršne imajo že skoraj vse evropske države! Kajti naših mednarodno zanimivih bendov je cela vrsta, mnogi so se že sami prebili, in to v nelojalni konkurenci, kajti bendom drugih držav pomagajo njihove države! Pa tudi več kakovostne medijske pozornosti si marsikateri bend že davno zasluži.

Organizirali ste nešteto koncertov tujih, večinoma alternativnih glasbenikov v Sloveniji, kar je v osemdesetih letih (in v prvi polovici devetdesetih let) postavilo Ljubljano ob rob velikim koncertnim metropolam. Kakšna je bila razlika med organizacijo koncertov takrat in danes? Bo Ljubljana (po svežih infrastrukturnih pridobitvah) znova vpisana na evropski koncertni zemljevid - enakopravno z drugimi prestolnicami?

> Takrat razlike med organizacijo koncertov ni bilo, danes pa je razlika glede na takrat v tem, da so razmere kljub Stožicam in Kinu Šiška za neodvisne koncertne promotorje težje, ker je velik pritisk ameriških koncertnih multinacionalk, pa tudi »džabest« ne najbolj lojalne konkurence ipd. Multinacionalke kupujejo cele turneje, 10 do 15 koncertov za »vzhodno Evropo«, in jih potem prodajajo naprej ali prepuščajo svojim lokalnim ali regionalnim - predvsem avstrijskim - podizvajalcem, kakršen je bil v primeru Cohenovega nastopa. Tu pa je še konkurenca bližnjega Zagreba, ki ima večjo Areno in več publike ter nižje avtorske pravice - te konkurence posebej v prvi polovici devetdesetih let skoraj ni bilo. Pa sedaj še problem ekonomičnosti Stožic ... S Kinom Šiška se vpis na evropski koncertni zemljevid že dogaja, s Stožicami se je začelo kar dobro, a bo prihodnje leto odločilno. Težko bo, zaradi krize in zaradi bližnje tuje konkurence. Arena ima možnost, stadion pa bo verjetno koncertno precej sameval.

Koliko je vaše zavzemanje za resno obravnavo popularne glasbe vplivalo na današnje razmere v medijih? Kako bi označili današnjo obravnavo popularne glasbe v slovenskih medijih (ukinitev revije Muska, ki je znova zaživela na spletu, RTV SLO, številne radijske postaje)?

> Če bi menil, da imam kak resen vpliv, bi moral skrušeno ugotoviti, da je bilo, sodeč po rezultatih, moje zavzemanje neuspešno v vladajočih medijih, na državni ravni pa je bilo celo katastrofalno: ukinitev glasbenih oddaj na TV, poplava glasbenega enoumja in cenzure »glasne« moteče glasbe na množici zasebnih radijskih postaj, ki jih, kot slišim, niti novi zakon o medijih ne bo poskusil pluralizirati, združiti ipd. Pa večna večina klasičnih glasbenikov v ekspertnih skupinah za glasbo na ministrstvu za kulturo, kjer delijo subvencije, pod levimi in desnimi ministricami ...
Glasbeni tisk je v krizi, morala se je posloviti Muska pa zasebna revija RSQ itd. Danes je popularna glasba v resnih in neresnih medijih umeščena v predal lahke zabave, razvedrila, komerciale. »Resna« alternativna, avtorska popularna glasba klubov in neodvisnih založb pa je marginalizirana, neopažena. Ampak na srečo so tu še splet pa mreža klubov, neodvisnih založb, RŠ in MARŠ, pa tudi oddaja Drugi val, poteka projekt snemanja novih bendov Imamo dobro glasbo Vala 202, ki je lani navrgel zame enega najboljših punk tekstov zadnjega časa, skladbo Buldogov Kolk rabš itd.
Eppur si muove.

In kakšno je vaše mnenje o debaklu referenduma o RTV SLO?

> Ni me presenetil; sam referendum je bil perverzen, ne le zaradi 4 milijonov stran vrženih evrov, predvsem zato, ker so ga »v obrambo samostojnosti« in »netržnosti« RTV zahtevali točno tisti »re-setovalci«, ki so RTV pred petimi leti z novim zakonom info-politično olastninili, njihovi ljudje pa so jo še bolj nabili z reklamami in s TV-prodajo. Razdrobili so moči s tretjim programom, zafračkali del dohodkov od prodaje satelitov za čudne nadaljevanke, da o »tajkunskih« plačah in odpravninah (aha, neizplačanih) sploh ne govorimo.
In da ne govorimo o dragem najemu dveh poklicnih zavajalcev javnosti, da ne rečem lažnivcev in demagogov s Pop TV oziroma iz Sveta na Kanalu A - Slaka in Travna! Pretiravam? Pazite - slednji je nedavno direktno razglasil »skorajšnji propad NLB«! Referendum s 14,6-odstotno udeležbo je nelegitimen, čeprav legalen; mimogrede, zakon o referendumu bi morali že davno spremeniti tako, da bi veljal le v primeru prepričljive, recimo večinske udeležbe volivcev. Tako bi bil referendum le varovalka pred resnično protiljudskimi zakoni.
Je pa ironija, da bo sedaj veljal stari zakon, ki omogoča politiki večji vpliv na RTV, kot bi ga novi zakon.

Gustafhits - Radio Študent, 26.12.2010

2010-12-27T11:04:00.001+01:00

RAZLIČNI IZVAJALCI: Gustaf Hits 010 (KC Pekarna, 2010) (100 bralcev)
Nedelja, 26. 12. 2010
Uroš Badovinac

V tokratni oddaji predstavljamo Gustaf Hits 010, pred kratkim izdano prvo kompilacijo bendov, ki ustvarjajo in se združujejo v znanem pekarniškem klubu v Mariboru. Kompilacija skuša predstaviti prerez trenutno delujočih in ustvarjajočih večinsko lokalnih zasedb, hkrati pa ponuditi platformo za razvoj in predstavljanje prepotrebne nadaljne neodvisne produkcije.

RADIO ŠTUDENT

RAZŠIRJAMO OBZORJA

nedelja, 26. december 2010 ob 15.00

avizzo: Razširjamo obzorja

RAZLIČNI IZVAJALCI: Gustaf Hits 010 (KC Pekarna, 2010)

V današnji oddaji Razširjamo obzorja vam predstavljamo še svežo, uradno pred dobrim tednom izdano in s koncetom predstavljeno kompilacijo »Gustaf Hits 010«. Že na podlagi njenega imena lahko takoj ugotovimo, kam locirati lokacijo njenega nastanka. Gre seveda za mariborski klub Gustaf, ki deluje v okviru kulturnega centra Pekarna. Večinoma vsi posnetki za kompilacijo so nastali prav v tem klubu oziroma njegovi domači dvorani, posneti pa so bili v živo, večinoma v nekaj poskusih. Gustaf namreč združuje glasbene skupine in jim nudi vadbeni prostor, zato se v njegovi notranjosti precej lažje rojevajo nove ideje in projekti. Z izdajo kompilacije pa je bil storjen še korak dlje, saj je bil s tem ponujen medij za predstavljanje zanimive in še neslišane glasbe. »Gustav Hits 010« je tako možno zastonj potegniti s spleta na naslovu gustafhits.bandcamp.com, obstaja pa tudi v fizični obliki.

Na kompilaciji se predstavlja sedem skupin oziroma projektov. To so Coma Stereo, Nina Bulatovix (nina bulatović), Sportbilly Krši Embargo, Vortex Magnolia, Helika, Dinozaver in Trak47. Pri v večini gre torej za nove skupine, zamisli in projekte, ki so do sedaj predstavili le kakšen demo posnetek, se pojavili na kompilaciji ali pa samoizdali svojo glasbo kar na spletu. Razen Coma Stereo imamo tako opraviti z novimi in širni nepovršinski publiki manj znanimi skupinami. Zato se bomo v današnji oddaji posvetili njihovemu delovanju in glasbi, prav tako pa bomo skušali izdajo kompilacije umestiti v celotno dogajanje mariborske scene.

Na kompilaciji, ki je bila posneta septembra 2010, njena dolžina pa traja uro in sedem minut, je devetnajst komadov, mi jih bomo zaradi časovne omejitve zavrteli dvanajst.

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 04 Tiso-ì mest.mp3

Tole so bili Coma Stereo s komadom »Tisoč mest«. Gre za najbolj znan in že dodobra uveljavljen bend na kompilaciji. Med drugim so nastopili tudi na turneji Klubskega maratona Radia Študent pred tremi leti. Do sedaj so izdali že dva albuma, najprej leta 2007 »Binary Endings«, nato pa še lani »Transgalaktiko«. Pripravljajo pa že tretjega, ki naj bi ga začeli snemati julija prihodnje leto. V svoji glasbi se skupina podaja v širine vesolja ter preko instrumentalnih izvedb svojih komadov išče prostrana sozvočja, v katera vedno bolj vpleta tudi vokal. Pesem, ki smo jo pravkar slišali, je ena od treh novih, še neizdanih in na kompilaciji prvič predstavljenih. Na podlagi slišanega bi lahko ocenili, da skupina rahlo spreminja svoj že precej neklišejski post-rockovski zvok ter se premika v rockersko instrumentalnost, mestoma progresivnostno usmerjeno.

Poslušajmo sedaj še en njihov komad, to bo »Bogomila«.

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 12 Bogomila.mp3

S skupino Coma Stereo pa je povezan tudi Dinozaver. Za tem imenom se namreč skriva Domen Repnik, sicer bobnar skupine, ki pa se tokrat predstavlja s samostojnim projektom, s katerim je pred kratkim splavil tudi samostojno izdajo. Gre za konec novembra tega leta izdane posnetke, ki jih je ponudil v zastonjski dolpoteg. Na albumu je enajst pesmi, iz katerih odzvanja trendovski IDM elektro zvok, ki v sebi združuje vplive LCD Soundsystem in post punk estetike. Celotno glasbo pa ustvarja s pomočjo miške, podloge za miško in tipkovnice. Na vrsti sta njegova komada »Astro Komando« in »Walter«.

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 05 Walter.mp3

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 11 Banana power.mp3

Pozdravljeni nazaj v oddaji Razširjami obzorja, v kateri danes predstavljamo mariborsko kompilacijo z rahlo ironičnim naslovom »Gustav Hits 010«. Na njej se predstavljajo v klubu Gustaf zbrani in delujoči bendi, ki ustvarjajo nepovršinsko glasbo, pa najsi bo to eksperimentalna glasba, hrup, elektro, indie rock, atmosferični rock ali dub reggae. Kompilacija je prva in pomeni nek začetek predstavljanja ustvarjalnega proces bendov in projektov, delujočih v mariborskem klubu Gustaf v Pekarni. Kot taka igra pomembno vlogo, saj s svojim obstojem zaokroža novo nastajajočo lokalno sceno.

Bendi slednje kljub temu, da so se že predstavili na koncertih in izdali nekaj svojih posnetkov, vseeno težje prodrejo do potencialnih poslušalk in poslušalcev. Klub Gustaf kot del mariborske Pekarne pa ima na nepovršinski in neodvisni domači sceni neko ustvarjeno prepoznavnost in legitimnost, tako da s tem nudi precej večje možnosti odpiranja dodatnega prostora za predstavljanje novovznikle, samostojne in nenakupovalne glasbe. Poleg tega pa služi tudi kot nadvse domač in pripraven prostor za bendovske vaje ter presečišče za spoznavanje somišljenikov. Kompilacija »Gustaf Hits 010« pa predstavljaa še en dobrodošel element, to je dokumentiranje trenutnih glasbenih tokov ter s tem negovanje in utrjevanje scene ter njenih korenin. Kaj velikokrat se namreč zgodi, da določene ustvarjalne in zanimive glasbene scene preživijo, pod narekovaji seveda, le v ustnem izročilu. Gustaf in njegova ekipa pa z izdajo kompilacije »Gustaf Hits 010« ter njeno idejo obljubljajo začetek ustvarjalnega procesa, ki bo skušal vsakoletno zaobjeti lokalno glasbeno-ustvarjalno in kulturno udejstvovanje. S tem pa se postavlja ob bok še delujočim kulturnim naprezanjem že ustaljenega Front Rocka. Ta je izšel iz razmer živahno delujočih osemdesetih let prejšnjega stoletja, nato pa neodvisnim in površju nezanimivim izvajalcem ponudil platformo za izdaje nosilcev zvoka v živahnih devetdesetih.

Poslušajmo sedaj še en projekt iz kompilacije »Gustaf Hits 010«. Trak47 je projekt eksperimentalnega značaja, za katerem poleg Andreja Hrvatina in Gregorja Kosija občasni stoji še vrsta drugih ljudi. Prisotni pri projektu pri ustvarjanju zvoka uporabljajo tolkala, pihala, različna zvočila, računalnik in ostale bolj ali manj nekonvencionalne inštrumente. Na kompilaciji najdemo tri komade tega projekta, ki v presledkih živi že malo manj kot dve leti, vsi pa so dobili naslov po dolžini svojega trajanja.

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 19 5-49.mp3

Malo prej omenjeni Gregor Kosi, ki sicer stoji za celotno zasnovo kompilacije, poznan pa je tudi kot pesnik, ustvarjalec, aktivist in direktor zavoda Pekarna, je delujoč tudi v bendu Nina Bulatovix. Gre za bend oziroma projekt, ki si je svoje ime nadel po občinski funkcionarki, sicer univerzitetni diplomirani kulturologinji, ki nekako pooseblja vsakomestni odnos uradnikov in uradnic do neinstitucionalne kulture. Kosi tako s svojim glasom in besedili orisuje občinsko politiko in stanje kulture v mestu Maribor. Pri tem pa se mu v skupini pridružujeta še Marko Širec na basu in bobnar Jure Lavrin iz zasavskih We Can't Sleep At Night. Pri komadu »Topla voda«, ki ga bomo slišali malo kasneje, pa še Marko Lavrin, prav tako član We Can't Sleep At Night. Nina Bulatovix pa so pred nekaj dnevi izdali tudi svoj prvenec.

Na njem je najti osem komadov, vsi pa so bili posneti v živo aprila letos v mariborskem ŠTUK-u. Zavrtimo si najprej zdaj komad »Svetniki, mestni svetniki«, nato pa še »Toplo vodo«, ki je sicer ni najti na albumu, temveč samo na kompilaciji, ki jo danes predstavljamo.

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 01 Svetniki, mestni svetniki.mp3

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 13 Topla voda.mp3

Helika so precej neznan in šele dobro zagnan projekt. S svojim komadom »Oranžna« predstavljajo mirnejšo, bolj zamišljeno in melodičnejšo stran oziroma točko danes predstavljane kompilacije »Gustaf Hits 010«. Člani zasedbe so tolkalist Andrej Hrvatin, vokalist in kitarist Dario Jazbec Hrvatin ter basist Marko Širec, pojejo in komunicirajo z javnostjo pa izključno v bivšem vsejugoslovanskem jeziku. Skupina je že posnela album »Djeca kiše«, ki je trenutno v fazi post-produkcije, tako da se lahko njegovega poslušanja nadejamo v prihajajočem letu. Do takrat pa se zadovoljimo s komadom »Oranžna«.

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 07 Oran++na.mp3

Vortex Magnolia je duo, ki ga sestavljata brata Lavrin. Jure in Marko, bolj znana kot ustvarjalca v svojem primarnem bendu We Can't Sleep At Night, sta do sedaj posnela en demo, njuno glasbo pa bi lahko opisali kot bazičen, na primarna tla spuščen alternativni neodvisni rock s poudarjeno ritmičnostjo. Ujeta med električno kitaro, vokal in bobne se držita načela »manj je več« in na podlagi tega nato iščeta čim več možnosti za razvoj svoje glasbe.

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 03 Noise.mp3

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 08 Lobotomy.mp3

Tole je bil dvojec Vortex Magnolia s komadoma »Noise« in »Lobotomy«. Mi pa se počasi približujemo koncu današnje oddaje Razširjamo obzorja. V oddaji smo predstavljali pravkar izdano kompilacijo »Gustaf Hits 010«, na kateri najdemo izvajalce in bende, kot so Coma Stereo, Nina Bulatovix (nina bulatović), Vortex Magnolia, Helika, Dinozaver, Trak47 in Sportbilly Krši Embargo.

Prav slednji so še edini ostali nepredstavljeni. Zasedba Sportbilly krši embargo je uspešno delujoča nova zasedba, ki si je prostor za svoje delovanje izbrala prav v Gustafu, njeni člani pa so razropljeni vse od Maribora, Slovenj Gradca pa do Novega mesta. V svoji glasbi spajajo raznotere nabore glasbenih slogov, od jazza, afriškega in afrokaribskega zvoka pa do progresivnega rocka in folka, vse skupaj pa pripenjajo na osnovo duba in reggaeja. Iz te osnove pa sekstet zaradi žanrske neograjenosti zlahka izvaja odhode izven njenih premnogokrat klišejsko začrtanih smernic. Treba je omeniti, da so bili Sportbilly krši embargo tudi sopotniki letošnje karavane Klubskega maratona Radia Študent. Za konec oddaje pa bomo poslušali še njihova komada »Lemeka« in »Mulgedin«.

Oddajo je pripravil Uroš Badovinac, bral/a je, tehnik ...

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 02 Lemeka.mp3

>>>komad mp3 Gustaf Hits - Gustaf Hits vol.010 - 17 Mulgedin.mp3

Tmp on Bartoldo/ Aktualno urednistvo/ GR/ Razširjamo obzorja/ mapa ...

Odvizzo: Razširjamo obzorja

Uroš Badovinac

REFLEKSIJE: Best of 10 leta 10 še na rodni grudi - Šouvizija

2010-12-25T18:51:00.003+01:00

Zvok Gustafa na zgoščenki - Večer, 24.12.2010

2010-12-25T18:50:00.001+01:00

Zvok Gustafa na zgoščenki

"V Mariboru se nič ne dogaja, v Mariboru je vse mrtvo in dolgočasno, ni prave alternative," so besede, ki so še kako pogoste pod zelenim Pohorjem. Da napisano ne drži in da Maribor ima alternativno glasbo, dobro glasbo, je dokaz nedavno izdana kompilacija Gustav vol. 010, na kateri je poleg mariborske "gonilne sile" Coma stereo moč prisluhniti še Nini Bulatovix, Sport Billy krši embargo, Vortex magnoliji, Dinozavru, Heliki in Traku 47. Omenjeni bendi so minuli teden, kje drugje kot v Gustafu, zvoke te dvorane širši publiki predstavili s koncertom. "Pričujoči zgoščenec je dokaz prakticiranja vsega naštetega in obenem poklon prostoru, ki nas združuje, nam omogoča v življenje prestavljati ideje, iskati sogovornike in spoznavati soborce za boljši danes, omogoča nam preživeti v breznu vseprisotne razprodaje, bolestne hipnosti, samozadostnosti, blefa in pozeraja. Zato se Gustafu in Pekarni zahvaljujemo z zbirko prijetnih, sladkih, srečno-naivnih, odločnih, nabliskanih in poskočnih. Posneli smo jih v prostoru, ki nam vedno znova daje misliti, delovati in uživati ter naše ideje razširjati daleč prek ograj malega mesta. Naj se primejo. VIVA!," je kompilacijo Gustav pospremil Gregor Kosi, ki je projekt zasnoval. Kompilacija, ki je bila posneta v omenjeni dvorani, je zastonj dostopna tudi na internetu.

Katarina Trstenjak

Rezidenčni centri v Sloveniji - Delo, 16.12.2010

2010-12-16T15:39:00.001+01:00

Rezidenčni centri v Sloveniji

Plemenitenje kulturnega prostora

Kulturni program Evropske komisije med letoma 2007 in 2013 promovira kulturno raznolikost, čezmejno sodelovanje in izmenjavo akterjev ter institucij. Mobilnost in izmenjava na področju kulture sta morda najbolj izraziti v rezidencah in rezidenčnih centrih, katerih skupna točka je, da v določenem obdobju gostijo tujega umetnika, ki v tem prostoru ustvarja. Že leta rezidenčni programi (znani pod imenom Artist-in-Residence ali AiR) v Evropi in po svetu predstavljajo uveljavljene in popularne prostore umetniške produkcije.

V prestolnici pod jurisdikcijo mestne občine obstaja cela vrsta bivalnih in nebivalnih umetniških ateljejev, obeta pa se jih še več. Ministrstvo za kulturo (MzK) in Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD) sta nedavno na Cankarjevi ulici v Ljubljani odprla dve rezidenčni stanovanji.

Debato o rezidencah in rezidenčnih centrih je pri nas odprl trienale U3, ki ga je leta 2007 kuriral vodja galerije Kapelica Jurij Krpan. Na njem so del spremljevalnega programa posvetili umetniškim rezidenčnim centrom. Krpan je v sklopu tega programa gostil več kot deset predstavnikov pomembnejših rezidenčnih centrov po Evropi. Njihove predstavitve med slovenskimi umetniki niso zbudile pretiranega zanimanja, čemur se Krpan čudi, saj je bil cilj dogodka vzpostaviti osebni stik med enimi in drugimi ter ustvariti pogoje za mednarodno izmenjavo in sodelovanje. Internacionalizacija umetnosti po njegovem namreč ne pomeni le posamičnega gostovanja z razstavo v tujini, pač pa prej proces pozicioniranja specifičnega umetnikovega dela v umetniški produkciji neke države, ki je v gostujoči projekt vložila tudi koprodukcijska sredstva, v mednarodnem umetniškem kontekstu.

V Sloveniji bi potrebovali izdelano mrežo rezidenčnih centrov, je prepričan Krpan. »Precej gostov, ki razstavlja ali ima performans v Kapelici zaradi naših skopih sredstev ostane tu le nekaj dni. Če bi imeli več rezidenc za tuje umetnike, bi ti lahko ostali dlje in morda predavali na akademiji, za seboj pustili več znanja in izkušenj.«

Strategija ministrstva

Ministrstvo za kulturo pripravlja strategijo vzpostavitve mreže rezidenčnih centrov. Njena vzpostavitev je del kulturne politike, ki med drugim poskuša uveljaviti načeli mobilnosti umetnikov in kulturne izmenjave. Slednje načrtuje v povezavi z lokalnimi skupnostmi po Sloveniji. »Osnovno izhodišče modela je, da skrb za upravljanje s stanovanji prevzame lokalna skupnost, ministrstvo za kulturo pa zagotovi finančna sredstva za sistematično spodbujanje izmenjav s strokovnim znanjem svetovalcev, strokovnih komisij, predvsem pa v povezavi s stanovskimi društvi, ki imajo vednost in informacije o tem. Poskrbi tudi za sistematično informiranje ciljne publike in vrhunske standarde zahtevnosti,« je zapisano v delovnem gradivu ministrstva. Občine naj bi torej zagotovile stanovanje in krile druge stroške, ministrstvo pa bi z odprtim mednarodnim razpisom opravilo izbor umetnikov, jim poravnalo potne stroške in jim ponudilo še žepnino za ustvarjanje. V zameno za to bi umetnik ustvaril svoje delo.

MzK je v sodelovanju z JSKD izvedlo prvi orientacijski pregled obstoječih prostorskih možnosti in pripravljenosti lokalnih skupnosti za vzpostavitev takšne mreže. Za tovrstno sodelovanje je (glede na delovno gradivo) zainteresiranih približno dvajset občin. Poleg tega je v prihodnjem proračunu zagotovilo posebno postavko s finančnimi sredstvi v višini 300.000 evrov.

Art središče na Goričkem

V Sloveniji danes že deluje nekaj rezidenc in rezidenčnih centrov. Pionirski projekt je prvi rezidenčni center Art središče na Goričkem, znan tudi kot Art center. Kljub številnim pravnim in birokratskim zapletom, ki so jih doživeli njegovi akterji Zdravko Pravdič, Vita Žgur in Julij Borštnik od leta 1999, ko je bil ustanovljen, je imel ta center izdelan program in je prinesel vrsto spodbudnih rezultatov, tako z gosti, ki jih je pripeljal in predstavljal v Sloveniji, kot s spodbujanjem razvoja v okolju, kamor je umeščen in ki velja za eno najmanj razvitih področij v Sloveniji.

Julij Borštnik se spominja: »Stisnjen sem bil v kot z grožnjo prodaje centra na dražbi. Dogovorili smo se, da bo podpisu pogodbe o poplačilu kreditnega dolga in prenosu lastništva v enem mesecu sledil podpis pogodbe med MzK in zavodom Art središče o petnajstletnem najemu prostorov ter da bo MzK zavod podprlo pri prijavi na evropski javni razpis čezmejnega sodelovanja, ki bi središču lahko omogočil za delovanje nadvse nujno dograditev stavb že v letu 2011, kot tudi sredstva za izvajanje programa,« pravi. »Vendar čez eno leto še ni izvedeno nič od dogovorjenega. Ministrstvo celo nasprotuje prijavi na razpis za evropska sredstva. MzK ustanavlja nove rezidence, hkrati pa zavira delovanje že obstoječega rezidenčnega centra. Kakšen smisel ima to?« se sprašuje. »Sporno je tudi, da je ministrstvo preneslo upravljanje z nepremičninami na JSKD,« še dodaja Borštnik.

»S pomočjo evropskih sredstev bi radi dokončali stavbe, kar bi omogočilo bivanje in dobre delovne pogoje šestnajstim ustvarjalcem hkrati,« vizijo in potenciale centra razgalja Borštnik. »Koncentracija domačih in tujih ustvarjalcev, ki več mesecev delajo in sobivajo v dobrih pogojih, ki jih sami nadzorujejo, je idealna eksplozivna mešanica ustvarjalnosti in inovativnosti. To je tudi prednost rezidenčnih centrov, kot je Art središče, pred rezidenčnimi stanovanji.«

Profesionalnost mreže

Dejstvo, da je Art center prešel pod jurisdikcijo JSKD, se zdi vprašljivo tudi Juriju Krpanu: »JSKD s svojo mrežo po Sloveniji tej nalogi ne v profesionalnem ne v finančnem smislu ni kos, če hočemo imeti profesionalne rezidence s profesionalnimi umetniki.« Čeprav je to kompleksen in dolgoročen proces, bi bilo smiselno oblikovati določeno politiko rezidenc pri nas. »Potreben je premislek, kakšne rezidence potrebujemo, kakšne izmenjave spodbujamo, kaj od mreže centrov pravzaprav pričakujemo. Skratka, morali bi se posvetiti učinkom, ki jih prinaša profesionalno ukvarjanje z rezidencami. Stanje v drugih državah, ki imajo razvite sisteme umetniških izmenjav, kaže, da tovrstno kroženje umetnikov plemeniti kulturni in umetniški prostor, kar gre navadno skupaj z ugodnimi ekonomskimi učinki,« še dodaja Krpan.

Po Borštnikovem prepričanju se MzK ustanavljanja mreže rezidenc zdaj loteva premalo premišljeno. »Najprej bi morali narediti dober pregled uspešno delujočih rezidenčnih centrov po Evropi in svetu, ki so izjemno raznoliki, ter jih javno objaviti, na drugi strani pa pogledati, kdo se z gostovanji umetnikov v Sloveniji že ukvarja, kakšne so potrebe med ustvarjalci in producenti ter kdo se želi s tem še ukvarjati in kako. Na podlagi zbranih podatkov bi naredili javni razpis za neodvisne producente, v komisijah pa bi morali v veliki meri sodelovati predstavniki uspešnih rezidenčnih centrov iz tujine.« Ti profesionalci namreč bolj kot občine in ministrstvo s svojim aparatom poznajo svoje področje, kar tudi omogoča nastanek smiselnega načrta, je prepričan Borštnik.

Iz izkušenj različnih mednarodnih programov Artist-in-residence (AiR) in na podlagi analize prednosti in pomanjkljivosti posameznih rešitev, ki so jih uvedle države po Evropi, bi se lahko naučili, »kako k sodelovanju in sofinanciranju pritegniti še lokalne skupnosti, ne da bi s tem lokalni veljaki dobili pravico vmešavati se v program in rezidenčne centre vpletati v svoje klientelne mreže.«

Rezidenčni program Celeie

Celeia Center sodobne umetnosti v Celju ima tri razstavišča, že štiri leta pa izvaja tudi rezidenčni program Air Celeia. Po besedah kustosinje in vodje tega programa Nevenke Šivavec so tedaj uvideli, da Celje potrebuje večji pretok ljudi in idej. Program je zastavljen tako, da gostujoče umetnike spodbuja k navezavi stikov z lokalnim okoljem, domačim umetnikom pa omogoči delovanje v tujini.

Rezidenca v središču Celja, na Krekovem trgu, meri osemdeset kvadratnih metrov, izbrani umetniki pa v njej bivajo mesec ali dva. »Precej rezidenc je komercialnega značaja, kar pomeni, da morajo za bivanje v njih umetniki odšteti denar, medtem ko so takšne, kakršna je naša, ko financiramo umetnike, redke. Umetnik pride v rezidenco, ima javno predstavitev in za to dobi honorar.« Slednje omogoča občina Celje s sredstvi v višini 15.000 evrov letno. Mesto sprejema rezidence kot pridobitev, ki ima spodbudne učinke tudi na ostale, ne samo umetniške projekte v mestu. V Celju načrtujejo še en rezidenčni program, ki bi potekal v hiši Alme Karlin.

Pomen mreže centrov Šivavčeva vidi predvsem v odpiranju poti v tujino našim umetnikom, obenem pa se s takšnim programom umetniška scena v Celju internacionalizira. Določena državna sistemska ureditev rezidenc bi bila po njenem koristna predvsem zato, ker bi preprečila odvisnost posamičnega rezidenčnega programa od razsvetljenosti posameznih občinskih veljakov.

Kranjska Layerjeva hiša

Od nastajajočih rezidenc velja izpostaviti Layerjevo hišo, to je spomeniško zaščiteno hišo slikarja Leopolda Layerja v Kranju, v kateri naj bi potekal rezidenčni program. Obnovo je prevzelo nevladno društvo Carnica z Aljažem Primožičem na čelu, ki v hiši poleg kavarne in likovnih delavnic ter dveh stalnih razstav opremlja tri stanovanja, v katerih bi lahko v prihodnosti gostovali tuji umetniki. Kako bi tam bivali, koliko časa in s katerimi sredstvi, je odvisno od uspešnosti prijav na mednarodne razpise za tovrstne programe, pravi Primožič. Kljub vsemu načrtuje, da bi prvi umetniki v teh prostorih bivali okoli Prešernovega praznika. Po besedah Uroša Korenčana, vodje oddelka za družbene dejavnosti v občini Kranj, naj bi rezidenčni program temeljil na recipročnosti, torej izmenjavi slovenskih in tujih umetnikov. Po njegovem rezidence presegajo lokalno okolje, zaradi česar bi bila njihova povezava v mrežo smiselna.

Umetniška Pekarna

V mariborski Pekarni so potrebo po rezidencah doslej reševali z večnamenskostjo produkcijskih prostorov, ki so bili obenem bivalni. V tem trenutku v sklopu prenove Pekarne poteka še izgradnja enajstih rezidenčnih enot, ki se financira iz evropskih skladov in sredstev mariborske mestne občine, pojasnjuje Gregor Kosi, direktor zavoda Pekarna magdalenske mreže, zadolžen za rezidenčni program. Kakšne bodo nastajajoče rezidence, »bomo reševali znotraj novega upravljav-skega modela Pekarne, s katerim želimo čim bolj zavarovati avtonomijo nevladnikov in jim omogočiti kar največjo infrastrukturno in tehnično podporo s strani javnega sektorja (prek javnega zavoda MKC Maribor). Rezidenčne namestitve morajo biti neprofitne ali v določenih primerih zastonj. Sredstva EU so gotovo dobrodošla, vendar za poslanstvo Pekarne v vsebinskem smislu prej ovira kot pomoč.«

Jela Krečič

Mreža Prostovoljstvo v Mariboru praznuje prvo obletnico - Večer, 16.12.2010

2010-12-16T11:37:00.000+01:00

Mreža Prostovoljstvo v Mariboru praznuje prvo obletnico

V prostorih Kulturnega centra Pekarna se je včeraj odvil posvet mreže Prostovoljstvo v Mariboru. Gre za lokalno mrežo prostovoljskih organizacij, ki so se združile pred skoraj natanko letom dni, da skupaj dosežejo več. "Mreža trenutno šteje 51 bolj ali manj aktivnih organizacij," pojasnjuje Urška Breznik, koordinatorica mreže prostovoljstva, MISC Infopeka, Pekarna-magdalenske mreže, "kjer se ukvarjajo s prostovoljstvom na področju sociale, športa, kulture in izobraževanja". Koliko je vseh, je težko oceniti, saj se nekateri s prostovoljstvom ukvarjajo dnevno, drugi tedensko, mnogi pa le občasno. "Pomembno je, da se vrednote med mladimi in starejšimi vedno bolj širijo, promovirajo," pravi Breznikova.

Vsekakor bodo te in podobne misli v prihajajočem letu izrečene še velikokrat, saj se je pred kratkim pričelo Evropsko leto prostovoljstva, ki bo vrhunec doživelo maja, ko bo v Slovenijo prispela Evropska karavana prostovoljstva. Sočasno s tem dogodkom bo v 20 slovenskih mestih potekal tudi festival prostovoljstva. "Evropsko leto prostovoljstva je velika priložnost za prostovoljske organizacije in prostovoljce. Hkrati pa je tudi priložnost, da se zavemo pomembnosti prostovoljnega dela, ki ga opravljamo vsak dan. In to ne samo v okviru organizacij," razmišlja Tjaša Arko iz Slovenske filantropije. Del leta bo namenjen tudi predstavitvi zakona o prostovoljstvu, ki je trenutno v obravnavi v državnem zboru in naj bi bil sprejet do marca prihodnje leto. "Ko govorimo o prostovoljstvu, je to tako živa in raznovrstna stvar," pravi Arkova, "da jo je težko omejiti z zakonom. Zato smo se trudili, da bi bil ta čim manj omejujoč in da bi postavil samo tiste nujne standarde, ki so potrebni, da neko prostovoljsko delo poteka čimbolj kvalitetno."

Tadeja Škerjanc

After taxi tudi v Mariboru - Večer, 11.12.2010

2010-12-11T11:35:00.000+01:00

After taxi tudi v Mariboru

Da bi mlade odvrnili od vožnje v alkoholiziranem stanju ter tako zmanjšali število prometnih nesreč zaradi vplivov popitega alkohola, je slovensko Združenje za zmanjševanje škodljivih posledic drog - DrogArt včeraj tudi v Mariboru uvedlo preventivni program After taxi. Ta imetnikom kuponov omogoča brezplačno, predvsem pa varno pot z zabave s taksijem. "S projektom ozaveščamo voznike in potnike o nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola ter mlade spodbujamo k odgovornemu načrtovanju zabave in povratka domov. Projekt smo aprila začeli v Ljubljani, do septembra je tam opravil že več kot 400 voženj," je o storitvi povedala Alenka Pesek iz Mladinskega informacijsko-svetovalnega centra Infopeka, v njegovih prostorih na Trgu revolucije 9 bodo lahko mladi od 16. do 30. leta starosti prevzeli kupone v skupni vrednosti 15 evrov. Kupone lahko naročite preko spleta na naslovu http://www.aftertaxi.si, zavihek "Maribor", izkoristite pa jih lahko vsako soboto in nedeljo med polnočjo in 7. uro pri Mikro taxiju do vključno 6. marca 2011.

Veganski recept za vsak študentski žep - Spekter, november, 2010

2010-11-25T13:10:00.000+01:00

Nova priložnost za evropsko prepoznavnost - Večer, 23.11.2010

2010-11-23T15:35:00.001+01:00

Nova priložnost za evropsko prepoznavnost

Čeprav je Maribor že prejel naziv Evropska prestolnica mladih 2013, bodo konkretni načrti in finančni okviri znani šele prihodnje leto

Mestna občina Maribor (MOM) je bila na zaključni prireditvi Evropskega mladinskega foruma v Ukrajini prejšnji teden, kot smo že poročali, med enajstimi prijavljenimi evropskimi mesti izbrana za Evropsko prestolnico mladih 2013. "Maribor je bil izbran predvsem zaradi vključenosti mladih v proces priprave projekta in sodelovanja različnih organizacij in skupin mladih. Kandidatura je izžarevala prepoznavnost na vsaki točki," je na včerajšnji tiskovni konferenci izpostavil Tine Radinja iz Evropskega mladinskega foruma.

Mesto ima s pridobitvijo naziva možnost, da lokalnim, regionalnim, nacionalnim in tudi evropskim institucijam predstavi raznolik program, s katerim omogoča in vzpodbuja aktivno udeležbo mladih na različnih področjih družbenega življenja. Mariborski župan Franc Kangler pa v tem vidi priložnost celotne Slovenije. "Ta izziv lahko vsi skupaj izkoristimo za povečan ugled, prepoznavnost v evropskem prostoru, za večjo medijsko in turistično promocijo, predvsem pa, da izpostavimo mladinsko problematiko pri nas in v Evropi." Z nazivom želijo na mariborski občini torej izboljšati kakovost življenja in omogočiti večjo vključenost mladih v procese odločanja na lokalni ravni, ob tem pa bi radi uveljavili tudi blagovno znamko Mladim prijazno mesto ter kot zgled dobre prakse dali vzor tudi drugim slovenskim občinam.

"Želimo vzpodbuditi, da tudi preostala mesta pričnejo implementirati politike, ki bodo medsektorske in bodo mladim omogočale ustvarjalno, polnopravno vključitev v družbo," pojasnjuje Aleš Novak, direktor Urada za kulturo in mladino. Do leta 2011 bodo izdelali strateški načrt, ki vključuje različna področja mladinskih politik. "Program je kompleksen, vključuje med drugim lokalni strukturiran dialog, promocijo aktivne udeležbe mladih, decentralizacijo aktivnosti mladih, prostovoljstvo, mobilnost, medkulturno sodelovanje, povečanje zaposljivosti. Ta naziv pomeni zavezo in odgovornost, čaka nas še veliko trdega dela," nadaljuje Novak. Na občini o finančni plati tega obširnega projekta še ne dajejo podatkov. Več naj bi bilo namreč znano šele prihodnje leto, ko bo oblikovan tudi podrobnejši načrt. "Lahko samo potrdim, da imamo dobro izdelano mladinsko infrastrukturo, predvsem računamo na nekatere nove objekte na območju Pekarne, pa tudi tiste, ki so namenjeni projektu Evropska kulturna prestolnica. Mesto torej ima priložnosti, izzive pa moramo sami izkoristiti," še meni mariborski župan.

JASMINA ZAVRŠNIK

Promoviraj se - Večer, 19.11.2010

2010-11-19T12:48:00.000+01:00

Promoviraj se

Mladinski informacijsko-svetovalni center Infopeka v sodelovanju z Društvom za osebnostno rast Tara za mlade iskalce zaposlitve pripravlja brezplačne izobraževalne delavnice za izboljšanje zaposlitvenih možnosti Promoviraj se. Udeleženci bodo izvajali vaje, predstavitve, simulacije, nastope, delavnice, diskusije in zabavne aktivnosti za izboljšanje zaposlitvenih možnosti, izdelali bodo tudi predstavitveno mapo in sodelovali pri snemanju kratkega dokumentarnega filma. Prvo srečanje bo v ponedeljek, 22. novembra, od 10. do 16. ure v dvorani Gustaf v mariborski Pekarni (Ob železnici 16). Sklop delavnic, ki jih bo vodila Suzana Petek, predsednica Društva za osebnostno rast Tara, bo nato vsak ponedeljek ob istih urah do vključno 20. decembra.

Delavnica za izboljšanje zaposlitvenih možnosti - Dnevnik, 09.11.2010

2010-11-19T12:44:00.001+01:00

Delavnica za izboljšanje zaposlitvenih možnosti

Aktualno - torek, 09.11.2010 11:03 Tekst: (slo)

Maribor - V ponedeljek, 22. novembra, bo v dvorani Gustaf mariborske Pekarne med 10. in 16. uro potekalo prvo srečanje projekta za mlade »Promoviraj se!«. Gre za sklop izobraževalnih za izboljšanje zaposlitvenih možnosti mladih.

Slika je simbolična. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Namen projekta je pridobitev znanj in veščin za izboljšanje zaposlitvenih možnosti, bogatenje komunikacijskih in predstavitvenih sposobnosti, povečanje samostojnosti in iznajdljivosti mladih ter njihove samopodobe. Tokratno delavnico bo vodila Suzana Petek, predsednica Društva za osebnostno rast Tara, ki bo udeležence v okviru skupinskega dela, igranja vlog, interaktivnih vaj in drugih načinov izobraževanja z osnovnimi znanji in veščinami za izboljšanje njihove zaposlitvene možnosti. Udeleženci bodo tako ob koncu delavnice vedeli, kako lahko prepoznajo svoje socialne, civilne in kulturne kompetence, kako oblikujejo osebno mapo za pomoč pri predstavitvah na trgu dela, kako se lotijo sistematičnega postavljanja ciljev ter kako se pripravijo na razgovor.