sreda, oktober 28, 2009

ROCK'N'ROLL FESTIVAL GARAGE EXPLOSION 2009 - Terapija.net, 26.10.2009

ROCK'N'ROLL FESTIVAL GARAGE EXPLOSION 2009, 23.10.2009 @ Pekarna, Maribor (SLO)

Završio je već peti po redu GARAGE EXPLOSION festival, koji nam je i ove godine ponudio hrpu zanimljivih bendova, ovog puta ''samo'' sa ex-Yu scene. Mjesto događaja je i ovaj put bila Pekarna, simpatičan klub Gustaf.
[ The Corrosion ]

The Corrosion © Saša Huzjak

Zbog tehničkih poteškoća (na granici sa policijom, a kasnije i sa autom) stigli smo taman kad su svoju svirku počeli THE CORROSION iliti nekadašnja Korozija iz Novog Sada, otprašivši svoj uigrani ''High Energy Rock and Roll'' mjesto su ustupili zvjezdama večeri BAMBI MOLESTERSIMA koje sam gledao stvarno puno puta, i mogu reći da mi ovaj put nisu nekako legli, sve u svemu standardno i profesionalno odrađen koncert i ništa više.
[ Bambi Molesters ]

Bambi Molesters © Saša Huzjak

(Ja pak moram priznati da već jako dugo nisam vidio Bambi Molesterse i da su me tu večer u potpunosti oduševili! Podsjetili su me koliko instrumentalna glazba može biti uzbudljiva, zabavljalo me, a bome i okupljenu publiku, kako su se oni zabavljali gore na pozornici, što se najviše vidjelo na gitaristu Daliboru ili kroz par Ladinih smiješaka. Nije naodmet ni reći da su u maniri pravog kul benda na kraju svirke i pozvali par ljudi na stage, što je ispao pravi dernek dok neki od njih to nisu iskoristili za vlastitu prezentaciju, niti da su i Dinko i Lada dali svoje instrumente u publiku, na minut dvije. Sve u svemu, mene su i više nego rasturili! op. Sale)
[ dernek @ Bambi Molesters ]

dernek @ Bambi Molesters © Saša Huzjak

A da razbiju monotoniju i festivalu daju poseban štih pobrinuli su se EICHMANN FAMILY novi bend predvođen Goranom Lautarom (ex Babies, Welcomin' Committee In Flames) koji su mjesto za svirku izabrali podij umjesto stejdža, i napravili raspašoj.
Kao što sami kažu : ''Iako imaju kontrabas, a bome, neki od njih i lijepe frizure i znaju se obuć, NISU psychobilly, još manje rockabilly, a ni garaža. Htjeli su zvučat kao Sting Rays, al nije im uspjelo. Šta su smislili, najbolje je da provjerite uživo''.
[ Eichmann family ]

Eichmann family © Saša Huzjak

Nakon njih još jedni povratnici na scenu, nekada meni najbolji garažni bend na ovim prostorima a bome i šire DICKY B.HARDY iz Ljubljane nastavili su svirati dalje ali bez divljeg, karizmatičnog i njihovog zaštitnog znaka, pjevača Nika Novaka. Na njegovo mjesto došao je Bruno Subiotto iz Hic Et Nunc, a tako su mi i zvučali kao Hic Et Nunc, a ne Dicky B.Hardy...
[ Dicky B. Hardy ]

Dicky B. Hardy © Saša Huzjak

Na kraju sve pohvale i čestitke na odlično organiziranom festivalu koji preporučam svim ljubiteljima pravog rock'n'rolla.

faic // 26/10/2009

---> vidi sve fotke

torek, oktober 27, 2009

Garage Explosion 2009 - Dostop.si 24.10.2009

Garage Explosion 2009
Maribor je v soboto, 23.10.2009 utripal v duhu rock'n'roll festivala. V dvorani Gustaf se je namreč s pričetkom ob 20h odvil Garage Explosion 2009. Nastopilo je sedem skupin iz Srbije, Hrvaške in Slovenije. Zvezde večera: The Bambi Molesters!


V mariborski Pekarni se je odvil že tradicionalni, 5. Garage Explosion, mednarodni festival garažnega rock'n'rolla. Na samem začetku še maloštevilno publiko so ogreli Celjani God Damn It Boys, ki so po mnenju organizatorja eni izmed upov slovenske rock scene. Nadaljevali so Hare Krišna Hippie Groovies iz Ljubljane. Skupina, ki jo njihov vokalist tudi zaradi svojega glasu, še bolj pa zaradi same pojavnosti nekoliko zasenči. Poseben stas v kombinaciji s samozavestnim nastopom, to je vokalist, ki zaznamuje ljubljansko zasedbo. Naslednji so ob že polni zasedenosti dvorane nastopili prvi gostje iz tujine, bivša kultna zasedba Korozija, zdaj The Corrosion, so se po mirovanju zopet prikazali. Nekje v zlati sredini so koncertirali The Bambi Molesters, zvezde festivala. Zasedba velja za eno najbolj uveljavljenih skupin instrumentalnega surfa. Ob poslušanju The Bambi Molesters se ti pred oči prikrade slika, film, pod katerega je obvezno podpisan eden in edini Quentin Tarantino. The Bambi Molesters in Tarantino gresta z roko v roki. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je njihova glasba takšna, ki… enostavno paše in te smo se lahko nadejali kar slabo uro. Pravo nasprotje pa je bil zagrebški trio Eichmann Family. Vokalist-kitarist, kontrabasist in bobnar sicer slovijo po divjih rock'n'roll izbruhih, kar so nam prikazali/dokazali tudi v Gustafu. Posebnost njihovega koncertiranja je bila že v tem, da niso igrali na odru, kot vsi ostali, ampak kar med občinstvom. Dobra, energična glasba in še bolj energičen nastop. Kontrabasist je prav »mučil« svoje veličastno glasbilo in v določenem delu nastopa celo sestopil nanj. Zanimivo. Presenetili so tudi Slovenci Dicky B. Hardy, poznani iz devetdesetih, ki se vračajo na sceno. Kot zadnji so se zvrstili novosadski Ragman, a z njihovim nastopom festivala še ni bilo konec, saj se je ta preselil v Ilirsko Bistrico, v tamkajšnji MKNŽ, najprimernejši kraj za Garage Afterparty.

Garage Explosion sicer dobiva vedno več sorodnih festivalov, ki se mu postavljajo ob bok. Tako se istoimenski festival odvija v Splitu, v Zagrebu je to Garage Spring Roll, v Beogradu Garage Fire, v Sloveniji pa je ob mariborskem še ljubljanski, z imenom Outta Control.


Tanja ZDOLŠEK Tanja ZDOLŠEK Gregor VERDOVŠEK

petek, oktober 23, 2009

Explozija garaže v Pekarni - TV Večer, 23.10.2009

Muzika
Eksplozija garaže v Pekarni


Danes se bo v mariborski Pekarni zgodil tradicionalni, 5. festival garažnega rock"n"rolla, imenovan Garage Explosion. Festival po besedah organizatorjev ohranja stik z realnim rockovskim izrazom, ki stremi po užitku, akciji, neposredni udeležbi, ustvarjalnem izbruhu in se odpoveduje neposrednemu lagodju, ugodju, malodušju ter naivni multimedijski iztrošenosti in izpraznjenosti plitvega sodobnega sveta.

Od 20. ure naprej bodo obiskovalce z odra v dvorani Gustaf ogrevali God Damn It Boys iz Celja, Hare Krishna Hippie Groovies iz Ljubljane in The Corrosion iz Novega Sada.

Nato jih čaka prva poslastica večera, saj se po daljši odsotnosti na oder vračajo Ljubljančani Dicky B. Hardy. Za mikrofonom tokrat ne bo pevca Nika Novaka, zamenjal ga bo Bruno Subiotto, ki je na festivalu že nastopil s skupino Hic et Nunc.

Sledila bo ena najkvalitetnejših skupin garažnega rock"n"rolla iz bivše Jugoslavije, skupina Ragman iz Novega Sada, festival pa bodo zaključili The Bambi Molesters iz Siska.

Hrvati so ena najbolj uveljavljenih skupin v svetu instrumentalne surf glasbe nasploh. Po skoraj dveletnem nenastopanju so nedavno navdušili na sorodnem festivalu FV v Ljubljani, zdaj pa v sodelovanju s Chrisom Eckmanom (The Walkabouts) pripravljajo novo ploščo. The Bambi Molesters, ki bodo petnajstletnico delovanja zaznamovali z izdajo kompletne diskografije na vinilnih ploščah, se odlikujejo z energičnimi in kvalitetnimi nastopi v živo, to so že večkrat dokazali tudi na mariborskih nastopih

Vasja Košti

četrtek, oktober 22, 2009

Garage Explosion 2009 Garažni rock festival - Delo, 22.10.2009

Garage Explosion 2009
Garažni rock festival

V petek, 23. oktobra, bo ob 20. uri v Pekarni v Mariboru potekal rock'n'roll festival, kjer bodo nastopali The Bambi Molesters (Hr), Dicky B. Hardy (Slo), Ragman (Sr), Corrosion (Sr), Eichmann Familly (Hr) in drugi.

Anna Omarczyk, sre, 21.10.2009

The Bambi Molesters

foto: PromoFoto


Ponovno se vrača festival garažnega rock'n'rolla - Garage Explosion, ki bo potekal v petek, 23. oktobra v Mariboru. Nastopalo bo sedem skupin iz Srbije, Hrvaške in Slovenije.

The Bambi Molesters veljajo za eno najbolj uveljavljenih skupin instrumentalnega surfa. V pripravi je nova plošča, ki nastaja v sodelovanju s Chrisom Eckmanom, bližajočo se petnajstletnico delovanja pa bodo obeležili tudi z izdajo celotne diskografije na vinilnih ploščah. Rogman, novosadska skupina, si privošči nekaj več izletov v svetove garažnega rock'n'rolla. Trojica kot iz stripa pobeglih glasbenikov kljub opevanemu ponočevanju nadaljuje z delom v hiperaktivnem ritmu, saj v zadnjem času ni bilo leta brez izdaje njihove nove, vsakič tudi vse bolj prepričljive plošč.

The Corrosion so ena iz najbolj kakovostnih, a žal tudi najbolj spregledanih skupin garažnega rock'n'rolla na tleh nekdanje skupne države, ki je nastala v začetku devetdesetih letih. Dicky B. Hardy bodo imeli na vokalu namesto karizmatičnega Nika Novaka Bruna Subiotta, ki je na festivalu že nastopil s skupino Hic et Nunc. Prav s slednjo in z Res Nullius so Dicky B. Hardy v devetdesetih tvorili jedro ustvarjalnega rock'n'rolla na Slovenskem. V pripravi je nova plošča, zaradi številnih neznank pa njihov nastop sigurno sodi med enega najbolj pričakovanih letos.

Na petem festivalu Garage Explosion bodo tudi nastopali Eichmann Family. Zagrebški trio v zasedbi vokalist-kitarist, kontrabasist in bobnar slovi predvsem po divjih, brezkompromisnih in nemalokrat tudi destruktivnih rock'n'roll izbruhih. God Damn It Boys so en največjih upov slovenske rockovske scene. Očarljivo nepredvidljivi, ko v trenutku delujejo kot prvič iz hleva izpuščeni bikci, takoj zatem pa šokirajo z zavidanja zrelim in artikuliranim zvočnim izrazom. Skupina Hare Krišna Hippie Groovies je sestavljena iz dveh nekdanjih članov The Real Things, basovskega kitarista ter vokalista odličnega glasu in stasa.

Garage explosion v Gustafu - 22,10,2009

Garage explosion v Gustafu

V dvorani Gustaf v Pekarni bodo v petek, 23. oktobra, od 20. ure ponovno pele kitare. Garage explosion festival ohranja stik z realnim rokovskim izrazom, ki stremi po užitku, akciji, neposredni udeležbi, ustvarjalnem izbruhu in se odpoveduje neposrednemu lagodju, ugodju, malodušju ter naivni multimedijski iztrošenosti in izpraznjenosti plitvega sodobnega sveta. Na že petem festivalu bodo na odru eksplodirali The Bambi Molesters (Sisak), Ragman (Novi Sad), Dicky B. Hardy (Ljubljana), Corrosion (Novi Sad), Eichmann family (Zagreb), Hare Krišna Hippie Groovies (Ljubljana) in God damn it, boys (Celje).

četrtek, oktober 15, 2009

Beda urbane radikalnosti - Večer, 15.10.2009

Beda urbane radikalnost

BOJAN RADEJ,  ALVATOR
BOJAN RADEJ, ALVATOR

Da politična ureditev in družbene razmere danes v Sloveniji niso niti blizu tistemu, "za kar smo se borili" v osemdesetih in devetdesetih, je jasno vsakomur, razen nekaj stotim privilegiranim koritnikom, skledarjem in kar je še takih, ki so si v igri z ljudstvom tako lepo opomogli. O tem iz dneva v dan berete na ostalih straneh tega časopisa, zato si sam zadajam drugačno nalogo, ki pa je precej bolj nespodobna kot le zmerjanje oblasti.

Kadar je oblast slaba, se najboljše po navadi skriva tam, od koder delujejo silnice proti njej. Ker imamo danes domnevno neke vrste demokracijo ali resneje rečeno, vsaj grobi približek temu, kar je njen minimum, in se nasprotnikom vladajočega režima ni več treba skrivati po pisateljskih klubih, založenih z buteljkami odličnih vin in spodobno jedačo, ampak jih najdemo ob belem dnevu s piksnami piva in s špineli med prsti v avtonomnih conah kot novodobnih centrih urbane radikalnosti. Kakšne so torej v tej sistemski retardaciji domovine razmere v slovenskih protisistemskih gibanjih, kot ta nova žarišča družbenega radikalizma poimenuje levičarski sociolog Wallerstein?

Do tega preizpraševanja me je nazadnje privedlo vabilo urednika letošnje 7.-8. številke Dialogov. Vodilna tema je bila osvetliti pot, ki jo je v petnajstih letih prehodila mariborska avtonomna cona Pekarna oziroma s tem projektom povezana skupina aktivistk in aktivistov, še posebej v luči idej mestnih veljakov, da bi Pekarno na sedanji lokaciji zaprli in preselili kam drugam. Po mojem sicer dislociranem mnenju je vzpon Pekarne zaslužen za marsikaj, med drugim za to, da Maribor danes ne živi več kot veliko predmestje livadam, ki ga obdajajo, brez lastnega urbanega presežka.

Prispevek v nadaljevanju vendarle ni napisan kot kritika mestne oblasti, čeprav ta Pekarni še naprej streže po življenju. Ponujena priložnost je raje zlorabljena kot neobjektivno zgražanje nad pomanjkanjem radikalnih vsebin avtonomnih con v Sloveniji, ki bi bile lahko neprecenljiva protirežimska silnica, pa je to, kar se je iz njih izcimilo, prej legitimizacija samooklicanega kozmopolitizma provincialnih oblastniških kopitarjev.

Z manjšimi lepotnimi popravki gre torej rojstnodnevna voščilnica Pekarni takole: "Pekarne, Metelkove, art centri, mladinski centri, kudi in kar je še svetinj slovenske urbane antiscene, se bolj malo zanimajo za mnenje tako neeminentnega osebka, kot sem sam. Kadar se to vendar zgodi, pa se vedno iz enakega razloga. Dotični nepogrešljivi del antiscene je v škripcih, bodisi ker mu hoče kdo kaj vzeti - po navadi kaj, kar je sicer javna ali skupna dobrina, ali pa, ker mu kdo česa noče dati - po navadi česa, kar je sicer javna ali skupna dobrina. Ampak to zdaj ni pomembno. Gre za klice v sili, ki neeminentnim osebkom nalagajo razumevati črno-belo iztočnico, ki jo zastavi vsakični nepogrešljivi, in svoj gnev usmeri v neki drug eminentni osebek, ki ima kaj za bregom v zvezi s prvo eminenco. Tako rekoč bi moral biti vesel, da se včasih - pa četudi kot pešak z navadnimi vilami - lahko udeležim pohoda za svetle cilje ob boku zamaskiranih tovarišev (ki se razkrijejo le za izjavo za dnevnik na komercialni televiziji), ki se, kot pravijo, razdajajo za cel svet.

V resnici pa je urbana radikalnost razvrednotena. Najava spomladanske manifestacije v Ljubljani proti nasprotnikom graditve džamije s hujskaško produkcijo neonacizma (Andrej Kurnik iz avtonomne cone Rog) je samo pika na i v rutinskih praksah teh skupin in njihovih protagonistov, da si rišejo monstruozne nasprotnike, zle (in po možnosti zraven še pijane) župane, naciste, kapitaliste, elitiste, G20, Nato, WTO, Svetovno banko.. Ti so tako veliki, močni, do ljudstva tako brezbrižni... in tako nesporni simboli naših vsakdanjih neravnovesij, da sami po sebi docela prikrijejo majhnost, praznost in izgubljenost tega nasproti jim razšopirjenega in spakujočega se obvezno zamaskiranega urbanega radikalizma.

Med tistimi, ki se imajo za najbolj čisto radikalno nasprotje enoumju globalnega kapitalizma, je v resnici še vedno v ospredju boj za priznanje njihove pravice do družbene infantilnosti: da si prisvajaš javno in skupno, podpisuješ pogodbe, ki jih ne spoštuješ, jemlješ kredite, ki jih ne vračaš, da pridigaš humanizem in živiš kot trgovinski posrednik v dampinški prodaji piva na drobno. Kaj lahko še kdo naredi antisceni, česar si ni že sama? Urbani radikalizem je sprevrženo dvoličen, motiv te dvoličnosti pa je izsiljevanje posebnih ugodnosti zase pri oblasti - ne za visoke cilje, ki so v njihovih teorijah itak neuresničljivi (kot piše njih vzornik, Antonio Negri), ampak le, da bi na tuj račun vztrajali v bratstvu enoumne sistemske, režimske negacije. Nedvomno trajni proizvod avtonomnih con po desetletju in pol njihovega obstoja so notranje strukture, na novo nastale upravne, uredniške, menedžerske elite industrializiranih prodajalcev marginalnih subkultur ter povezave z javnimi in političnimi etabliranci, ki jim omogočajo materialno in strukturno preživetje.

Ker imam torej na voljo samo vile, bodo najprej usmerjene v strukture urbanega radikalizma; prej vanje kot v kakega provincialnega povzpetnega prenapeteža, ki si misli, da je v njegovem mestu oblast najpomembnejše orodje vladanja. Moč vladajočih je umišljena in se lahko uresniči samo, dokler ljudje, ki so dovolj svobodni, da prevzamejo odgovornost zase, tega zaradi svoje oportunosti, ki jo hranijo javne subvencije in institucionalnost domnevno avtonomnega prostora, niso zmožni doseči in se namesto tega in v čisto zadovoljstvo oblastnikov raje gredo urbani teater radikalizma. Beda.



(Marko Vanovšek)
BOJAN RADEJ

nedelja, oktober 04, 2009

Maratonski tek - Dnevnik, 03.10.2009

Maratonski tek

Koncert je več vreden kot ena objava v mediju, več koncertov zaporedoma pa veliko več kot serija ponatisov medijskega obvestila, ki jo s pomočjo priljubljenega računalniškega ukaza "copy and paste" (kopiraj in prilepi) anemično in nezainteresirano ponatisnejo časopisi in revije, spletni portali in televizijske strani.

Danes mlade skupine med že(l)jo po slavi in uspehu preveč fantazirajo o tem, da jih bodo za zvezde "naredili" visokoproračunski videospoti, preproducirani in skompresirani hiti, zunanji videz, vojska pohlepnih agentov in posrednikov, nastavljanje novinarjem in patetične ekshibicije za občinstvo. Na tej poti, oslepljeni od svetovnih malikov in različnih tekmovanj, mečejo stran lopate energije. Medtem ko brez misli posnemajo vzornike, zanemarjajo avtorski kredo in pozabljajo na ključni element tisto, po čemer se razlikujejo in ločijo od drugih in kar jih dela unikatne, originalne in avtentične. Ustvarjalnost je zapostavljena za ceno uspeha, nabiranje koncertne kilometrine pa nadomeščajo intervjuji in obiski medijskih studiev, v katerih se izgublja čas in otresa besede o velikih koncertih in načrtih.

Čeprav so v takšnem mentalnem okolju in medijskem svetu klubski koncerti odrinjeni na stran, ti ostajajo izjemno pomemben korak, brez katerega ne gre na trnovi poti iz anonimnosti. Klubi so neprecenljive vrednosti. So odskočna deska v glasbeni svet. V njih se kalijo nova imena in kuje vroče železo. So kovačnica legend. Vsaka uveljavljajoča se skupina si mora želeti klubskih koncertov in turnej. Z njimi utrjuje svojo obstojnost. Zaradi anonimnosti, obrobnosti, drugačnosti, neprilagodljivosti in nevsakdanjosti se je marsikateri nadobudni zasedbi ali avtorju težko prebiti do klubskega koncerta, zato je uvrstitev v karavano Klubskega maratona Radia Študent več kot dobrodošla. V mesecu dni kroženja po Sloveniji si izbranci nabirajo prepotrebnih koncertnih kilometrov in izkušenj. Še več, seznanijo se s klubskim utripom pri nas, z razlikami med prostori in organizatorji, s skrivnostmi in tegobami domače klubske mreže in navežejo neposredne stike. Gre za iniciacijo, ki obrodi sadove šele po maratonu, ko skupina samostojno nadaljuje pot brez neposredne pomoči organizatorja Klubskega maratona in ko čas pokaže, iz kakšnega testa je.

Dosedanja osemletna glasbena bera Klubskega maratona ni zanemarljiva. Moveknowledgement, Melodrom, Ruins Matador, Corkscrew, Muškat Hamburg, Salamandra Salamandra, Sphericube, Intimn frizurn, The Lift, ŠKM Banda, We Can't Sleep At Night, Coma Stereo, Nikki Louder, Dance Mamblita je hiter nabor imen, brez katerih bi bila aktualna domača glasbena produkcija vse prej kot razgibana in raznovrstna. Maratonski spisek zapre usta tistim, ki tarnajo, da pri nas ni scene in da je Klubskemu maratonu ni uspelo vzpostaviti. Nasprotno, v devetih letih nabrane brazgotine so ga okrepile in tako zopet pošilja po več kot dvajsetih klubih in mladinskih centrih novo šesterico skupin Barely Modern, Flyspoon, Loudspeaker Alliance, New Wave Syria, Radical Improvisation Duet, Zircus. Skupine torej imamo, medije, ki jih posredujejo, in klube, po katerih igrajo, tudi. Imamo publiko? Brez nje ni scene!

Med včerajšnjimi sanjami in današnjo resničnostjo - Večer. 03.10.2009

Med včerajšnjimi sanjami in današnjo resničnostjo

"Če bi rekel, da prostorsko vizijo projekta EPK lahko speljemo brez sodelovanja države," pove Emanuel Čerček, "bi bilo enako, kot če bi si omislili vilo na Beverly Hillsu: znam jo kupiti. Vem celo, kje danes dobiti najboljšo ponudbo za pol cene! Denarja pa nimam, da bi jo plačali"

Vizija mariborske občine glede realizacije prostorske vizije mesta do leta 2012 in EPK je vredna približno 120 milijonov evrov. Smo željo po mercedesu že zamenjali z dostopnejšo škodo?
Vizija mariborske občine glede realizacije prostorske vizije mesta do leta 2012 in EPK je vredna približno 120 milijonov evrov. Smo željo po mercedesu že zamenjali z dostopnejšo škodo?

Ali recimo tako - imeli bi nov avto. Za polovičko imate, za drugo je zmanjkalo. Računate, da bi vam lahko vsaj nekaj denarja primaknila družina, pa vam ne dajo konkretnega zagotovila. Zato razmišljate, da boste denar morali od nekod vzeti sami. Najprej pregledate, ali bi lahko kaj pogrešali od stvari, ki jih že imate, in jih skušate prodati na eBayu? Bi najeli kredit? Ali naj kljub vsemu še malo pritisnete na družino? Dileme, natančno enake občinskim pri izpeljavi in realizaciji prostorske vizije mesta do leta 2012, vredne približno 120 milijonov evrov, ko naj bi Maribor postal Evropska kulturna prestolnica. Smo željo po mercedesu že zamenjali z dostopnejšo škodo? Kako daleč so včerajšnje vizije od današnje resničnosti?

Mali čudeži

Za obnovo Rotovškega trga in ureditev Mariborske knjižnice naj bi bile vse potrebne aktivnosti praktično že izvedene. Kar pomeni, da naj bi bila naslednje leto zgodaj spomladi prva faza priprave celotne projektne dokumentacije narejena. Ujeli naj bi tudi tempo za pripravo dokumentacije za novo Umetnostno galerijo, ureditev nabrežja in za izgradnjo pešbrvi nad Dravo. Javni mednarodni natečaj naj bi bil kmalu objavljen. "Tisti hip, ko bo končan, izdamo naročilo za projektiranje. Prej ne moremo naročiti ničesar. Ali je to komu všeč ali pa se mu zdi neresno - ne moremo pomagati," pove koordinator omenjenih investicij Emanuel Čerček.

V zelo kratkem času naj bi steklo tudi projektiranje Trga Leona Štuklja in z zmagovalcem arhitekturnega natečaja za ureditev Slomškovega trga Borisom Podrecco se dogovarjajo o sklenitvi pogodbe za njegovo dokončno izdelavo, upoštevajoč zadnjo varianto natečaja, ki ne umika dreves. Tudi natečaj za ureditev Koroške ceste in Glavnega trga je že objavljen. "V nekaj mesecih bomo imeli rešitev," zatrdi Čerček. Sledi priprava projektov in drugo leto naj bi dela stekla. Do zaključka idejnega projekta naj bi prišla tudi obnova Mariborskega otoka. Tukaj pa se zgodba investicij v EPK danes počasi končuje. In kaj potem? "Ne vem," odgovori Čerček. "Na špekulacije o tem, ali je MOM sposobna izvesti EPK ali ne, pa lahko odgovorim samo nekaj: pokazali bomo mali čudež. Četudi bodo urejeni samo trije trgi. A če bi rekel, da prostorsko vizijo EPK lahko speljemo brez sodelovanja države, bi bilo enako, kot da si omislimo vilo na Beverly Hillsu: znam jo kupiti. Vem celo, kje danes dobiti najboljšo ponudbo za pol cene! Denarja pa nimam, da bi jo plačali. Ali nas bo vlada drugo leto podprla? Sem prepričan, da nas bo. Prosim pa medije, da zelo skrbno pregledajo, kaj bo pisalo v državnem proračunu," še doda Čerček.

Priložnosti za evropski denar se počasi zapirajo

Za pripravo omenjene dokumentacije mesto v tem trenutku razpolaga le z 1,5 milijona evrov iz junijskega rebalansa občinskega proračuna. "Drugih virov za zdaj nimamo," prizna Čerček. Razpisi ministrstva za kulturo namreč predvidevajo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje. To pomeni, da se nanje lahko prijavljajo le investicije, zasnovane že pred kandidaturo Maribora za EPK. Na aktualni razpis kulturnega ministrstva v skupni višini 10 milijonov evrov so zato pravkar prijavljene investicije v Fotografski muzej, ki naj bi nastajal na Koroški cesti 19, v sodelovanju z Odborom za Pekarno sta prijavljeni tudi 2. in 3. faza investicije v Kulturni center Pekarna, objekta Lubadar in Hladilnica, ki naj bi postala pomembno središče številnih programskih dejavnosti s področja sodobne urbane mladinske kulture, Minoritska cerkev, v kateri načrtujejo izvajanje vrhunskih glasbenih in uprizoritvenih programov, kar je naslednji korak pri vzpostavitvi kulturnega kompleksa na zahodnem Lentu, katerega del je tudi prijavljen projekt Zunanji avditorij. Največji prijavljen investicijski projekt pa je vsekakor III. faza prenove Mariborskega gradu.

"Vemo, da naj bi bila kulturna prestolnica na ministrstvu prioriteta, kar pomeni, da projekti dobijo dodatno število točk. Res pa je, da je v EPK vključenih pet občin partneric, kar pomeni, da se tudi one prijavljajo na razpise. Zato nisem niti približno optimist, da smo omenjene projekte že uspeli rešit. Upam pa, da bomo s kakšnim vendarle uspešni."

Če sredstev tokrat ne bo, se predvidoma še vedno lahko prijavljajo na naslednje razpise, a okno priložnosti za evropski denar se počasi zapira in bo z zaključkom leta 2013 dokončno zaprto.

Kredit - velika in umna gesta države?

Dejstvo je torej, da bo drugo leto, če bo želela še naprej držati korak s projektantskimi in izvedbenimi fazami, občina morala zagotoviti med 5 in 10 milijonov evrov iz lastnega proračuna. Glede na nacionalno pomembnost projekta, na MOM seveda računajo na sredstva iz državnega proračuna. Če tega ne bo, bodo ponovno najemali kredit? "Predlagam, da se sprejme zakon, ki bi MOM dovolil povečati obseg zadolževanja. Po sedanji zakonodaji velike možnosti namreč nimamo več. Za dolg bi jamčila država, MOM pa bi pri črpanju omenjenih sredstev morala predložiti strokovne dokumente in analize, ki dokazujejo smotrnost porabe. To bi bila velika in umna gesta države. Saj bi imela popoln nadzor nad tem, kje bi vzeli, zakaj bi vzeli in zakaj bi porabili. Če bi prišlo do odstopanj, bi MOM nastalo škodo morala kriti iz lastnih sredstev. Postopek bi tako vključeval vse regulativne inštrumente," pove Čerček, ki naj bi omenjeni predlog že ponudil na seji poslancev državnega zbora, a se boji, da ga niso slišali.

Med možnostmi za nabiranje sredstev pa se vse pogosteje razmišlja tudi o dezinvestiranosti mesta. O analizi, ki bi pokazala, kaj je poslovno potrebno premoženje in kaj ne. Skoraj 60 odstotkov premoženja v starem mestnem jedru je namreč v lasti MOM, od lokalov do stanovanj, ob katerih je prihodek iz najemnin neredko nižji od amortizacijskih sredstev. Popis premoženja zato že nastaja, a problemov ne manjka: etažiranje, denacionalizacija, neurejena lastniška stanja ... "Globoko pa bi bilo treba pogledati tudi v nedrje takšnih in drugačnih zavodov in družb, katerih (so)ustanoviteljica je občina. Če želimo izpeljati projekte, moramo izterjati svoj denar!" poudarja Čerček.

Mesto bo prepleskano!

Kje je torej prostorska vizija EPK danes? Čerček pove: "Želel sem si, da bi v jeseni imel pred sabo že vse projekte. Vemo pa, kakšne težave smo imeli s proračunom MOM, ki je kazal primanjkljaj, ker so nam na službi vlade za lokalno samoupravo ukinili določena sredstva. Ta smo nato morali pokriti iz tekočega poslovanja, tudi iz projektov EPK. A v Mariboru se zavedamo resnosti problema, ki ga imamo ta trenutek. Projekt EPK bo treba postaviti kot prioriteto. Če tega na bo, bomo ostali na nivoju večjega festivala Lent. Zato bo treba razumeti, da se v naslednjem letu mogoče ne bo naredil neki vodovod ali zgradila cesta in da se ne bodo odkupovala zemljišča ..."

Začeti pa bi se morala obnova trgov, javne razsvetljave, ureditev pročelij v starem mestnem jedru ... Ob slednjem Čerček zagotovi: "Mesto bo prepleskano! Pa če bo stroške morala plačati občina sama in šele nato iskati poti, da bo denar izterjala nazaj, ali pa bodo to morali narediti lastniki. Ker tisti, ki mislijo, da mesto lahko ostane takšno, kot je, se motijo!" zaključi Čerček. In tovrstni lepotni popravki niso vezani na mega denar, mega investicije in mega probleme, ki so realno tukaj.

URŠKA KEREŽI

četrtek, oktober 01, 2009

Štrleči – Marko Širec - Dostop.si 21.09.2009

Marko Širec je vsestranski umetnik, programer, športnik in borec za kulturo v Mariboru. Diplomiral je na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, smer medijske komunikacije in je tako eden izmed prvih diplomantov svojega letnika.

Kaj pa je na njem tako posebnega, da »štrli« iz povprečja? Odgovor na to je preprost in sicer vedno si upa več kot drugi, ruši tabu teme v glasbeni umetnosti in se trudi vedno znova šokirati javnost s svojimi ekscentričnim nastopom na odru ter tudi s posebno glasbo, ki jo ustvarjajo. Njegovo mnenje je, da je javnost potrebno šokirati, da se zave sveta okoli nje. Trudi se ozavestiti ljudi okoli sebe o kulturnem dogajanju v Mariboru še posebej na področju alternativne umetnosti.

Ime: Marko

Priimek: Širec

Status: glasbenik, študent, razvijalec programske opreme

Tri besede, ki te najbolje opisujejo?
Delaven, len, zabaven.

Torej malce kontradiktoren?
A se ti zdi? (smeh). Saj se da vse istočasno. Najprej si moraš poiskati takšno delo, na katerem si lahko len in hkrati delaven.

Igraš v več bandih. V katerih?
V bistvu igram v več skupinah, ampak koncertno aktivni sta trenutno samo dve, to sta Nina Bulatovix in Coma Stereo.Helika pa je en tak projekt, ki ni koncertno aktiven, ampak je studijski projekt.

Ti si basist. Od kdaj igraš bas?
Bas igram od drugega letnika srednje šole. Takrat sem po osmih letih treniranja košarke šport opustil in se posvetil glasbi. Ne vem no, vedno me je nekako vleklo h kitari, s katero sem tudi začel, nato pa presedlal na bas. Eno leto sem se sam učil, nato sem si našel prvo skupino v Mariboru, to je bila skupina Twist the knife pa smo igrali priredbe. Potem pa sem si le našel eno orng skupino v Krškem, kjer sem igral dve leti. Nato pa sem leta 2005 začel igrati v skupini Coma Stereo.

Si pa samouk?
Ja, ponosen samouk!

Slišala sem tudi, da te še posebej fascinira golota. Razloži!
(Smeh)
Se mi zdi, da golota fascinira vsakega človeka. Pride pa večer, ko je res fajn demone ven spustit na odru in se osvobodit vsega kar te obkroža in takrat pač pride do zanimivih momentov. Ni pa to vsak dan.

Torej do nazga?
Ja, parkrat je bilo tako. Ampak zdaj že dolgo ne več.

Kaj te pa zadržuje?
Dobro vprašanje… predvsem drugi člani skupine. Ni mi dovoljeno več tega počet. Ne, hecam se! Ne vem, pač mladost je norost, mogoče pa se še kdaj vrne.

Kakšno glasbo pa igraš ti in tvoji bandi?
S Coma Stereo igramo nek space rock. To je bolj vesoljska glasba in nekonvencialna v instrumentalnih vodah. Pri Nini Bulatovix gre za noise, bolj vokalni punk. Samo bas, bobni in trije vokali. S Heliko pa igramo bolj etno pop, gre za bolj umirjeno varianto.



Ne dolgo nazaj si diplomiral na Feriju, na programu Medijske komunikacije, tudi delaš že, kako ti uspe poleg vseh obveznosti najti čas še za glasbo?
V življenju imam štiri stvari med katerimi balanciram. To je moja punca, glasba, delo in šola. Včasih je res težko, moram kar priznati, ker pride dan ko imam dela čez glavo, potem letim na vaje, zvečer pa naredim še kaj za faks. S punco se vidiva redko, ker ni iz Maribora in je treba res vse skoordinirat. Ampak na koncu koncev bi se brez vsega tega počutil res praznega, zato mislim, da je kar fajn, da sem tako zaposlen.

Odpravljate se tudi na turnejo. Kam, kako?
Prvi koncert turneje je bil na lokalnih tleh, v Jazz Clubu Satchmo v Mariboru. Drugi dan se nadaljuje prav tako v Sloveniji, v Ljubljani. Potem pa Zagreb, Beograd in naprej proti jugu. Najdaljša postaja bo Makedonija, potem pa spet nazaj gor.

Nekaj časa so te fascinirali tudi tatooji in piercingi. Se je to zdaj malo umirilo?
Ne, ne. Še vedno vidim neko estetiko v tem, da modificiraš svoje telo, ampak seveda na blage načine in nič ekstremnega. Glede tatoojev… če bi morda imel več denarja, bi najverjetneje še nadaljeval to mojo pot, ampak trenutno pa na žalost vse skupaj malo stoji. Glede piercingov pa je tako, da se moje telo zelo slabo odziva na to umetnost. Vedno sem imel neke reakcije. Tudi po enem letu je nekako telo reklo: »Ne hvala, daj to ven!« Sicer bi še zdaj tu in tam bil kakšen.

Ali imaš kakšnega idola, mogoče kakšnega basista, zaradi katerega si v začetku sploh posegel po bas kitari?
Pa dobro, teh je kar nekaj. Mi je pa bilo res žal, ko je odšel Nick Oliveri iz Queens of the Stone Age, ker takratna postava, ko so snemali z Daveom Grohlom; recimo Josh Homme, Nick Oliveri, Dave Grohl, to je bil sanjski band takrat. Sicer je ogromno teh glasebnikov po katerih se zgledujem in ni nujno, da so vsi basisti, ker igram tudi kitaro in klaviature. Dokler glasbenik izkazuje neko mero inovativnosti in se vidi, da dela res z občutkom, potem mi je všeč. Pač, če me zagrabi za jajca, metaforično rečeno, potem je fajn.

Ali imaš željo osvojiti še kak drug glasbeni inštrument?
Ja, kontrabas, predvsem pa čelo. To slednje me še posebej zanima. Zdaj na žalost nimam denarja, drugače sem imel načrtoval nakup čela. Tudi čelo bi se naučil igrati sam in ga vključil v Coma Stereo, pa tud kakšne efekte zraven. Na nek nekonvencialen način, da bi dodali klasično glasbilo. To me zadnje čase precej fascinira, ampak moram najti čas za to.



Turneje s Coma Stereo so stalnica. Kaj se ti je na njih takšnega naredilo, kar ne boš nikoli pozabil?
Uffff. Najtežje je vedno pozabiti tiste »skoraj nesreče« na avtocestah. Ko se vsak dan voziš po pet, šest ur po evropskih cestah se zgodi veliko takih nevarnih momentov, ki jih je seveda najtežje pozabiti. Od zabavnih momentov pa seveda kake zabave. Najhuje pa je, da te tišči, ko si na avtocesti in stojiš v koloni, ker seveda tudi po poti spiješ kakšno pivo. Ko ne voziš, seveda. In kaj storiti? Gre se za življenje in smrt! Ali uspeš oditi ven in priti nazaj, ali pa ob tvojem prihodu ne bo več kolone niti kombija. To so takšne smešne štorije. Sicer pa velja, da kar se zgodi na turneji tudi ostane na turneji, tako da o tem ne morem govorit.

Sodelujete tudi z glasbeniki izven Slovenije?
Seveda, z ogromno glasbeniki sodelujemo. Furamo tudi kolektiv Solar Pulce Music, s katerim organiziramo koncerte v Mariboru pa tudi s tujimi skupinami organiziramo njihove turneje po Sloveniji in po Balkanu. Največ sodelujemo z italijanskimi skupinami in srbskimi, predvsem iz Beograda. Prav tam se je v zadnjem času razvila zelo dobra scena nekih alter, space skupin. Sodelujemo pa tudi s slovenskimi skupinami. Na primer Nikki Lauder, We can`t sleep at night…

Skupina Coma Stereo pa je locirana v Pekarni?
Ja, mi veljamo domači band Pekarne. Imamo vaje v Gustafu, prav na odru vadimo. Hvalabogu, ker na začetku naše poti smo imeli grozne probleme s prostori za vaje. Pa ne, ker se ne bi znali obnašati, ampak je pa le glasno in nekateri nimajo posluha za bande. Sploh občina, ki v bistvu ima prostore, to so zaklonišča, ampak jih ne rada daje bandom v najem. Če jih pa le da, pa jih da na podlagi raznih vez in zvez. Pri nas je bilo tako, da so nam na koncu v Pekarni ponudili, da lahko tam vadimo, v zameno pa jim organiziramo koncerte. Tam smo zdaj že nekje tri, štiri leta in je res super. Se pa zdaj malo bojimo, kar se bo zgodilo z nami, ko je na obzorju obnova Pekarne. Najverjetneje bodo dvorano Gustaf porušili in nato zgradili novo, ampak v tem času bomo mi spet brez prostora za vaje. Ampak, bomo videli.

Kaj svetuješ tistim muzičarom, mladim bandom, ki komaj začenjajo z vajami
Joj, zdaj si me to vprašala tako, kot da sem že neki stari ata. Jaz bi svetoval predvsem to, da čimprej opustite priredbe in začnete delat na svojih lastnih komadih, na avtorski glasbi. Ob tem začnite poslušat glasbo, ki se ne vrti samo na Mtv-ju in na Radiu City. (smeh) Poskušajte najti neko svojo nišo, v kateri se boste dobro počutili. Predvsem to, no. Pa poskušajte čim več igrat, čim več koncertov. Manj energije vložite v neko promocijo, marketing, imidž in več v samo igranje. Ali igrate nekje v kleti ali pa nekje na podstrešju, karkoli, samo da se igra in da so izkušnje. Skozi to dobivaš znanje, veš kako naprej, tudi sebe najdeš in se glasbeno odkrivaš, kakšna glasba najbolj leži tebi in bandu, tako da, predvsem igrajte.

Tanja ZDOLŠEK, video: Gregor VERDOVŠEK