Take narave je pač, zato naj ji bo ustreženo. Bržkone je bilo to najbolj spokojno leto v vsej njeni zgodovini. Leto z najmanj pritiski od zunaj in leto, ki je minilo domala brez paranoje, da obstaja tajni načrt porušitve. Bržkone je to posledica dogodka izpred leta dni, ko je lastništvo stare vojašnice z ministrstva za obrambo prešlo na Mestno občino Ljubljana oziroma pod pristojnost njenega večinskega lastnika Zorana Jankovića. Svet onkraj njenih zidov je s tem bistveno izgubil status stalno prežeče nedoločene nevarnosti, s katero je avtonomna cona prej redno obnavljala svojo izhodiščno vitalnost ali pa v najslabšem primeru vsaj privid le-te, hkrati pa je dobila novega šefa, ki ji je ponudil dialog. In tega je delno sprejela oziroma pristala na pogoje delovanja. Po lanskih županovih zagotovilih lahko metelkovci avtonomno vodijo program in vsebine znotraj svojega območja, vendar pa je zahteval tudi, da bodo morali postati pravna oseba, ki bo poslovala v skladu z zakonodajo. In to je problem. Najprej notranji. Del skupnosti se s tem malodane radostno strinja in že deluje po zakonodajnih uzancah, saj je na tak način prišel do več kot solidnih klubsko-zabaviščnih prostorov, za katere ni treba plačevati najemnine, se jih pa da normalno tržiti.
Drugi del pa - sklicujoč se na osnovno skvotersko izročilo - to zavrača. K temu je treba dodati tudi, da se je tako imenovana alternativa v vseh teh letih logično razvila in sprofesionalizirala oziroma postala podobna vsakemu drugemu poslu s svojimi pravili, utečenimi povezavami, izborjenimi vlogami ter drugimi podobnimi predpostavkami. To je po eni strani sicer dobro. Na tak način se je vendarle zvišala kakovost storitev za uporabnike. Seveda ima zadeva tudi slabo stran, ta pa je, da je na Metelkovi vedno bolj merodajen denar oziroma svojevrstna komercialnost. Zdi se tudi, da je zastalo kroženje oziroma pretok ljudi. In če živahnost dogajanja v minulem letu primerjamo z živahnostjo dogajanja izpred petih let, potem je treba ugotoviti, da tolikokrat med tednom opustela, kot je bila lani, bržkone ni bila še nikoli. Sploh pa ne v še ne tako davnih časih, ko so vsak dan obratovala vsaj tri prizorišča. Zato bi Metelkovi danes težko pripisal frivolnost 16-letnice, prej svojevrstno preračunljivost alternativke sredi svojih dvajsetih, torej mladenke, ki je postala ženska ter še redkokdaj troši svojo energijo za prazen nič. Pa vendarle. Še vedno je alternativka. In če Metelkovo z vsem naštetim postavimo v širši kontekst življenjsko-zabaviščnih umetniških praks, je to še vedno skrajno edinstveni prostor, ki edini nudi možnost za kreativne izlive, ki so povsod drugod še vedno obsojeni na ignoranco. Bere se kot priložnostna rojstnodnevna fraza, a tako pač je. Še vedno. Vse najboljše.
V torek zvečer je počitniški premor v Umetnostni galeriji Maribor prelomila že sedma panelna diskusija Gradec-Marburg. Številni obiskovalci so bili v kulturno inspirativnem prostoru priča dvojezični razpravi z naslovom Velike kulturne ustanove in alternativna kultura, ki jo je povezoval urednik mariborske redakcije Dela, Peter Rak. Debata, pri kateri so imeli vsi udeleženi organizirano simultano prevajanje, je trajala dobri dve uri. Iz vsakega mesta sta bila povabljena dva gosta. Tako sta v imenu Maribora gostovala Danilo Rošker, direktor mariborskega SNG in Mojca Kasjak, predsednica Plesne izbe Maribor. Graško predstavništvo pa sta sestavljali Ursula Gigler-Gausterer, predsednica IG Tanz in Eveline Koberg, direktorica Kulturzentrum Minoriten.
Gostje so spregovorili o tem, kje različne institucije v mestu najdejo stično točko, kako se njihova dejavnost prepleta in kaj lahko ponudijo druga drugi za boljšo komunikacijo s publiko. Rdeča nit razprave je bilo dejstvo, da tako velike nacionalne institucije kot manjše in neodvisne skupine ustvarjalcev pomembno bogatijo mesto z umetniškim programom ter vzpodbujajo razvoj kulturnega kapitala. Pri tem ima vsaka svojo specifično vlogo. Prve se posvečajo predvsem produkciji večjih projektov na nacionalni, tudi mednarodni ravni, druge - manjše, pa so zaslužne za kontinuirano izobraževanje in možnosti eksperimentiranja mladih avtorjev.
Med razpravo je svoje težave prostorske in finančne narave prezentirala predsednica Plesne izbe Maribor, ki sicer za predstave svojih plesalcev uporablja oder mariborskega SNG, vendar ji zasedenost slednjega ne dopušča možnosti zadovoljevanja celotnih plesnih potreb. Diskusija zaide že na znani tir - Maribor potrebuje infrastrukturo. Graški sogovornici, ki živita v nedavno arhitekturno preurejenem kulturno-infrastrukturno-prijaznem mestu, replicirata: "Sama struktura ni dovolj. Problem je v kvaliteti. Slednja je ključna. Kljub temu da imamo pri nas ustrezno infrastrukturo, opažamo, da so plesni ustvarjalci idejno izmučeni." Prav tako pa Avstrijki opažata, da je interes po kulturnem ustvarjanju, zaradi skromnejših finančnih kapacitet manjši. Tudi Mojca Kasjak ima težave s financiranjem: "Odvisni smo od razpisov. Od sponzorjev dobimo plakate in kruh. Težava je v pridobivanju denarja."
Sogovorniki se strinjajo, da je problem tudi vrednotna razporeditev kulturnih zvrsti. Tako naj bi v Mariboru bila gledališčna kultura na prvem mestu, sodobni ples pa bistveno nižje. Graški sogovornici predlagata rešitev v sodelovanju različnih kulturnih ustanov, tudi v obliki abonmajev. Diskusija se zaključi s harmoničnim predlogom o kulturnem sodelovanju med obema mestoma. Naslednja razprava bo 13. oktobra na temo Kunsthaus - Evropska prestolnica kulture.
Pred bienalom lutkovnih ustvarjalcev Slovenije je Pekarna-magdalenske mreže z Lutkovnim gledališčem Maribor v ponedeljek zvčer v razstavišču Hladilnica na ogled postavila instalacije Silvana Omerzuja Solze. Umetnik združuje vse scenske, likovne in teatrske elemente, ki vplivajo na človekove čute, je zapisal likovni kritik Jure Mikuž.
Vizualno in pomensko so Omerzujeve predstave, prostorske postavitve in razstave celovito umetniško delo: so estetsko popolne in obenem filozofsko globoke, je še zapisal Mikuž.
Omerzu (1955) je po Pedagoški akademiji v Ljubljani študij nadaljeval v Pragi in tam končal specializacijo iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk. Po vrnitvi v Ljubljano je svojo avtorsko poetiko, namenjeno odraslemu občinstvu, najizraziteje uresničeval v gledališču Konj.
"Njegove predstave so bile dionizično razvratne, polne črnega, obešenjaškega in obscenega humorja: v likih razvpitih brezsramnežev Don Juana, kralja Ubuja in Don Cristobala so združevale nizkotnost s plemenitostjo, pogrošnost z estetskim in tradicijo s sodobnostjo," so ob razstavi zapisali v Pekarni.
Sčasoma so se groteskne lutke prelevile v prefinjene asketske postave, ki se ne rogajo več svetu in samemu sebi, temveč vtkane v mrežo usode premišljujejo o smislu življenja in magiji smrti, čisti umetnosti in božanski popolnosti ter o skrivnosti stvarjenja.
Razstava s postavitvijo Solze, ki jo je umetnik pripravil že leta 2006 v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (in zanjo leto pozneje prejel nagrado Prešernovega sklada), bo na ogled do 26. septembra. Postavitev instalacije so pripravili v sklopu bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, ki se bo uradno začel konec septembra.
Dimenzije eksperimentalnega giba bodo že peti september zapored preizkušali ustvarjalci in plesalci mednarodnega plesnega festivala Nagib. Festival, ki na programsko shemo uvršča avtorje z osebnim in izvirnim pečatom, svojo podobo pa gradi na kvaliteti in razvijanju komunikacije med ustvarjalcem in občinstvom, je tudi letos zasnovan na glavnem in spremljevalnem programu. V okviru prvega se bodo od 9. do 12. septembra poleg domačih umetnikov predstavili ustvarjalci iz Nemčije, Belgije, Španije, Nizozemske, Portugalske in Izraela, ki bodo nastopili na Malem odru SNG ali v Pekarni. V spremljevalnem programu, namenjenem širši publiki, pa bo letos moč videti premiero plesne video projekcije Svetobolje št. 1, avtoric Lucije Smodiš in Vlaste Veselko, otroško predstavo Muca Copatarica, od četrtka do sobote pa bodo naslednji teden potekali tudi diskusijski zajtrki, kjer bodo plesalci razpravljali o videnih predstavah. V festival so organizatorji vključili tudi najmlajše, ki se bodo lahko udeležili delavnic in ustvarjalnic s Sašo Lončar, starejši izkušeni plesalci pa delavnic z nizozemskim ustvarjalcem Aimarjem Perezom Galijem. Pozabiti pa ne gre niti notorične zaključne zabave, ki bo na zadnji dan festivala v Pekarni ob 23. uri.
Omeniti gre tudi dve premierni uprizoritvi na festivalu Nagib. V četrtek, 10. septembra, bo ob 21.30 na Barvarski ulici premierno odplesana predstava Snježane Premuš in son:DE z naslovom Barvarska ulica med Sao Paolom in Tirano, 12. septembra ob 20. uri na Malem odru SNG pa predstava slovenskih koreografinj Sugar Rush. Vlasta Veselko, umetniška vodja festivala, je sicer povedala, da so letos zaradi lažjega povezovanja na sodobni plesni sceni svojega dolgoletnega producenta Pekarno magdalenske mreže zamenjali s Plesno izbo Maribor.
Župan samovoljno zamenjal komisijo
Je pa na včerajšnji novinarski konferenci o problematiki odnosa mestnih oblasti do sodobne scenske umetnosti spregovorila še Mojca Planšak, predstavnica na novo ustanovljene civilne iniciative Surova energija, ki je med kulturniki nastala kot odziv na informacijo, da letošnje leto občina zaradi pomanjkanja sredstev ne bo izdala poziva za mednarodne projekte, zaradi česar bodo brez sredstev ostali festivali, kot so Nagib, Magdalena, Etnika, Dokma in cela vrsta samostojnih ustvarjalcev. "Če so lani vzeli denar za pokritje minusa Festivala Maribor iz naslova EPK, zakaj sedaj naenkrat ni denarja za mednarodne akcije? Gre za diskriminatornost do neprofitnih, nevladnih organizacij v primerjavi z javnimi institucijami," je nad rezanjem kulturnih sredstev, še posebej pred EPK, med drugimi ogorčena tudi Mojca Kasjak, direktorica PiM. Kritizirala je tudi "drobiž", ki se iz strani občine deli za kulturne projekte, prav tako pa sestavo strokovne komisije, v kateri "je župan samovoljno zamenjal strukturo," in jo namesto strokovnjakov iz različnih umetniških področij letos sestavljajo samo gledališčniki iz SNG Maribor. "Rezultati razpisa (Javni razpis za sofinanciranje akcij in projektov na področju kulture, op.p) so bili, da je SNG za en projekt dobilo dva tisoč evrov, projekt pa je dobilo tudi društvo upokojencev," je navedla Kasjakova in "nenavadno" razdeljevanje denarja po "nepričakovanih merilih" ponazorila s primerom, da jim je občina zavrnila enega od projektov, ki naj bi jim ga strokovna komisija na Ministrstvu za kulturo ovrednotila zelo visoko.
Naj ob tem omenimo še, da se po desetih mesecih od uradne otvoritve kulturniki in z njimi tudi PiM še zmeraj niso preselili v Karanteno, čeprav so nam na mariborskem uradu za kulturo zatrjevali, da bo selitev stekla že pred letošnjim poletjem.
JASMINA CEHNAR
Nezadovoljna Surova energija
V Mariboru narašča nezadovoljstvo samostojnih in nevladnih umetniških ustanov zaradi načina, kako mestna oblast oblikuje svojo politiko s področja kulture in kako potekajo priprave na evropsko prestolnico kulture 2012. Počutijo se namreč diskriminirane, saj se večino pozornosti in denarja namenja javnim institucijam (Festival Maribor bo iz postavke EPK letos prejel več kot 300.000 evrov), njim pa so prepuščene samo proračunske drobtinice. Nekateri utegnejo letos ostati celo brez te občinske "miloščine". Skupina 35 mariborskih ustvarjalcev, društev, zavodov in drugih umetniških akterjev se je zdaj zbrala v ustvarjalni iniciativi Surova energija, ki je sredi tedna objavila javno pismo mestni oblasti. Podpisniki pozivajo odgovorne, naj javno pojasnijo, zakaj občina letos ne bo objavila poziva za mednarodne projekte. "Ustvarjalci smo zaupali obljubam mestne uprave in urada za kulturo in mladino, da bo poziv za mednarodne projekte izpeljan po sprejetju rebalansa. Zdaj imamo neuradno informacijo, da razpisa ne bo zaradi pomanjkanja sredstev," so zapisali in dodali, da se ne strinjajo s tovrstnim netransparentnim uravnavanjem mestne kulturne politike. Sprašujejo se še, kako bo občina spodbujala mednarodno povezovanje, ki ga javno vztrajno poudarja, če za tovrstne prakse nima denarja.
Tomaž Klipšteter
Maribor - Z novim producentom in brez finančne podpore Mestne občine Maribor bo svojo peto epizodo med 9. in 12. septembrom doživel mednarodni festival giba in plesa Nagib. V nasprotju s podobnimi festivali, kot so Mladi levi, Fronta, Rdeči revirji, Gibanica in drugi, išče Nagib svojo prepoznavnost predvsem v "izvirnem pečatu sodelujočih umetnikov", ki letos prihajajo iz Slovenije, Nemčije, Belgije, Španije, Nizozemske, Portugalske in Izraela, "ter v odprti komunikacij med ustvarjalci in strokovnim občinstvom", pojasnjuje Vlasta Veselko, umetniška vodja Nagiba.
Med deseterico dogodkov, ki sestavljajo osrednji program letošnjega mednarodnega festivala giba in plesa Nagib, bo tudi plesno-gledališka predstava Sugar Rush, ki bo ob tej priložnosti doživela svojo slovensko premiero. Avtorice Nina Fajdiga, Jasmina Križaj in Tina Valentan (prvi dve bosta v predstavi tudi nastopili, skupaj z Jernejem Jurcem in Tianom Rotteveelom, ki sta tudi avtorja glasbe) v njej raziskujejo občutja nostalgije in nerazložljive radosti. (Foto: arhiv festivala Nagib)
Doslej je Nagib nastajal v produkciji Pekarne Magdalenske mreže, letos pa je to nalogo prevzela Plesna izba Maribor, v kateri bodo v času festivala vsak dan potekale delavnice, namenjene otrokom in pa profesionalnim plesalcem, ki jih bo vodil barcelonski plesalec in koreograf Aimar Perez Gali. V osrednjem programu festivala je deset plesnih uprizoritev, po besedah koordinatorice festivala Jasmine Založnik pa dogajanje tokratnega Nagiba pomembno zaokrožajo tri premiere: v starem mestnem jedru Maribora bo v sredo na ogled plesni videofilm Svetobolje št. 1, katerega avtorici sta Lucija Smodiš in Vlasta Veselko, v četrtek pa bo sledila premiera projekta Barvarska ulica med Sao Paolom in Tirano (njegovi avtorji so Snježana Premuš in umetniški tandem son:DA) in slovenska premiera predstave Sugar Rush, ki jo je ustvarila skupina slovenskih koreografinj, delujočih na Nizozemskem.
Plesna izba Maribor (PIM) že več kot desetletje deluje v prostorih Koncertne dvorane Union, v kateri se bo sočasno z Nagibom dogajal tudi glasbeni Festival Maribor. Ker se bučni plesno-tolkalni tečaji praviloma ne ujemajo z vajami in koncerti klasične glasbe, so v Mestni občini Maribor že pred časom načrtovali preselitev PIM v prostore novega kulturnega centra Karantena na območju nekdanje avstro-ogrske kaznilnice. A čeprav je župan Franc Kangler slovesno odprl Karanteno že oktobra lani (!), je objekt še nenaseljen.
"Za program otroške plesne vzgoje je Karantena primerna, za naše profesionalno plesno ustvarjanje pa ne," ugotavlja Mojca Kasjak iz Plesne izbe Maribor, ki bo letos sodelovala v mednarodnem projektu Modular Dance v okviru Evropske plesne mreže. "Mogoče pristojni ne vedo, kakšne so potrebe sodobnega plesa, čeprav smo jim nazorno prikazali, kako je urejen dunajski Tanzquartier. Karantena je zdaj hodnik in nekaj dvoran ter stranišč, za katere v času prenove ni bilo dorečeno, kdo jih bo uporabljal. Toda tako ne gre; na tak način se je morda lahko delalo po drugi svetovni vojni, ne pa v današnjem času. Sploh pa ne moreš v isti objekt vseliti sodobnega plesnega ustvarjanja, folklore, pihalne godbe in pevskih zborov," je ob tem ogorčena Kasjakova.
