Pobožne željeKo so pred petimi leti v avstrijskem Gradcu odprli – vsaj za graške razmere – gigantski Kunsthaus, so bile reakcije javnosti zelo kritične. Zgradba britanskih arhitektov Petra Cooka in Colina Fournierja je namreč veljala kar petdeset milijonov evrov, s svojo biomorfno zasnovo, s katero si je med meščani prislužila naslov orjaške meduze, naj bi kazila ne samo del starega mestnega jedra, temveč celotno mestno veduto, predvsem pa naj bi bila predimenzionirana in potratno namenjena zgolj hiperdogajanju leta 2003, ko je Gradec nosil naslov Evropske prestolnice kulture.
Pet let pozneje vse kaže, da je bila skepsa odveč. Kot pravi direktor muzeja Peter Pakesch so mestne in državne subvencije za delovanje muzeja sicer še vedno nujne, vendar predstavlja Kunsthaus veliko prelomnico pri pozicioniranju Gradca kot evropske kulturne destinacije, ki nikakor ni izgubil atraktivnosti, ko je mesto predalo naslov evropske prestolnice kulture Genovi in Lillu. Konec preteklega tedna so predstavili letošnji program, ki prinaša več zanimivih razstav, eden od vrhuncev bo projekt Painting the Real s predstavitvijo klasikov moderne Andyja Warhola, Barnetta Newmana in Christopherja Woola. Pakesch poudarja, da so izbrana dela pridobili s pomočjo osebnih vezi in lobiranj, seveda pa je reprezentativna institucija, ki razpolaga s primernimi razstavnimi prostori temeljni pogoj, na podlagi katerega se lahko pogovori sploh začnejo.
Maribor naj bi se pripravljal na realizacijo projekta Evropska kulturna prestolnica leta 2012, vendar se v mestu ne dogaja nič posebnega. Že res, da številni evropski kulturni menedžerji svarijo pred velikimi kulturnimi infrastrukturnimi investicijami, saj naj bi bil poudarek na programu, vendar brez vsakršnih naložb zagotovo ne bo šlo. Vitalna točka bi vsekakor morala biti tudi Umetnostna galerija Maribor, ki že pol stoletja čaka na adaptacijo in razširitev, vendar bo, kot se zdi, tudi leto 2012 dočakala v skromnih prostorih na Strossmayerjevi ulici. Prav tragikomično je, da je več kot desetletje trajal postopek izselitve stanovalcev iz južnega trakta objekta, s katerim naj bi pridobili nove prostore, zdaj pa so ugotovili, da so prostori tam nefunkcionalni in popolnoma neprimerni za galerijsko dejavnost, tako da menda tudi nekaj romskih družin, ki se je pred kratkim na črno vselilo v izpraznjena stanovanja in jih ne bo tako lahko deložirati, ne predstavlja posebnega problema.
O novi galeriji je bilo sicer kar razmišljanj, vendar gre predvsem za pobožne želje. Tako kot tudi v primeru nove koncertne dvorane na Lentu, muzeju socializma in številnih drugih programih, ki so navedeni v obsežnem katalogu Maribor, Evropska prestolnica kulture 2012. Nihče namreč ne ve, kdo naj bi projekte financiral, ne nazadnje pa za velike infrastrukturne naložbe zmanjkuje tudi časa. Če k temu prištejemo še agonijo s kulturnim centrom Pekarna, zmanjševanje mestnih dotacij nekaterim založbam, opustitev velikopoteznega projekta evropske orkestrske akademije in veliko zamudo pri ustanavljanju umetniške akademije, kjer bi morali prvi študentje sesti v klopi že v letošnjem študijskem letu, je povsem jasno, da Maribor počasi, a vztrajno izgublja tekmo za kakovostno pripravo EPK 2012. In s tem tudi enkratno priložnost za temeljito preobrazbo.
Peter Rak
