Večer, 22.03.2005
"Tudi realni Maribor ima svoje različice, že spraševanje, ali je siv, črn ali bel, vsebuje različna dojemanja. Zame je Maribor kakšen dan optimistično žareč v belini, drugi dan je turobno siv."
Maribor: siv, črn ali bel?
Naš namen je na videz preprost: ugotoviti, kje Maribor je, kje naj bi bil in kje (morda) bo. O tem govorijo ljudje, ki tu živijo ali so živeli, ki so zanj nekaj resnično storili in ki mislijo, da vedo, kakšen naj bi bil.
- Je virtualni pogled na Maribor lepši kot resničen?
"Navidezna resničnost je lahko čudovita domišljijska podoba, ustvarjalno delo brez omejitve, vse težave odmisliš in oblikuješ idealno stvaritev, ki jo lahko poimenuješ Maribor. Dodatna prednost je še, da to lahko ustvari kdorkoli, ki pač zna, ima dostop do tehnike in to želi. Lahko bi imeli tisoče Mariborov, v katere bi vstopali, se podrejali zadanim pravilom in mirno prestopali v naslednji virtualni prostor. Še tekmovali bi lahko med seboj, uporabniki bi izbirali najbolje izdelane simulacije. Prvonagrajeni bi, recimo, lahko kandidiral za župana mesta."
- Od teh tisočev Mariborov pa ostaja samo en realen za življenje.
"Tudi realni Maribor ima svoje različice, že spraševanje, ali je siv, črn ali bel, vsebuje različna dojemanja. Zame je Maribor kakšen dan optimistično žareč v belini, drugi dan je turobno siv. Ko multimedijske avtorje z vsega sveta, s katerimi sodelujem, povabim v Maribor, opažam, da so njihovi vtisi o mestu veliko lepši kot naša videnja. Kar nekaj mojih kolegov pa se je odselilo in drugje uspešno nadaljujejo svoje ustvarjanje. In tragično je, da nekateri sodelavci in prijatelji, ki so ostali, niso več našli izzivov in so prekinili svoje življenje."
- Vaše dojemanje razglabljanja o sivini?"
Mogoče je to del samospraševanja, iskanje in umeščanje našega življenjskega prostora in seveda posameznika v njem. Maribor je mesto veselih in zadovoljnih ali brezvoljnih in naveličanih ljudi. Turoben bo zmeraj takrat, ko bo prevelik razkorak med želenim in možnim. Ko se bodo možnosti raznovrstnega dela in preživljanja prostega časa izboljševale, bo prijaznejši."
- Bi lahko zmanjšali razkorak med želenim in možnim?
"Manjka drznosti in poguma, vse prehitro se sprijaznimo, da nekaj ni uresničljivo in da ne zmoremo. Zaradi slabih možnosti za študij umetnosti študentje odhajajo v Ljubljano in drugam v Evropo, recimo v Avstrijo. V Mariboru lahko ustvarjalec preživi samo s pomočjo svojcev, bolje plačanega zakonca in z opravljanjem pomožnih del. So pa v Mariboru delujoči avtorji uspešni v tujini, imajo razstave po Evropi, koncertne turneje, sodelujejo v mednarodnih projektih."
- Mesto bi do ustvarjalcev najbrž lahko postalo prijaznejše?
"V Mariboru, mestu s sto tisoč ljudmi, bi se vsi lahko pogovarjali in dogovarjali, kako bomo živeli, uredili parkiranje, zakrpali pločnike in kako bomo namenjali sredstva za družbene in kulturne programe. Z naložbami v staro mestno jedro bi lahko zagotovili prostor za umetniške in javnointeresne vsebine. Mestna oblast se ne bi smela odtujiti in reševati le tiste težave, ki jih sama zaznava ali jih določa zakonodaja. Sedaj je Maribor mesto, ki izgublja meščane, sedeže podjetij, blagovne znamke in kadre. Drugače bi bilo, če bi ljudem z idejami omogočili, da jih uresničijo, in zagotovili odgovoren odnos med ljudmi in mestnim prostorom. V nobenem mestu na svetu, ki ni sredi vojne vihre, ni toliko praznih, propadajočih in celo razrušenih stavb kot v Mariboru. Te so naša vez z zgodovino, so zgodbe o mestu. Moja generacija niti nostalgije ne bo imela, saj smo dobesedno ustavljeni v nespreminjanju mesta."Zanemarjanje mestnega jedra- Zgodbe o podobi mesta gotovo piše tudi socialna batina, ki je udarila po njem?
"Socialna podoba mesta z izgubljenimi delovnimi mesti, stečaji vseh večjih gospodarskih družb, prenosi sedežev družb ter preusmeritev finančnih tokov drugam res niso pozitivne stvari. Menim pa, da se je ta proces začel v šestdesetih letih, se dogaja in se bo verjetno nadaljeval. Začetek negativnega toka je treba iskati v zanemarjanju mestnega jedra, napačnem prepričanju, da je Maribor delavsko mesto, v tem, da univerza nima filozofske in umetniške fakultete in da je šele sedaj dobila medicinsko. Tukaj se vse začne."
-
Kaj lahko Mladinski kulturni center, v katerem delujete, Pekarna, Kibla, Štuk naredijo za manj utesnjujoče življenje v Mariboru?"MKC Maribor že od srede osemdesetih let nenehno producira mlade avtorje, dobre projekte širokih izraznih vsebin. Klub in galeriji, Galeria 88 in Media Nox, v Orožnovi ulici so bili preplet mladinske zabave in ustvarjanja mladih Mariborčanov. Danes MKC izvaja mednarodne programe: računalniški festival, No Border Jam, Performo in izmenjave razstav. Redna galerijska dejavnost se prepleta s programi predavanj, literarnih nastopov ter intermedijskih delavnic in produkcije. Kibla omogoča Mariborčanom dostop do interneta, redni galerijski program dopolnjujejo mednarodne produkcije, koncerti in izdaje knjig.
Pekarna daje prostor za delovanje društvom in projektom, klubske, galerijske in koncertne programe dopolnjuje prodaja starejših knjig. Štuk na prvi pogled pokriva le potrebo po zabavi, vendar so tam redne projekcije, koncerti, performansi, predstavitve študentske umetnosti."
- Kako uspešno pa je sledenje svetu pri multimedijih?
"V Mariboru imamo najstarejši slovenski festival intermedijskih umetnosti MFRU, eno prvih slovenskih cyberkavarn in medijskih galerij Kiblo, Izum je razvil knjižnično omrežje Cobis, MKC Maribor, Kibla in Subkulturni azil redno izdajajo knjige o praksah in teorijah intermedijske družbe. Spremljamo lahko satelitske radijske in TVprograme. Ko je radio Marš ostal brez frekvence, je začel oddajati po internetu. Tujci, ki imajo namen obiskati naše mesto, se o njem informirajo na spletnih straneh."
- Ali vse to že vpliva na duha in videz mesta?
"Seveda vpliva. In v prihodnje bo to še bolj očitno. Mesta bodo omrežena v svetovne in lokalne baze podatkov, reklamni ekrani bodo zamenjali izložbe, vožnja po cestah in parkiranje bosta vodena iz mestnega centra za pozicioniranje, javni prevoz bo brezplačen in večina prebivalstva bo brezposelna. Računalniške umetnosti in ustvarjanje s tehnologijo bodo vsakdanjost tudi v Mariboru, ki je in bo del povezanega sveta."Skopi pri dajanju priznanj
- Strašite ali moramo biti veseli?
"To bo dejstvo. Povsem drugačen red bo. Delali bodo samo eni, preživeti bodo morali vsi. Vendar bo na voljo tehnologija za ustvarjanje."
- In tistim, ki zdaj uporabljate tehnologijo za ustvarjanje, bodo someščani postavili spomenike? "(Smeh!) Mariborčani so skopi pri dajanju priznanj someščanom. S spomeniki in znamenji, razen za politike in revolucionarje iz zadnjih petdesetih let dvajsetega stoletja, smo revni. Od 750-letne zgodovine imajo spomenik Slomšek, general Maister, Jurčič, še nekaj glav je pred rektoratom. Živimo kot dediči v mestu anonimnežev, nevrednih javnih pomnikov, čeprav je bilo v mestni zgodovini veliko odmevnih meščanov in dogodkov."
- Kdo bi si zaslužil spomenik?
"Nekaj starih spomenikov Mariborčanom bi lahko potegnili iz muzejev. V opomin prihodnosti pa, recimo, postavili spomenika Mariborčanom, ki so v zadnjih dvanajstih letih ostali brez dela, in izgubarjem prihrankov v finančnih igrah. To bi bili pravi zarotitveni spomeniki, enakovredni kužnemu znamenju na Glavnem trgu. Sicer pa je s spomeniki podobno kot s svetništvom in nebesi, ne moreš si jih zaslužiti, ampak so pridobljeni po božji milosti in priprošnjah tvojih častilcev. Postaviti bi jih bilo treba ljudem z zanimivimi življenjskimi zgodbami, ki so bili vizionarji in so uspešno izvršili pomembne naloge. Čevljarčku, ki je rešil Maribor pred Turki, kateremu od mariborskih županov, Leonu Štuklju, vizionarjem in ustanoviteljem Umetnostne galerije Maribor, MKC, Kible, Narodnega doma."
- Po njih pa, se zdi, ne bo novih kandidatov. Družbena angažiranost niti v umetnosti niti drugje namreč ne izstopa. Zakaj je tako?
"Sedaj je skozi kulturo in umetnost zelo težko nastopati družbeno angažirano. Umetniki raziskujejo strokovne vsebine, se učijo uporabe novih tehnologij in podajajo osebne poetike, občasno se samo pojavijo avtorji, ki se angažirajo ob temah globalizacije, aidsa, istospolne usmerjenosti in podobnem. Vsi pa pišejo zgodbo o tem času. Poseben mariborski problem je, da mora vsaka nova generacija začeti znova, da ni medgeneracijskega stika, nadaljevanja in razvoja. Težave zaradi prostorov, pomanjkanja denarja, stare in neustrezne opreme in menjave kadrov vsako generacijo potisnejo v to, da se mora boriti za prostore in denar, namesto da bi ustvarjala. Ko pa ni stalne ustvarjalne klime, je manj kritičnosti."
- Kako je začela vaša generacija?
"Moja generacija se ne spomni rokenrol Maribora šestdesetih. Punk in novovalovsko gibanje v osemdesetih sta začela znova. Iz teh druženj pa so se izoblikovale pobude za študentski radio Marš, MKC, Galerio 88, ki je sedaj Media Nox, vmesni prostor je bil Gustav, ki je edini prenehal delovati. MKC je bil prvi in dolgo časa edini javni zavod s področja mladinskega ustvarjanja in je bil model za ustanavljanje podobnih zavodov po Sloveniji. Zdaj se v umetnosti v Mariboru res zelo veliko dogaja, ni pa primernega spremljanja in vrednotenja. Premalo je filozofov ali se jih premalo sliši, za kontinuiteto bo mesto moralo razviti akademsko življenje."
- Vaše ožje področje je videoprodukcija.
"Med mladimi ustvarjalci je v zadnjih letih zanimanje zanjo večje, poraslo je število novih idej in del. V MKC poskušamo zabeležiti večino avtorjev in njihova dela. V galeriji Media Nox imamo nekaj video- in računalniške opreme za produkcijo, ki jo je sofinancirala mestna občina Maribor za izvedbo projektov mariborskih avtorjev. Umetnostna galerija Maribor redno odkupuje inširi svojo zbirko videodel slovenskih avtorjev. Tudi v dokumentarnem in TVvideu je veliko odmevnih projektov vezanih na Maribor, recimo režiserjev Laboviča in Fištravca. So tudi festivali, za amaterski in za dokumentarni video."
- Opažate še kakšne čisto nove in mlade poglede na kulturo in ustvarjanje?
"Modno oblikovanje in arhitektura sta postala zanimiva za galerijske postavitve. Oboje lahko kaže na postopno trendovsko podajanje kulture in umetnosti. To spremlja še nekaj mariborskih trgovin unikatnega nakita in oblačil. Subkulturni akterji so s svojimi pristopi lahko naslednji ponudniki novih trendov oblikovanja, glasbe ali literature. Samo priložnost jim je treba dati. Obstaja še prihajajoča, zelo mlada generacija glasbenikov elektroakustike."
Bojan Tomažič
Članek v
PDF obliki.
Tudi zato je bilo sobotno dogajanje v Mariboru tako kulturno pomembno. Potem pa so tu seveda še sami nastopi, toda o njih zgolj na kratko. The Real Things (trio kitarista, kitarista-vokalista in bobnarja, ki mu še manjka basovski kitarist) je že na tem prvem nastopu zvenela tako artikulirano in prepričljivo, kot je večina domačih skupin iz preteklosti uspela veliko pozneje. Izkazala se je s čutom za pristen in pravi sodoben rock and roll z prepoznavnim zgodovinskim spominom.
Lollobrigida Girls, Zagreb